Kako imenovati človeka, ki je tragedijo v Beogradu zlorabil za politični obračun?

Andreja Katič je bila v času vlade Mira Cerarja ministrica za obrambo; prihaja iz Šaleške doline, kot ponosna socialdemokratka pa vodi lokalno izpostavo Združenja borcev za vrednote NOB. Ni ji vseeno za dogajanje v času druge svetovne vojne, z žarom v očeh govori na partizanskih slovesnostih, rada citira pesmi pesnika Karla Destovnika Kajuha. Po lanskih volitvah se je Andreja Katič iz strankarske politike po lastnih besedah umaknila: zdaj naj bi jo bolj zanimala strokovnost, trenutno kot državna sekretarka opravlja službo na ministrstvu za kohezijo in regionalni razvoj.

Te dni so po internetu zaokrožile njene fotografije, na katerih je obkrožena z ljudmi, tudi otroki, oblečenimi v partizanske uniforme. Eno izmed njih je poobjavil direktor vladnega urada za komuniciranje v času prejšnje vlade in danes direktor TV Slovenija Uroš Urbanija, drugo prvak opozicije Janez Janša. Sledile so še nekatere, povezane s takšnim ali drugačnim ohranjanjem partizanskega izročila.

Na eni izmed njih je nedavno preminuli Franc Sever – Franta, znan zaradi partizanskih bojev na Menini planini, okoli njega pa ducat v partizanske uniforme oblečenih otrok. Fotografija je nastala leta 2019 v zaselku Kavče, nedaleč od Velenja. Velenjska borčevska organizacija je pred leti obnovila ritual »kurirčkove pošte«, v katerem so v času socializma sodelovale vse slovenske osnovne šole – šlo je za nekakšno otroško različico štafete mladosti. Sam ritual je bil namenjen obujanju pomena partizanskega boja, prikazan pa je bil, logično, iz zornega kota tedanjega režima. »Danes je pri tej kurirčkovi pošti podobno kot nekoč,« pravi Andreja Katič, »otroci hodijo po poteh, po gozdovih, od ene točke do druge, prenašajo pošto in se na koncu pohoda srečajo s kakšnim borcem. Letos so se s Šoštanjčanom Emilijanom Cavnikom, nekoč je bil borec XIV. divizije. Otroci to delajo prostovoljno, pohod ni povezan z osnovnimi šolami, zdi pa se nam pomembno, da ohranjamo partizansko tradicijo in ideje Osvobodilne fronte.«

Druga fotografija, ki je zaokrožila po internetu, je nastala na Osankarici, na kraju, kjer je leta 1943 padlo 69 borcev Pohorskega bataljona. Posneta je bila januarja 2019, okoli tedanje ministrice za obrambo Andreje Katič pa stoji več pripadnikov »partizanskega spominskega bataljona«. Eden izmed njih, otrok, ima v rokah orožje. Šlo naj bi za poziranje, saj naj bi bil ta fant harmonikar.

Folkloristično-spominske partizanske enote sicer niso nič novega. V Sloveniji je v te skupine vključenih okoli 80 ljudi. Obiskujejo spominske slovesnosti – na ta način naj bi »ohranjali spomine in ideje NOB«. Prihajajo v Dražgoše in druge kraje partizanskih romanj, skrbijo za obeležja, prisotne so na pogrebih borcev. Nekateri pripadniki nosijo spominska orožja. Predsednik ZZB NOB Marijan Križman poudarja, da je v zadnjih letih nošenje orožja bolj natančno urejeno: vsi, ki ga imajo, morajo imeti posebna dovoljenja, nosijo lahko le trajno onesposobljeno orožje ali replike, ki simbolizirajo lik partizana v skladu z veljavnimi predpisi. Po koncu naj bi se orožje iz prireditvenega prostora umaknilo, da ne bi, kot piše v pravilniku, »vznemirjalo obiskovalcev«.

Obe objavljeni fotografiji sta torej nastali v kontekstu prireditev ali akcij, ki so povezane s spominom na drugo svetovno vojno. Zakaj pišemo o tem? Zakaj sta, skupaj z drugimi s podobno tematiko, te dni zaokrožili po internetu?

Ujemite tatu!

Vse skupaj je povezano z neokusno in žaljivo politično manipulacijo. Prejšnji teden sta zločina v Srbiji povzročila veliko ogorčenja. Oglasili so se tudi slovenski politiki, niti Janez Janša ni bil tiho – in je, kako predvidljivo, tragedijo zlorabil.

Stranka Levica je po pokolu na beograjski osnovni šoli na Twitterju objavila izjavo, v kateri je izrekla sožalje družinam osmih otrok in zaposlenega, ki so umrli med streljanjem, ter se vprašala, kaj je v družbi narobe. Janša pa ji je v odgovor ponudil fotografijo dveh otrok v uniformah in z zvezdama na kapah, kjer eden v igri strelja v glavo drugega. Zraven je pripisal. »Mogoče je šlo tole narobe?« In: »Na našem koncu sveta skrajni levičarji že vrsto let kličejo k smrti. Poslanci @strankalevica celo v @Drzavnizbor. Nekaznovano. Potem pa točijo krokodilje solze.« Omenjena fotografija dveh otrok ni iz Slovenije, ampak je ruskega izvora; nastala naj bi leta 2015, verjetno že prej, na spletu pa kroži v več prirejenih različicah.

Ko se je izkazalo, da gre za manipulacijo, se je pojavila nova. Nekdo je na Twitterju objavil, verjetno se mu je zdelo smešno ali pač ne, da je ljubljanski vrtec Ledina za zadnji pohod ob žici okupirane Ljubljane otroke oblekel v partizanske uniforme. Informacijo je z žaljivim pripisom takoj poobjavila vidna članica in bivša poslanka SDS Mojca Škrinjar. A znova se je izkazalo, da gre za fotografijo ruskih otrok, najverjetneje je nastala na otroški paradi v Pjatigorskem. Zaradi protesta vrtca in napovedane policijske preiskave je bil profil, s katerega je prišla napačna informacija o pohodu vrtčevskih otrok (očitno gre za anonimno uporabnico, imenovano »@packica«), hitro izbrisan. Po nekaj dneh so Janša in njegovi sledilci vendarle našli fotografiji Andreje Katič, ki naj bi dokazovali, da je za tragedijo v Srbiji kriva miselnost komunističnega režima, ki naj bi jo podpirale slovenske politične stranke.

Nič od tega ne drži, vse je seveda politična propaganda. Zločina v Srbiji se nista zgodila zaradi komunistične revolucije izpred pol stoletja, zgodila sta se zaradi poveličevanja zdajšnjega nasilja, vojn, vojnih zločincev, kriminalcev, mafijcev, prekupčevalcev z drogami, posiljevalcev, tistih, ki prisegajo na argument moči in fizično prisilo. Zgodila pa sta se tudi zato, ker je v Srbiji toliko orožja.

In ravno pri vprašanju orožja se razkrije beda Janševih manipulacij. Prav on in njegova vlada sta namreč leta 2021 spremenila zakon o orožju, ki med drugim omogoča, da orožje dobijo združenja s statusom nevladne organizacije v javnem interesu na področju obrambe. Med njimi je strelski oddelek društva Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, katerega člani radi paradirajo v uniformah iz časa osamosvojitve Slovenije. Predsednik strelskega odseka je visok član SDS Božo Predalič, ki je bil nekaj časa generalni sekretar prejšnje Janševe vlade, mandat pa je končal kot državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve. Sprememba zakona je tudi omogočila, da lahko civilisti pridobijo polavtomatsko strelno orožje. Golobova vlada je zakon sicer hitro razveljavila, v času njegove veljave pa je sedem posameznikov, na podlagi dokazila, da so člani strelske organizacije, ki ima status nevladne organizacije v javnem interesu na področju obrambe, pridobilo devet kosov orožja. Skupno je bilo v času veljave zakona izdanih 48 dovoljenj za nabavo polavtomatskega strelnega orožja – ne veliko, a gotovo preveč. Janša je sicer izpričan ljubitelj orožja, leta 2016 je v času migrantske krize pozval k oblikovanju vojaške strukture, nacionalne garde, ki bi združevala oborožene domoljube. Lastnik orožja je v času veljave zakona postal tudi nekdanji minister za notranje zadeve Aleš Hojs.

Povezovanje politike z uniformami je vedno nelagodno, tudi zato ker Slovenija, kot piše v ustavi, pri zagotavljanju varnosti izhaja »iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«.

Janša, politik, ki torej aktivno govori o pomenu orožja in je oblikoval svoje veteranske jurišne odrede, kot mlad minister pa se je slikal z raketnim metalcem armbrustom na ramenih, danes drugim očita tisto, kar bi moral očitati samemu sebi: da gojijo kult orožja in smrti.

Politika miru

A nekje mu je treba prikimati. Paradiranje v partizanskih uniformah spada v prejšnje stoletje in prav je, da ostane na spominskih slovesnostih, ob žalnih praporih, morda na kakšnih odrskih uprizoritvah.

Povezovanje politike z uniformami je vedno nelagodno, tudi zato ker Slovenija, kot piše v ustavi, pri zagotavljanju varnosti izhaja »iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«. Tako kot lahko z nelagodjem opazujemo partizane ali pa osamosvojitvene veterane, ki se gredo vojaške igrice, lahko z nelagodjem gledamo na prizadevanja Slovenske vojske, ki v času vojne v Ukrajini in vsega trpljenja, povzročenega zaradi orožja, z glasbenim spektaklom v Stožicah vabi v svoje vrste. Živimo v času, ko so tisti, ki zahtevajo mir, ki govorijo o pomenu razoroževanja, označeni za utopiste in naivneže. »Ko sem bil še najstnik, smo govorili, ’make love, not war’, danes pa tega ni slišati. Protestniki, ki zahtevajo mir, so kvečjemu problematični,« je o vsem tem v intervjuju za Reporter dejal nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, tisti mirovnik, ki je davnega leta 1968 v znak protesta ob napadu Sovjetske zveze na Češkoslovaško pred ljubljanskim Figovcem zažgal rusko zastavo – ker pa je bila partijska, se je moral zagovarjati na postaji ljudske milice. Če že pišemo o zgodovini, omenimo še nekaj. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo v Sloveniji zelo močno mirovniško gibanje. Med odmevnejšimi pobudami je bil projekt »dobra igrača«, katerega cilj je bilo zmanjšanje prodaje otroških pušk in drugega orožja. Eden vidnejših članov mirovniškega gibanja je bil tudi Janez Janša, ki je še marca 1990 podpisal nadstrankarsko pobudo za demilitarizirano Slovenijo. A je svoje stališče radikalno spremenil, ko je čez nekaj mesecev postal sekretar za splošno ljudsko obrambo – po današnji terminologiji bi se tej funkciji reklo minister za obrambo.

Danes, v času vojne in nasilja, bi bilo modro o teh stvareh znova govoriti bolj glasno, glasneje bi morali govoriti tudi o miru in nenasilju. In to brez politike ter njenih manipulacij.