Dr. Božo Repe / Slovenija je 30 let zgolj razprodajala tisto, kar simbolizira nekdanji Trg revolucije

Odstraniti spomenik revolucije in ga nadomestiti s spomenikom osamosvojitve?

»Mnenje, ali celo politična zahteva, naj se Slovenci odrečejo revoluciji, t.j. distancirajo od revolucionarnih vsebin v svoji zgodovini 20. stoletja, je podobno domišljijski zahtevi, da naj bi to svojo zgodovino kar demontirali, jo v izogib vsem zadregam, povezanim še danes z njo, kar odpravili. S tem, ne bi izključili le vseh njenih vsebin, dobrih in zlih, ter ostali gola številka med obstoječimi državami, temveč bi tudi življenju samemu odrekli možnost, da dobremu dodaja, zlo pa opušča ter ga s tem dejansko pusti za seboj.«
(Janko Pleterski, Preklicati revolucijo v slovenski zgodovini? Založba ZRC, Ljubljana 2022, str. 92)

»To veliko državotvorno dejanje slovenskega naroda, ki ni primerljivo z ničemer prej v naši zgodovini, bi po tridesetih letih zaslužilo razmislek, da se mu častno oddolžimo z dostojnim simbolom. S spomenikom. S spomenikom našemu takratnemu skupnemu nacionalnemu in državljanskemu dejanju, s spomenikom, ki bi nam služil kot vodilo in ki bi nas povezoval in opogumljal za uspešno spoprijemanje s prihodnjimi izzivi…Tak spomenik bi svoje mesto upravičeno imel na osrednjem trgu našega glavnega mesta, na Trgu republike, na katerem so se odvijala mnoga osamosvojitvena dejanja. Tudi dvig zastave mlade slovenske države in njena oznanitev svetu. Na tem zgodovinsko simbolnem kraju zdaj stoji spomenik, posvečen nekemu drugemu pomembnemu času naše zgodovine, ki na žalost še zmeraj deli naš narod. Pripada naši preteklosti, je simbol hotenj tistega časa. Novi čas potrebuje svoj simbol. Spomenik slovenske osamosvojitve bi bil poklon našemu skupnemu dejanju, ki se ne bi mogel zgoditi kot dejanje enega dela Slovencev proti drugemu.«
(Milan Kučan v govoru na Vrhniki, 5.5. 2023)

Naj najprej zapišem, da se bivši predsednik Milan Kučan v govoru ni neposredno zavzel za menjavo spomenikov. Interpretacije politikov in dela medijev pa so šle v to trditev. Intenca citiranih stavkov morda res kaže na to, čeprav je sicer vsebinsko v nasprotju s tistim, kar je Kučan izrekel na začetku govora. Pobuda je že »nadgrajena« in dobiva konkretne politične obrise. Predsednik vlade je uslužno ponudil pomoč. V posamičnih, tudi levo-liberalnih skupinah razpravljajo o podpisovanju pobud, da bi spomenik revolucije prenesli v muzej in celo da bi nekdanji Trg revolucije, sedanji Trg Republike preimenovali v Trg osamosvojitve. Pri preimenovanju bi torej definicijo temeljnih vrednost in državljanskih pravic, ki jih predpostavlja republika od francoske revolucije naprej, zamenjali z nacionalno osamosvojitvijo, ki bi bila po novem nad republiko; torej narod nad državo in državljanstvom.

Naj ob tem za Slovenijo tipičnem političnem rokohitrstvu kot zgodovinar dam v premislek nekaj stvari.

1. Spomenike odstranjujejo in jih zamenjujejo z aktualnimi: okupatorji, nedemokratični režimi in politiki, ko se zamenja oblast, država ali družbeni sistem. To se s konkretnim spomenikom leta 1991 in kasneje, v času pregretih nacionalnih čustev, protijugoslovanstva in protikomunizma ni zgodilo, z nekaterimi drugimi spomeniki pa. Sedaj naj bi po tridesetih letih, v času nekih čisto drugih generacij, ko drugje jugoslovanske socialistične spomenike vračajo ali pa ti dobivajo izjemno pozornost v svetovno znanih galerijah in muzejih ter vizualnih umetniških konstrukcijah tja do beneškega festivala, Slovenci svoje odstranjevali. V času zadnje Janševe vlade so to sicer že počeli in jih v imenu »restavracije« poslali v vojaški muzej v Pivko. Spomeniku revolucije bosta neizogibno sledila kipa Borisa Kidriča in Edvarda Kardelja, ki sta še bolj na desničarskem udaru, temu grobnica narodih herojev itd. Tako pač, da se bo okolica parlamenta sčasoma očistila vse neprimerne »zgodovinske navlake«. Zamuda pri odstranjevanju je sicer tipična za Slovenijo. Nekako tako, kot je bil z zamudo prevzet koncept vzhodnoevropskega neoliberalizma, privatizacije, tajkunizacije in razprodaje države in njenega premoženja. Zamenjava spomenikov bo še eden od številnih dokazov slovenske izenačitve z vzhodnoevropskimi državami, pa tudi provincialnosti in balkanske tradicije, ki bi ji tako radi ubežali. S kolegi že dolgo preučujemo, kaj se je zgodilo s spomeniki na ozemlju nekdanje Jugoslavije, številne naše prispevke o njihovi usodi si je moč ogledati na facebooku Središče za javno zgodovino (https://sredisce-za-javno-zgodovino.ff.uni-lj.si/ ali na dotičnem YouTube naslovu).

Tako vzhodnoevropske države kot države na ozemlju nekdanje Jugoslavije so v letih po padcu berlinskega zidu in razpadu države intenzivno odstranjevale vse, kar je spominjalo na prejšnji čas. V tridesetih letih je nastala spremenjena vizualna krajina nekdanje Jugoslavije, podrejena reviziji zgodovine in nacionalnim narativom. Zaradi odstranjevanja spomenikov skozi sodobno zgodovino je Slovenija že sedaj brez zgodovinskega spomina, prav tako Ljubljana. Odstranitev spomenika bo le še en dodatek k dogajanju v novejši in sodobni zgodovini od napoleonskih vojn in Ilirskih provinc naprej. Zrele nacije vzamejo zgodovino nase tudi skozi vizualno interpretacijo v celoti, ne samopostrežno. Nacija brez spomenikov ni nacija, kot pravijo Angleži.

2. Ker je pobuda očitno padla na plodna tla tako pri delu slovenske levice, kot desnice zelo hitro pa tudi pri liberalni vladi, bo odstranitev spomenika revolucije in zamenjava s spomenikom osamosvojitvi v končni percepciji naslednja: osamosvojitelji, ne glede na to, ali so komunisti ali desničarji, se strinjajo, da so naredili največje dejanje v zgodovini slovenskega naroda, ki mora biti primerno glorificirano. Razlikujejo se zgolj v tem, da nekateri v ospredje postavljajo sebe, drugi pa narod. (Mimogrede, tudi spomenik revolucije simbolizira množice, spomenik Kardelju pa politika in množice ki mu sledijo in morda bi po podobnem vzoru spomenik s četico osamosvojiteljev, ki jim sledijo množice, zadovoljil hotenja osamosvojiteljev ne glede na njihovo politično prepričanje). Vsi skupaj so izbojevali zmago proti zločinskemu ”jugokomunizmu”, našemu največjemu sovražniku. In tako dobimo notranjo slovensko zrcalno sliko italijanske politike, kjer so fašisti in komunisti (Napolitano) spravo sklenili na račun Slovencev in Hrvatov. Iz političnega pragmatizma levice in želje po preživetju je prišlo do tega, da smo sedaj za vse Italijane slavokomunisti, ki so izvajali genocid nad Italijani; imamo simbolno fojbo, v kateri ni trupel, tja so organizirana obvezna romanja učencev in študentov, po vsej Italiji, tja do Sicilije so ulice poimenovane po ezulih, fojbah in kar je še tega, vsak italijanski otrok pa zna zrecitirati o zločinih slavokomunistov. Pri nas bo to toliko lažje, ker Jugoslavije in socializma ni več. Zakaj opozarjam na to: Janko Pleterski je svoj zgoraj citirani spis napisal kot kritiko trditve (2012), da je nemoč levice distancirati se od revolucije kriva za celokupno dinamiko v Sloveniji.

3. Dejstvo je - puščam ob strani umetniško vrednost spomenika in tehnično vprašanje, kako bi ga odstranili in kam bi ga dali - , da je revolucija povezana z narodnoosvobodilnim bojem in se tega pač ne da umetno razločiti, saj sta bila oba cilja: nacionalna osvoboditev in emancipacija in socialno pravična družba enakovredna. Dejstvo je, da je kljub revolucionarnemu nasilju, značilnemu za vse revolucije, vzpostavila relativno pravično družbeno ureditev. Je torej hkrati temelj slovenske državnosti in tistega, kar je ostalo od socialne države. Ali vsaj spominja, da smo socialno državo nekoč imeli. Tukaj se - sedaj na vizualno-simbolni ravni - odpira isto vprašanje kot se je, ko so hoteli odpraviti avnojske sklepe, češ da so revolucionarni. Revolucije razdvajajo, brez dvoma, saj so razredni spopad. Nacionalne pa zato, ker so konflikt med dvema ali več narodi (ameriški predsedniki zato še danes ne hodijo na kronanja angleških kraljev). Vsi tovrstni spomeniki bodo vedno razdvajali in njihova odstranitev in zamenjava nikoli ne pomeni pomiritve. Tudi spomenik vsem žrtvam vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani je ni, čeprav so zanj celo zlorabili Zupančičeve verze ki jih je posvetil narodnim herojem za napis na grobnici (»domovina je ena / nam vsem dodeljena, / in eno življenje, / in ena smrt)« in jih v čisto drugem kontekstu nalepili na spomenik, ki ga je nek politik postavil samemu sebi. Odpoved spomeniku revolucije pač ne pomeni drugega kot simbolno odpoved socialnim pridobitvam in državnosti tja do Avnoja, brez česar tudi samostojne države ne bi bilo. Pomeni, zgodovinsko gledano, pristajanje na teze desnice, da se je zgodovina te države začela leta 1991 in da smo demokracijo in socialne pravice dosegli šele takrat. Čeprav smo slednje z osamosvojitvijo v resnici izgubili; na to, kaj se lahko z demokracijo hitro zgodi tudi v državi s formalno večstrankarskim sistemom in članstvom v EU pa imamo še zelo svež spomin.

4. Trg revolucije, sedaj Trga republike je eden redkih zelo domišljenih konceptov javnega prostora, čeprav ni bil uresničen do konca. Očitno pa danes nihče več ne ve, da trg izraža koncept državnosti Socialistične republike Slovenije iz sedemdesetih let. Koncept, ki je bil v svojem času zelo uspešen. Tako uspešen, da na njegovih ostankih Slovenija žalostno vegetira še danes: Ljubljanska banka kot temelj ekonomske samostojnosti; stolpnica Iskre kot simbol intelektualne in tehnične moči slovenskega naroda; Cankarjev dom kot simbol slovenske kulture; Maximarket kot simbol dobrega stanja in potrošništva; Spomenik revolucije kot simbol pridobljenih socialnih pravic, emancipacije in enakopravnosti in skupščina (parlament), ki naj to vizijo varuje in uresničuje. Z zamenjavo spomenika bo slovenska zgodovina tudi vizualno popačena, iz nje bo po samopostrežnem principu političnega novoreka odvzet eden od temeljev slovenskega razvoja in nadomeščen s percepcijo, da je najvažnejše od vsega v slovenski zgodovini osamosvojitev. Le kakšna osamosvojitev pa bi se lahko zgodila, če leta 1990 Slovenija ne bi imela skoraj v celoti izgrajene državne strukture in vitalne ekonomije v družbeni lasti?

5. Gotovo je Trg Republike zaradi osamosvojitvene proslave in razglasitve samostojnosti tudi simbolni kraj slovenske osamosvojitve in v tem kontekstu bi arhitekturna stroka morda lahko razmislila, ali prenese še en spomenik. Če postavitev spomenika v že izgrajen prostor iz strokovnih in drugih razlogov ni mogoča, bi imelo smisel razmisliti o spomeniku osamosvojitve na kakšnem drugem novozgrajenem ali novo urejenem mestu. Se pa tu znajdemo v zares hudi zadregi, saj nimamo javnega prostora, ki bi bil vizualni prikaz dosežkov samostojne Slovenije na podobni ravni, kot jo je kazal Trg revolucije po tridesetih letih Socialistične federativne republike Slovenije. Pa je takrat republika dobesedno nastala na ruševinah druge svetovne vojne. No, imamo morda kakšen drag zasebni stanovanjski kompleks, če bi ga politika že želela za kuliso spomeniku osamosvojitve. Problem je pač v tem, da nimamo dosežkov, ki bi kazali na moč, uspeh in vitalnost samostojne slovenske države, kot to počnejo moderne države s kulturnimi objekti in fascinantnimi arhitekturnimi dosežki, pred katere je mogoče brez težav postaviti simbolne spomenike, ki imajo zato tudi vsebino. Na tem področju je več kot samostojna Slovenija naredila Dravska banovina v Kraljevini Jugoslaviji, ki je bila začetek kulturne, upravne in ekonomske homogenizacije tedanjega slovenskega nacionalnega prostora. Slovenija je trideset let zgolj razprodajala tisto, kar simbolizira nekdanji Trg revolucije, sedaj Trg Republike. Enostranska uzurpacija zgodovinskega prostora Trga republike, ki bi se zgodila z zamenjavo spomenikov, bi zgolj pokazala, da Slovenija tistega, kar je nekoč simboliziral Trg revolucije, ni zmogla nadgraditi in zato osramočena briše vizualni spomin ter namesto uspehov ponuja simboliko praznega osamosvojiteljstva. Država brez vsebine in brez koncepta, z enim samim umetnim, politično vsiljenim konsenzom o začetku in hkrati vrhu in koncu zgodovine. Leta 1991 smo politično odpravili vse prejšnje »stranpoti« in začeli iz nič, sedaj bomo to pokazali še simbolno.