Pri morskih fantih

Restavracija Salicornia
Sermin 74
Tel.: 05 93 000 74
Fanta v Salicornii motata od torka do sobote od 12. do 15. in od 18. do 22. ure.

Ambient:
topel, prijeten in domačen otoček znotraj med pristanišče in avtocesto postavljene (post)industrijske cone, ambientalni smooth klavir na ozvočenju

Napitki:
odlično sestavljena, pregledno urejena in obetavna vinska karta, sploh ob pripombi šefa sale, da je to šele začetek; zmerni pribitki

Vegetacija:
morski plac je to, vsaj pesketarijanec mora človek biti; samo z rastlinjem ne bo šlo

Dostopnost:
nekaj lastnih parkirnih mest, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
zanimive, odlično pripravljene jedi, predvsem testenine
vzorna strežba

Ne tako fino:
sladice

Karpačo ombrine je stal 15,5, kozic 16, bleki 15, njoki 18,5, fuži 19, skald s prilogo 24, sladici pa 5 evrov; za kosilo strežejo tudi trihodni meni za 30, za večerjo pa pethodnega za 50 evrov.

»Saj se mi vrti, še preden smo prišli do oštarije; kaj šele bo!« je na stotriindvajsetem rondoju na poti do cilja, ki mu je bil dodeljen na ekspedicijskem planu, globoko zavzdihnil glavni konzumski popisovalec. Salicornio smo nazadnje našli v enem od vogalov obrtne cone Sermin, čisto blizu izliva Rižane v Škocjanski zatok, in bili presenečeni nad tem, kako dobro jim je z notranjo opremo in prijaznim natakarskim pristopom (šef sale je pač alumni legendarnega zagrajskega Darka Rodice) uspelo izničiti vpliv ne ravno inspirativnega stavbnega okolja.

Ponudba po prvem delu latinske oznake za navadni osočnik poimenovane restavracije je ekskluzivno morska, končna podoba in okus kar nekaj jedi sta tako precej odvisna od dnevnega ulova naših in kvarnerskih ribičev. Da so se na enem od dveh karpačnih krožnikov znašle tanke rezine korbelja, se nam je zdelo rariteta že sama po sebi, kuharjeva slikarska intervencija s črto iz zelenega jabolka in stebelne zelene ter pikicami omake ponzu pa vsaj tako funkcionalna kot grafično podoben krožnik s kozicami ter emulzijo iz pomarančnega soka in olivnega olja; na oba so – konceptualno pravilno – položili tudi poganjke osočnika – na ribo vložene, na rakce pa surove.

Impresiven štart se je nadaljeval s še zanimivejšo testeninsko kolekcijo, iz katere smo najprej stežka izbrali tri pašte, med temi pa bi zdaj še težje razglasili zmagovalno. Lahko bi to bili rustikalni bleki z ultra mehko hobotnico in divjimi šparglji, ki so se v kategorijo vrhunskosti povzpeli zaradi fenomenalnega posipa iz dehidriranih paradižnikov; ali pa fini, drobni čemaževi njokci z vongolami, ki so bili ravno prav spajsi, da so segreli ustnice, in potreseni z dovolj tunove botarge za umami bombo. Bi pa v obeh primerih naredili krivico surf-n-turferskim koprivnim fužem s šugom iz razdrte pečenice in koncentratom morja v obliki morskih ježkov. Nagrada za najboljšo pašto gre torej vsem trem.

Iz tega navdušenja mogoče izvira tudi napotek obiskovalstvu, ki kani iti po naših stopinjah: ako vam za glavno jed ne bodo ponudili česa resnično intrigantnega, raje vzemite dodatno pašto. Že res, da je bil v pečici pripravljeni skald, po krivici zapostavljeni albinski pripadnik morskega listja, sočen, kompakten in okusen, a glede na predhodne ustvarjalne šuse vendarle nekoliko preveč klasičen; več smo v velikem finalu pričakovali tudi od sladic. Jagodni štrukelj z nedolžnim sladoledom fior di latte je bil sicer čisto simpa, precej več pa smo si obetali od intrigantne špargljeve (dokaj trde) zmrzline, v kateri so nato sezonski zeleni poganjki bolj ali manj ostali v imenu, saj na okus in teksturo jedi niso imeli kakšnega posebnega vpliva, vsekakor veliko manj od močnega malinovega coulisa.

Salicornia je restavracija, na katero se velja spomniti, kadar boste na naši obali bolj od bukoličnega špancirja iskali zanimivo, odlično pripravljeno in prijazno postreženo košto.