Če bi spomeniki lahko govorili

Pobuda bivšega predsednika Milana Kučana, da se na Trgu republike postavi spomenik osamosvojitvi, je naletela na hiter pozitiven odziv vlade in predsednice države, desnica pa mu doslej ni izrazito nasprotovala oziroma mu ob možnosti zamenjave s Spomenikom revolucije pritrjuje. Kučan je v pojasnilih za medije (Mladina, Delo) zatrdil, da se ne zavzema za zamenjavo spomenika in da je čas, ki ga simbolizira Spomenik revolucije, ustvaril razmere za osamosvojitev.

Ker se bo razprava o zamenjavi spomenika nadaljevala, naj opozorim na nekaj stvari.

1. Spomenike odstranjujejo in jih zamenjujejo z aktualnimi: okupatorji, nedemokratični režimi in politiki, ko se zamenja oblast, država ali družbena ureditev. To se s konkretnim spomenikom leta 1991 in kasneje, v času pregretih nacionalnih čustev, protijugoslovanstva in protikomunizma ni zgodilo, z nekaterimi drugimi pa. Sedaj naj bi po 30 letih, v času nekih čisto drugih generacij, ko drugje jugoslovanske socialistične spomenike obnavljajo in vračajo tja, kjer so nekoč stali, ali pa so deležni izjemne pozornosti v svetovno znanih galerijah in muzejih ter vizualnih umetniških konstrukcijah tja do beneškega bienala, Slovenci svoje odstranjevali. Jasno je, kaj bi odstranitev kulturnega spomenika – in to pod levoliberalno vlado! – po škodi, ki jo je Sloveniji v evropskem in mednarodnem prostoru povzročil janšizem, pomenilo za že sicer šibek ugled naše države. Pa tudi za vlado in njenega predsednika. Janševa vlada je umetnine, posvečene NOB in revoluciji, odstranjevala in jih v imenu »restavracije« pošiljala v vojaški muzej v Pivko, sedanja bi to nadaljevala. Spomeniku revolucije bosta po tem konceptu neizogibno sledila kipa Borisa Kidriča in Edvarda Kardelja, ki sta še bolj na desničarskem udaru, tema dvema grobnica narodnih herojev itd. Tako da se bo okolica parlamenta sčasoma očistila vse neprimerne »zgodovinske navlake«. Zamuda pri odstranjevanju je sicer tipična za Slovenijo. Nekako tako, kot je bil z zamudo prevzet koncept vzhodnoevropskega neoliberalizma, privatizacije, tajkunizacije in razprodaje države in njenega premoženja. Zamenjava spomenikov bo še eden od številnih dokazov slovenske izenačitve z vzhodnoevropskimi državami, pa tudi provincialnosti in balkanske tradicije, ki bi ji tako radi ubežali. S kolegi že dolgo preučujemo, kaj se je zgodilo s spomeniki na ozemlju nekdanje Jugoslavije, številne naše prispevke o njihovi usodi si je mogoče ogledati na spletni strani Središča za javno zgodovino. Vzhodnoevropske države in države na ozemlju nekdanje Jugoslavije so v letih po padcu Berlinskega zidu in razpadu države intenzivno odstranjevale vse, kar je spominjalo na prejšnji čas. V 30 letih je nastala spremenjena vizualna krajina nekdanje Jugoslavije, podrejena reviziji zgodovine in nacionalnim narativom. Zaradi odstranjevanja spomenikov v sodobni zgodovini je Slovenija že sedaj brez zgodovinskega spomina, prav tako Ljubljana. Odstranitev spomenika bo le še en dodatek k dogajanju v novejši in sodobni zgodovini od napoleonskih vojn in Ilirskih provinc. Zrele nacije vzamejo zgodovino nase tudi z vizualno interpretacijo v celoti, ne samopostrežno. Nacija brez spomenikov ni nacija, kot pravijo Angleži.

2. Razprava o revoluciji ni nova, vse od osemdesetih let in nato osamosvojitve se utrujajoče vrti okrog istih točk. Akademik Janko Pleterski je pred dobrim desetletjem v odziv na kritiko, da je za celotno dinamiko v Sloveniji kriva levica, ker se ne zmore distancirati od revolucije, napisal študijo Preklicati revolucijo v slovenski zgodovini?. V njej je med drugim zapisal: »Mnenje, ali celo politična zahteva, naj se Slovenci odrečejo revoluciji, tj. distancirajo od revolucionarnih vsebin v svoji zgodovini 20. stoletja, je podobno domišljijski zahtevi, da naj bi to svojo zgodovino kar demontirali, jo v izogib vsem zadregam, povezanim še danes z njo, kar odpravili. S tem ne bi izključili le vseh njenih vsebin, dobrih in zlih, ter ostali gola številka med obstoječimi državami, temveč bi tudi življenju samemu odrekli možnost, da dobremu dodaja, zlo pa opušča ter ga s tem dejansko pusti za seboj.« (navedeno delo, ponatis Založba ZRC, Ljubljana, 2022, str. 92). Podobno, kar zadeva spomenike, piše tudi Keith Lowe v nedavno izdani knjigi Ujetniki zgodovine: »Rušenje spomenikov ne rešuje naše zgodovine, ampak jo zgolj potisne pod zemljo …« (Modrijan, Ljubljana, 2023). Lowe sicer v knjigi tudi zelo kritično piše o Spomeniku žrtvam vseh vojn v Ljubljani.

Odpoved Spomeniku revolucije ne pomeni drugega kot simbolno odpoved socialnim pridobitvam in državnosti tja do Avnoja, brez česar tudi samostojne države ne bi bilo.

3. Dejstvo je – ob strani puščam umetniško vrednost spomenika, na katero je v Večeru opozoril dr. Miklavž Komelj, in tehnično vprašanje, kako bi ga odstranili in kam bi ga dali –, da je revolucija povezana z narodnoosvobodilnim bojem in tega pač ni mogoče umetno razločiti, saj sta bila oba cilja – nacionalna osvoboditev in emancipacija in socialno pravična družba – enakovredna. Dejstvo je, da je kljub revolucionarnemu nasilju, značilnemu za vse revolucije, vzpostavila relativno pravično družbeno ureditev. Je torej hkrati temelj slovenske državnosti in tistega, kar je ostalo od socialne države. Ali vsaj spominja, da smo socialno državo nekoč imeli. Tukaj se – sedaj na vizualno-simbolni ravni – postavlja isto vprašanje, kot se je, ko so hoteli odpraviti avnojske sklepe, češ da so revolucionarni. Revolucije razdvajajo, brez dvoma, saj so razredni spopad. Nacionalne pa zato, ker so konflikt med dvema ali več narodi (ameriški predsedniki zato še danes ne hodijo na kronanje angleških kraljev). Vsi tovrstni spomeniki bodo vedno razdvajali in odstranitev in zamenjava takšnih spomenikov nikoli ne pomenita pomiritve. Tudi Spomenik žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani je ni, čeprav so zanj celo zlorabili Zupančičeve verze, ki jih je posvetil narodnim herojem za napis na grobnici (»domovina je ena / nam vsem dodeljena, / in eno življenje, / in ena smrt«), in jih v čisto drugem kontekstu nalepili na spomenik, ki ga je neki politik postavil samemu sebi. Odpoved Spomeniku revolucije ne pomeni drugega kot simbolno odpoved socialnim pridobitvam in državnosti tja do Avnoja, brez katerega tudi samostojne države ne bi bilo. Pomeni, zgodovinsko gledano, strinjanje s tezami desnice, da se je zgodovina te države začela leta 1991 in da smo demokracijo in socialne pravice dosegli šele takrat. Čeprav smo jih z osamosvojitvijo v resnici izgubili; na to, kaj se lahko z demokracijo hitro zgodi tudi v državi s formalno večstrankarsko ureditvijo in članstvom v EU, pa imamo še zelo svež spomin.

Trg revolucije, sedaj Trg republike, je eden redkih zelo domišljenih konceptov javnega prostora, čeprav ni bil uresničen do konca. Očitno pa danes nihče več ne ve, da trg odslikava koncept državnosti Socialistične federativne republike Slovenije iz sedemdesetih let. Koncept, ki je bil v svojem času zelo uspešen. Tako uspešen, da na njegovih ostankih Slovenija žalostno vegetira še danes: Ljubljanska banka kot temelj gospodarske samostojnosti; Iskrina stolpnica kot simbol intelektualne in tehnične moči slovenskega naroda; Cankarjev dom kot simbol slovenske kulture; Maximarket kot simbol blaginje in potrošništva; Spomenik revolucije kot simbol pridobljenih socialnih pravic, emancipacije in enakopravnosti in skupščina (parlament), ki naj to vizijo varuje in uresničuje. Z zamenjavo spomenika bo slovenska zgodovina tudi vizualno popačena, iz nje bo po samopostrežnem načelu političnega novoreka odvzet eden od temeljev slovenskega razvoja in nadomeščen s percepcijo, da je najpomembnejša od vsega v slovenski zgodovini osamosvojitev. Le kakšna osamosvojitev pa bi bila mogoča, če leta 1990 Slovenija ne bi imela skoraj v celoti zgrajene državne strukture in vitalnega gospodarstva v družbeni lasti?

Odpoved spomeniku revolucije pomeni strinjanje s tezo desnice, da se je zgodovina te države začela leta 1991 in da smo demokracijo in socialne pravice dosegli šele takrat.

Gotovo je Trg republike zaradi osamosvojitvene proslave in razglasitve samostojnosti tudi simbolni kraj slovenske osamosvojitve in v tem kontekstu verjetno prenese še eno, dobro premišljeno in strokovno utemeljeno postavitev spomenika. Vlada, ki namerava postavitev spomenika izpeljati, kot kaže, ni naklonjena rušitvam in menjavi spomenikov, saj si prizadeva, da bi tiste, ki jih je »v restavracijo« poslal Janez Janša, vrnila. Glede postavitve novega spomenika in njegove lokacije pa bodo državni organi in razne komisije mleli še mesece. Še dlje se bodo vlekli upravni postopki. Ampak veliko izbire ni. Drugega javnega prostora, ki bi bil vizualni prikaz dosežkov samostojne Slovenije na podobni ravni, kot jo je kazal Trg revolucije po 30 letih Socialistične federativne republike Slovenije, nimamo. Pa je takrat republika dobesedno nastala na ruševinah druge svetovne vojne. No, imamo morda kakšen drag zasebni stanovanjski kompleks, če bi ga politika že želela za kuliso spomeniku osamosvojitve. Težava je v tem, da nimamo dosežkov, ki bi kazali na moč, uspeh in vitalnost samostojne slovenske države, kot jih imajo moderne države s kulturnimi objekti in fascinantnimi arhitekturnimi dosežki, pred katere je mogoče brez težav postaviti simbolne spomenike, ki imajo zato tudi vsebino. Na tem področju je več kot samostojna Slovenija naredila Dravska banovina v Kraljevini Jugoslaviji, ki je bila začetek kulturne, upravne in ekonomske homogenizacije tedanjega slovenskega nacionalnega prostora. Slovenija je 30 let zgolj razprodajala tisto, kar simbolizira nekdanji Trg revolucije, sedaj Trg republike. Enostranska uzurpacija zgodovinskega prostora Trga republike, ki bi se zgodila z zamenjavo spomenikov, bi pokazala le, da Slovenija tistega, kar je nekoč simboliziral Trg revolucije, ni zmogla nadgraditi, zato osramočena briše vizualni spomin ter namesto uspehov ponuja simboliko praznega osamosvojiteljstva. Država brez vsebine in brez koncepta, z enim samim umetnim, politično vsiljenim konsenzom o začetku in hkrati vrhu in koncu zgodovine. Leta 1991 smo politično odpravili vse prejšnje »stranpoti« in začeli iz nič, sedaj bomo to pokazali še simbolno.

Spomenik naj bi postal simbol za novi čas (»novi čas potrebuje svoj simbol«). Taka interpretacija bi morda imela težo na začetku devetdesetih let, ko je bil Kučan predsednik pravkar osamosvojene države, čas pa poln nacionalnega zanosa, prepričevanja, da bo Slovenija postala »balkanska Švica«, in politične retorike o Sloveniji kot »zgodbi o uspehu«. Po 30 letih pretežne vladavine osamosvojiteljev, po vsem, kar vemo o razprodaji države, izbrisanih, privilegijih na podlagi tako imenovanega osamosvojitvenega kapitala in uzurpaciji oblasti, spomenik tovrstne simbolike ne bo imel. Večina generacije, ki je v osamosvojitvi sodelovala, je nad 30-letnim razvojem razočarana, veterani še posebej. Mladim je za osamosvojitev popolnoma vseeno, o njej vedo nič ali malo. Niti jih ne zanima; izpostavljeni so oderuškim najemninam in brezobzirnemu »trgu dela« ter preživljanju iz dneva v dan v negotovih razmerah in z negotovo prihodnostjo. Osamosvojitelji so, zavedno ali nezavedno, ustvarili povsem novo generacijo, ki jim je z Eurosongom in skladbo Carpe diem v njihov zaprti svet preteklosti z nekaj verzi pravkar sporočila, kaj si misli o njihovi dediščini. In jim zabrusila: »Ne računajte na nas!« Tega noben spomenik ne bo spremenil, to navsezadnje kažejo tudi večinski odzivi medijev, javnosti in družabnih omrežij na zahteve po posebnem muzeju osamosvojitve (v resnici mavzoleju) in patetične grožnje z »akcijskimi načrti«, če ne bo uresničen. Tako kot ni mogoče narodnoosvobodilnega boja ločiti od revolucije (in njenih stranpoti), danes ni mogoče več ločiti »čistega akta osamosvojitve« od posledic in kasnejšega dogajanja. Še najmanj personalno, saj so bili na vodilnih položajih ves čas bolj ali manj isti ljudje.

Neizogibno je, da bo del osamosvojiteljev, ker pač ne bo dobil svojega mavzoleja, spomenik istovetil s sabo, svojimi zaslugami in svojo kariero. O tovrstni percepciji je starosta slovenskih filozofov dr. Božidar Debenjak v prejšnji Mladini zapisal: »Za izpolnitev dolžnosti niso potrebna ne priznanja ne odlikovanja. Tisti, ki pa izpolnjevanje dolžnosti štejejo za svojo zaslugo, so nevarni.« Spomenik, če bo postavljen, bo postavljen zaradi odnosa do zgodovine in zato, ker osamosvojitev in njene posledice v dobrem in slabem oblikujejo življenje današnjih generacij. Konec koncev tudi zato, ker se to spodobi in bo dokaz, da smo vsaj na ravni tistih spomenikov, ki jih še imamo, zmožni vzeti nase zgodovino v celoti, jih ohraniti, razložiti v času in prostoru in pojasniti, zakaj se njihov pomen (kadar se) v nekem drugem zgodovinskem obdobju spremeni. Ter jim na podlagi strokovnih presoj dodajati nove. Če bo razprava o spomeniku razbremenila stroko nasilnega političnega ustanavljanja muzejev in vmešavanja v muzejske postavitve na ideoloških temeljih, toliko bolje. Glavno nasprotovanje, predvsem to velja za radikalno desnico, bo zaradi dejstva, da bo »osamosvojitev nujno videna v luči kontinuitete osvoboditve ob koncu druge svetovne vojne, kot je zapisala Majda Širca, nekdanja ministrica za kulturo.

Trg revolucije, sedaj Trg republike, je eden redkih zelo domišljenih konceptov javnega prostora, čeprav ni bil uresničen do konca.

Tudi če bo projekt uspešno izpeljan, pa ni treba imeti utvar, da bo kaj več kot še en spomenik nekemu pomembnemu dejanju, ki se je zgodilo pred 32 leti. Postal bo prostor za zapovedane državne rituale ob praznikih in obletnicah. Če bo dovolj privlačen, bo morda tudi turistično zanimiv. In seveda bo obvezno predmet standardnih slovenskih delitev in prepirov.

Osamosvojiteljska generacija je imela po osamosvojitvi idealno – vendar nepovratno! – priložnost, da oblikuje »nov čas«, novo družbeno pogodbo. Pa tega v nasprotju s tisto, ki ji je posvečen Spomenik revolucije, ni zmogla. Natančneje: ni hotela. Razen Kučana, ki je večkrat govoril o tem, a v prazno. Dosegla je vključitev v EU, Nato (predvsem zaradi politične in medijske manipulacije pred referendumom ter podpore napadu ZDA in »koalicije voljnih« na Irak) in v druge mednarodne organizacije. Tako kot so to dosegle vse vzhodnoevropske države ne glede na dejansko stopnjo razvoja in demokracije. Ker je bil tak interes velikih evropskih držav, kot ga je narekovala nova delitev gospodarskega in političnega vpliva po padcu Berlinskega zidu. Če je bilo med njimi glede tega nesoglasje, ali je katera s tiho podporo vrha EU čemu nasprotovala (tako kot je bilo v primeru italijanske blokade Slovenije, zaradi katere so se bili danes najglasnejši tedanji politiki mirno pripravljeni odpovedati »komunističnim« Osimskim sporazumom), so na koncu odločile ZDA v skladu s svojimi interesi. V vsem drugem so osamosvojitelji sledili izključno lastnim in strankarskim interesom, ne pa interesom države in ljudi. Še več: svoje interese so tako zacementirali v sistem, da ga je danes tako rekoč nemogoče spremeniti, presekati stagnacijo in narediti razvojni preboj. Zato kakšne simbolnosti za sedanji in prihodnji čas od spomenika pač ni pričakovati. »Novi čas« bo na poosamosvojitvenih ostankih morala zgraditi sedanja politična generacija. Večidel proti tistemu, kar so v 30 letih počeli in še vedno počno (nekateri) osamosvojitelji in njihovi miselni nasledniki. Če bo uspešna, se bo tudi novi simbol oblikoval sam po sebi.