Borci za življenje

Bolj kot nasprotniki nekih osebnih drž glede prekinitve življenja nošenčka, smo borci za življenje, borci za premislek o človeku, ki se je morda nepričakovano in neželjeno pojavil. Da ne bomo potem gledali shode - kot v tujini - prizadetih mater z napisi: „I regred my abortion!“

Ženska seveda ne sme biti stroj za rojevanje; o tem se je tako slikovito (za nekatere celo sporno) izjasnil tudi papež Frančišek. Vemo za naravno neplodne dni, za kondome, in če ne gre drugače tudi za sterilizacijo. Sicer pa: nočete otrok! Prav! Ne spočnite jih! Stroka ponuja druge rešitve za „načrtovanje družine“. Tudi mi, ki skušamo uglasiti svoje življenje po nauku Jezusa iz Nazareta, - vsaj zase - splava ne moremo zlahka sprejeti. Ne bom govoril o moralnih zadržkih; ampak, če postavimo za nedotakljivost človeškega življenja meji pri spočetju in pri naravni smrti, smo absolutno varni pred vso grobostjo vsiljenih zgodovinskih izjem! Iz čistega naravoslovja bom izhajal. Če obrnemo tok našega življenja v zgodovinsko smer, je jasno, da smo bili včeraj mlajši, v šolskih letih še mlajši, ob rojstvu še mlajši in manjši, in potem še in še - nikjer ni nekega kvantnega razvojnega preskoka, nobene stopničke ni vmes, razvoj je zvezen in gladek (matematični izraz) -, dokler ne pridemo do združitve enkratne ženske in enkratne moške celice ob spočetju po podedovanih genih, tudi več rodov nazaj, in njihovi kombinaciji in se kreira enkratno človeško življenje, ki se čez čas konča z naravno smrtjo ali z odvzemom življenja. (Poudarjam pa, da sama ženska ali moška spolna celica ne more generirati spočetja; šele združitev jajčeca in semenčice je „veliki pok“, začetek novega enkratnega življenja!).

To je začetek našega, človeškega in človekovega življenja. Res se lahko znajde nosečnica v težkih razmerah. Ampak čez devet mesecev je nosečnosti konec, in mati lahko otroka sprejme ali odda v urejeno družino. Ko tehtam devet mesecev morebitnega nelagodja matere na eni strani in celotno življenje sočloveka, ki visi v zraku, na drugi strani, sem za življenje! Nosečim ženskam, ki so v stiski, je treba dati več podpore in upanja. Lep odziv bi bil, če bi jim izplačali devet nosečniških dodatkov - spodbud. In podprli civilno družbo, ki se bori za življenje. Že rimsko pravo je priznavalo nošenčku dedno pravico. Tudi naše ga! Naš pohod je bil pohod za življenje. Ne delamo si utvar, da bomo spreobrnili goreče zagovornike splava - zanje je splav zakonsko zagotovljen -, želimo pa, da se sliši še drugo plat zvona, kjer bije tudi sledeče pričevanje: Pred leti sem pomagal pri zaključku šolanja mladi mamici. Ko je uspešno maturirala in se je otročiček že postavljal pokonci v stajci, sem ji namignil, da me daje radovednost. „Vem“, je dejala, „kaj me želite vprašati: ali sem pomislila kdaj na splav?“ „O, ja, cele noči sem prebedela v takšnem razmišljanju!“ „Pa zdaj?“, sem bil kar nekako neroden. Njene tople oči so ji zalile solze sreče.