Lokalno razumevanje sezonskega

Gostilna Smogavc
Gorenje pri Zrečah 27
Tel.: 03 757 35 50
Pri Smogavcu se lahko med belim in rdečim odločate od torka do nedelje od 12. do 21. ure.

Ambient:
klasični velikokapacitetni 90’s gostilni za nedeljska kosila so dodali fleten zimski vrt in veliko teraso

Napitki:
v vinski vitrini je poleg kolekcije Zlatega griča še nekaj luštnih reči – A+, Carolina, Ščurek, Štoka, Kristančič, a se zdi, da jim niti ni do tega, da bi jih spravili v promet

Vegetacija:
s kakšnimi jurčki, solatami, štruklji in ajdovimi kašami je mogoče priti skozi

Dostopnost:
za resno parkirišče parkirnih mest pred gostilno in naprej na vse strani po vasi; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
posamični elementi nekaterih jedi

Ne tako fino:
pretirano balzamično glaziranje
površno kuhanje
ravnanje z vinsko ponudbo

Skuta z zelišči je stala 7,8, goveji karpačo 9,8, jurčki na žaru 9,6, svinjski vrat s prilogami 15,9, goveji file s štruklji 31,5, panakota pa 5,2 evra.

»A se to že šteje za tisti del Pohorja, kjer se na koncu streže sinonimna omleta?« je med ovinkarskim prodiranjem od Slovenskih Konjic proti pohorskim travnikom in gozdovom sladico za tokratno konzumsko ekspedicijo sugeriral vodja odprave. Tej so za cilj določili gostilno Smogavc, ki se je predvsem med obiskovalci zreških term drži sloves klasičnega oštarijskega zicerja, podjetni Pohorci pa v zadnjem času z dodajanjem apartmajev, izposojo elektrificiranih koles in izvajanjem raznih aktivnosti skušajo goste pri sebi zadrževati dlje.

Žal se je ta ambicija deloma realizirala tudi za časa našega obiska, saj je bil kar projekt pritegniti pozornost natakarja, ki je bil kot sam-za-vse razpet med razposajeno oooopaaa!!! praznovalno druščino, nekaj penzionskih gostov izza severne meje, z dispenzerji za zajtrkovalna žita igrajočo se deco in lokalne šank špriceraše, za nameček pa smo se mu nalimali še liki, ki jih po vinskem vprašanju belo ali rdeče ni bilo mogoče odpraviti s hišnim polsuhim belim in mrzlo modro frankinjo.

No, v jedilnem listu smo potem predvsem na oddelku sezonskih jedi našli kar nekaj vabljivih reči. Kako se tebi, draga bralka, sliši tole: skuta z divjimi zelišči, špargljev humus, domači rženi kruh z drožmi? Dobro, kajne? Tudi nam, dokler nismo predse dobili kupčka solate, prekritega s prazno, nezačinjeno mehko skuto, obloženo z nekaj pečenimi šparglji, vse skupaj pa je bilo porisano s sladkasto balzamično glazuro, oni ubogi rženi kruh pa je bil trd, suh in drobljiv kot pri Grivarjevih otrocih. Žal se je potem formula solata-nekaj vmes-balzamična cukroba ponovila še dvakrat, pri čemer so vlogo nečesa vmes najprej odigrale rezine komajda odmrznjenega govejega karpača, potem pa še zmahani, zdrobljeni ostanki nečesa, kar so bili lani jeseni verjetno zelo lepi in dobri jurčki.

Do glavnih jedi so nam tako začele že precej jenjati pozitivne vibe, ki smo jih začutili ob ljubko (bariki, rustikalno leseno ostrešje, senčno platno, zaraščeni skalnjak) urejeni terasi in simpatično svetlem zimskem vrtu, a kljub temu je treba priznati, da pri Smogavcu lepo zmehčajo kose svinjskega vratu in da ne prepečejo fileja pohorskega goveda, toda pri prvem so namesto bogve kje izgubljenega korenčkovega pireja med poprovo omako, z močno dimljenim špehom ovite šparglje in pišmevuhovsko zavit štrukelj umestili narezane jagode (?!), za drugega pa so ceno navili (meso z isto poprovo omako 25,6 + štrukelj 5,9), kot da smo v Parizu.

Po v kozarcu postreženi panakoti, preliti s sladkimi borovnicami in dodatnim odmerkom nabrizgane smetane nam je postalo jasno, da bi bilo verjetno bolje, ako pri Smogavcu ne bi drezali v na fensi spletni strani obljubljeno lokalno in sezonsko kulinariko in bi bili po slovensko naročili generično svaštarniško ploščo z vsega po malem na veliko. Pohorske omlete itak nimajo.