Borci za življenje

Spoštovani g. Zidar!

Bodite brez skrbi: vaša »plat zvona« glede splava se zelo dobro sliši … Tudi vaša zgodba o »mladi mamici«, ki je rodila, preden je maturirala, in zdaj toči »solze sreče«, ker se v zgodnji nosečnosti ni odločila za splav, še zdaleč ni edina te vrste. Ljudje, ki skušate »uglasiti svoje življenje po nauku Jezusa iz Nazareta,« nasprotnike splava često obstreljujete s takšnimi in podobnimi zgodbami o »mamicah«, ki jih poznate, in kljub stiskam v nosečnosti niso splavile. A to so zgodbe: lahko so resnične, lahko niso. Vsi vemo, kako rade ženske klepetajo o svojih odločitvah za in proti splavu … Vsak moški jih ima v rokavu cel kup, ki so jih z njim delile sorodnice, prijateljice, sodelavke, znanke in neznanke, mar ne? »Ženska seveda ne sme biti stroj za rojevanje,« pravite, in malo zatem: »Res se lahko znajde nosečnica v težkih razmerah. Ampak čez devet mesecev je nosečnosti konec, in mati lahko otroka sprejme ali odda v urejeno družino.« Ah, ta neznosna lahkost bivanja! Zakaj si trapaste posode v obliki ženskih teles zapletajo življenje z nekakšnimi splavi, ko pa je vse tako enostavno?

Napisali ste tudi, da je »nosečim ženskam, ki so v stiski, treba dati več podpore in upanja.« Za začetek »bi bil lep odziv,« če bi se moški umaknili iz razprav o blaženju in reševanju nosečniških težav. To ni naša stvar. Pojma nimamo, kako je biti noseč – in ga ne moremo imeti. O splavu bi morale v prvi vrsti govoriti: ženske, ki so splavile, pa jim ni žal; ženske, ki so splavile, pa jim je žal; ženske, ki niso splavile, pa jim ni žal; in ženske, ki niso splavile, pa jim je žal. Že to, da bi nekaj takšnih žensk o tem javno spregovorilo, bi bilo za razpravo o splavu izjemno blagodejno. Vsi bi izvedeli reči, o katerih se nam zdaj niti ne sanja. In pomislite, kaj bi pomenilo za družbo, da bi lahko ženske o tem sproščeno in javno govorile, ne da bi se bale blatenja in napadov ljudi, ki »svoje življenje uglašujete po nauku Jezusa iz Nazareta«! … Šele potem bi prišli na vrsto za javno razpravo strokovnjaki: ginekologi, psihologi in psihiatri, ali še bolje: ginekologinje, psihologinje in psihiatrinje. Moški bi lahko kaj povedali le o svoji izkušnji nehotenih osemenjevalcev, ki so ali niso stali ob strani ženskam pri odločitvi, kaj narediti. Moški, ki o splavu govorite v imenu vere, pa v javno razpravo na to temo ne sodite. Pod nobenim pogojem pa vanjo ne sodijo duhovniki.

S spoštovanjem!