Novi obraz

V sredo je bila malo po pol desetih zjutraj v elitnem Grand Plaza Hotelu v središču Ljubljane, v njegovi manjši dvorani Safir, javna seja novega društva, poimenovanega Platforma sodelovanja. Prišlo je kakšnih 100 ljudi, veliko je bilo novinarjev, glavna zvezda pa je bil Anže Logar, predsednik sveta stranke SDS, njen drugi človek in njen poslanec, nekdanji minister in kandidat za predsednika republike, ki zdaj želi prebuditi, kot pravi sam, razcepljeno, razdvojeno Slovenijo, deželo, ki je obstala v leru, v statusu quo, ki se izgublja v konfliktih, ti pa koristijo obema, levemu in desnemu političnemu polu.

Logar naj bi bil drugačen, zanima ga kultura dialoga, zanimata ga konsenz, sproščeno, zdravorazumsko okolje. »Sodelujmo za prihodnost,« je navrgel zbranim. »Naučil sem se, kako v divjem svetu tekmovanja in konkurenčnih idej ostati asertiven, natančno takšni, dialoški bomo tudi v Platformi sodelovanja. Zgodil se je prvi konkretni korak na poti velikega. V Sloveniji je mesta za vse.« V sredo se je torej začelo udejanjati tisto, kar je napovedal na dan predsedniških volitev. Platforma, združenje, strokovni gremij, povezovalno društvo, debatni krožek naj bi torej v politični prostor prinesli modrost, zmernost, obljubo lepše prihodnosti. Pa bodo res? Bo Logar ponujal SDS s človeškim obrazom? In zakaj sploh ustanavlja platformo, če že ima politično stranko, v kateri je celo drugi človek?

Po volitvah je Logar nekaj časa kraljeval na lestvicah priljubljenosti, ki so jih delale javnomnenjske agencije. Premagoval je predsednico republike Natašo Pirc Musar, pa četudi po volitvah ni delal ničesar posebnega, četudi v javnosti praktično ni obstajal. V zadnjih merjenjih je navdušenje nad njim začelo plahneti, v majskem merjenju Ninamedie je na lestvici priljubljenih politikov padel na tretje mesto, pri Mediani na drugo. Po neuradnih podatkih naj bi Logar s svojo stranko še pred meseci posegal na ravni, kakršne pri nas na volitvah dobivajo »novi obrazi«, zbral je torej 30-, če ne celo 35-odstotno podporo, po novem pa je ima bistveno manj, njegova stranka naj bi zdaj nagovorila malo več kot 10 odstotkov volivcev. »Bil je res v rangu Mira Cerarja ali Roberta Goloba. A vedeti je treba, da je šlo za hipotetične scenarije, za vprašanja in merjenja o dosegu njegove morebitne stranke, bil je res zelo močan,« pravi Nikola Damjanić iz Agencije Ninamedia, poznavalec javnomnenjskih trendov. »Križanja so pokazala, da morebitna Logarjeva stranka največ jemlje stranki SDS, veliko podporo ima pri neopredeljenih volivcih, nekaj tudi pri NSi in pri razočaranih volivcih Gibanja Svoboda. Merjenja so pokazala, da so volivci SDS Logarjeva naravna volilna baza, statistično velik del volivcev SDS pa bi na čelu te stranke celo raje videl Logarja kot Janeza Janšo. Po domače rečeno – reže jih.«

Zdaj je torej Logar po vzoru izginulega in politično danes nerelevantnega Zbora za republiko ustanovil svojo platformo, ki bi lahko bila, ko bo pravi čas za to potezo, zametek stranke. Za zdaj bodo oblikovali predloge politiki, potem pa jih bodo kot napotilo poslali vladi in v parlament. Upajo, da jih bodo slišali. Logarjeva ideja je politično preprosta: vzel naj bi malo »prijaznih desničarjev«, pa malo »normalnih levičarjev«, in se po načelu gradnje mostov postavil na sredino – nekoč sta si na takšen, prijazno povezovalni način politični karieri zgradila brata Janez in Marjan Podobnik.

Ščepec levega in zajemalka desnega se vedno ne izideta, še posebej, če je kuhar politik, ki se ne zna odmakniti od svoje preteklosti. Logar ni nov obraz, nepopisan list papirja, ni Miro Cerar ali Marjan Šarec ali Robert Golob. Logar je poslanec stranke SDS. Je vodja njenega strokovnega sveta.

Če Logar govori kot SDS, če deluje kot SDS, če je videti kot SDS, naj vas to ne zavede, on je res SDS.

Logarjevi podporniki

Poglejmo za hip, kdo so ustanovitelji Logarjevega društva. Eden izmed njih je Matej Avbelj, ustavni pravnik, redni profesor za evropsko pravo na zasebni in z javnimi sredstvi sofinancirani Novi univerzi. Avbelj je avtor pobude za ustavno presojo novele zakona o RTV, ki jo je na ustavno sodišče vložil odhajajoči predsednik nadzornega sveta Peter Gregorčič, zdaj pa zaradi poraza napoveduje pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Avbelj je bil vseskozi podpornik Janeza Janše, do njega je postal kritičen šele nedavno, v času neustavnih epidemioloških ukrepov.

Drugi je Igor Masten, ekonomist, zagovornik neoliberalizma in šibke države. V času, ko je bil nadzornik SID banke, naj bi potekal prirejen postopek izbire novih članov uprave, ki ga preiskuje policija. Leta 2018 se je prijavil na razpis za guvernerja Banke Slovenije, bil je neuspešen, imel pa je podporo stranke SDS.

Tretji je direktor Beletrine Mitja Čander, neuradni minister za kulturo. Čandru je v zadnjem desetletju uspelo spretno stkati mrežo poznanstev in vezi med politiki različnih polov, kar najbolj koristi njegovima podjetjema: založbi Baletrina, pred privatizacijo se je imenovala Študentska založba, in Kreativni bazi, ki posluje z množico javnih zavodov. V času prejšnje vlade in ministrovanja Vaska Simonitija, v času brutalnega napada na kulturo, je Čander pragmatično molčal in plodno sodeloval z Janševo vlado. Četrti je Jernej Pikalo, dvakratni minister za izobraževanje in nekdanji podpredsednik stranke SD, ki je po volitvah protestno odstopil s tega mesta. Peti je Rok Ravnikar, angažiran državljan in družinski zdravnik, človek, ki trdi, da zavrača polarizacijo, a je stavkajoče novinarje na RTV Slovenija obtožil »enostranske politične angažiranosti«. Ravnikar zagovarja privatizacijo zdravstva, nekoč je delal v podmladku SLS, danes pa je član vladnega strateškega sveta za zdravstvo. Logarja podpira še nekdanji minister za digitalno preobrazbo, Mark Boris Andrijanič, politik, ki je kljub opozorilom uvedel nepotrebne in diskriminatorne digitalne bone, kar je privedlo do množičnega nakupovanja slušalk, v proračunu pa pustilo za 29 milijonov evrov veliko luknjo; samo nakup slušalk je stal skoraj 11 milijonov evrov. Pričakovano ga podpirata še dve članici SDS, nekdanja evropska poslanka Romana Jordan in njegova poslanska kolegica Eva Irgl.

Z Logarjem se povezuje še Alja Brglez, dolgoletna sodelavka nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja, znana po tem, da je na evropskih volitvah leta 2004 neuspešno kandirala na listi razvpitega župana Kopra Borisa Popoviča. Kjer je Alja Brglez, ni daleč tudi Borut Pahor, ki kot nekdanji predsednik republike ne zamudi priložnosti, da bi kritiziral sedanjo vlado (Janševe pa seveda ni niti v času najhujše represije in napadov na medije). Logarja in Pahorja ne povezuje le Alja Brglez. Logarjeve teze o povezovanju in premagovanju razlik so identične tistim, ki jih že dolgo ponuja Borut Pahor. Človek, ki je politiki odvzel vsebino in jo zamenjal z narcizmom, a je bil kljub temu celo desetletje najpopularnejši slovenski politik.

Glavno vprašanje ni, kaj hoče Janša, vprašanje je, kaj hoče Logar. Za zdaj pa se zdi, da tega ne ve nihče, še sam ne prav dobro.

Logarja podpirajo tudi drugi, pa četudi se niso pojavili na javnem ustanovnem zboru. Eden izmed njih je Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB in lobistične AmCham Slovenija, menedžer, ki na leto zasluži več kot pol milijona evrov. Brodnjak zase pravi, da ni politik, da pa pozdravlja vse pobude, ki gradijo na dialogu in ki bi lahko Slovenijo povrnile med evropske zvezde. Ali konkretneje: Brodnjak podpira platformo Anžeta Logarja, četudi tega javno ni izrekel.

Gre torej za pisano druščino posameznikov, ki pa v slovenski politiki niso nič novega. Vsakega izmed njih pri političnem udejanjanju vodi osebni interes.

»Dobrodošla pobuda«

Če opazujemo politično evolucijo Anžeta Logarja, lahko hitro vidimo, kako pazi na javno podobo. Včasih si nadene očala, da je videti bolj modro, na Instagramu objavlja fotografije športnih dosežkov, da se zdi lep in močan, igra na violončelo, da pokaže umetniško žilico in nežnejšo plat. Vse to je del uspešne politične strategije. Nastopa umirjeno, ne žali, ne psuje, ne pove veliko, a daje vtis pametnega človeka. Zelo prepričljiv je. Po svoje je podoben nekdanjemu avstrijskemu kanclerju Sebastianu Kurzu, ki je zaradi korupcije odstopil, zdaj pa dela kot menedžer v podjetju magnata iz Silicijeve doline Petra Thiela.

Temeljna Logarjeva težava je drugje. Če Slovenija na desni sredini res potrebuje drugačno politiko, s čimer se je lahko strinjati, mora ta politika ponujati drugačne vsebine in stališča, kot jih ponuja stranka, iz katere izhaja. Logar tega ne počne. Tega ni počel niti v obdobju volitev za predsednika republike, tega ne počne v času vlade Roberta Goloba. Nasprotno, kot po pravilu glasuje tako, kot glasujejo kolegi iz njegove poslanske skupine – odstopanja, ki jih kaže Parlameter, digitalno orodje za analizo delovanja slovenskega parlamenta, pa so posledica njegove razmeroma visoke odsotnosti v poslanskih klopeh.

Logar parlament res obišče zelo redko, redko sploh govori, udeležil se je le 51 odstotkov vseh glasovanj, najmanj med vsemi poslanci. Očitno ga parlamentarno delo ne zanima. Četudi je torej izvoljen za poslanca, četudi tja hodi v službo, veliko energije namenja ustanavljanju svojega društva, zaradi političnega razmerja v parlamentu pa naj bi bilo, kot je izjavil v intervjuju za POP TV, bolje, če se ukvarja predvsem z novo platformo. Zapisano drugače: namesto da bi bil poslanec, Logar raje malo »fuša«.

Desna ali desnosredinska normala ni noben rešitelj, nasprotno, je sokrivec in generator ekscesov globalnega kapitalizma. In to velja globalno, širše, in tudi na evropski ravni, pa tudi pri nas.

Kljub lepim besedam o povezovanju in prihodnosti je jasno dvoje: Logar, predsednik sveta stranke SDS, javno ni nikoli kritiziral politike, ki jo vodita ta stranka in njen predsednik Janez Janša. In drugič, vse kar dela, dela v dogovoru z Janšo. Janši se zdi Logarjeva pobuda »dobrodošla popestritev v slovenskem političnem prostoru«. Do nje se ni želel jasneje opredeliti, a če bi ji nasprotoval, bi Logarju namenil kopico žaljivk.

Mimikrija

»Anžetu Logarju preprosto ne verjamem,« pravi sociolog Samo Uhan z ljubljanske Fakultete za družbene vede. »Logar je krasen primer politične mimikrije, pojava, ko si politik nadene podobo nekoga drugega, ko se pretvarja, da je nekaj, kar ni. Logar si je nadel podobo spravljivega modreca. Gre za prevaro, do sedaj je imel Logar neskončno možnosti, da bi dokazal, da pomeni spremembo, da je to, kar govori. Lahko bi se distanciral od nedavnih Janševih tvitov, o kandidaturi za članstvo Slovenije v varnostnem svetu, saj je bil minister za zunanje zadeve. Lahko bi se opredelil do vloge ustavnega sodišča, ki ga Janša konstantno napada. Vsaj na deklarativni ravni bi lahko zavrnil Ruparjev politični vandalizem in njegove manipulacije. Nič od tega ni storil. Logar je konsekventen član stranke SDS, kar je vedno bil. Če torej Logar govori kot SDS, če deluje kot SDS, če je videti kot SDS, naj vas to ne zavede, on je res SDS.«

Koga Logar pravzaprav nagovarja? Klasično meščansko desnico? Te v Sloveniji ni. Podjetnike in zagovornike ekonomskega liberalizma? Ti imajo svoje zagovornike v NSi in SDS. Morda mlade? »Današnji čas zahteva opredelitve, svet in Evropa se polarizirata in treba je izbrati stran. V času konjunkture je lahko biti neoliberalec, zdaj so ekonomske okoliščine drugačne, socialna država ni več vsemogočna in meščanska, prefinjena pozicija, polna okusa in senzibilnosti do lepega, ni prepričljiva. Treba se je opredeliti, za vrat ti dihajo milenijci, ki so občutljivi na okolje, človekove pravice, na možnost izbire. Konservativni individualizem v Sloveniji ni močan,« še pravi Samo Uhan.

Gregor Virant, nekoč je bil minister za javno upravo in vodja razpuščene Državljanske liste, danes pa vodi program SIGMA pri Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), pa je do Logarja spravljivejši. Zanj je Logar »dobra novica za zmerne desnosredinske volivce. Logar je s svojim dosedanjim delovanjem pokazal, da je njegova politična orientacija konservativno-liberalna, njegov način političnega delovanja pa dosega visoko raven kulture. Gre za zmernega desnosredinskega politika. Podobno velja tudi za številne druge, ki se pridružujejo novi platformi.« Virant kot desnosredinsko usmerjen državljan na vse skupaj gleda »kot na nekaj pozitivnega v slovenski politiki, drugo vprašanje pa je, kaj bo iz nje nastalo oziroma ali ima volilni potencial, ali lahko iz nje nastane uspešna stranka«. Glede tega je Virant skeptičen. Če bi se Logarjeva platforma, kot pravi, pretvorila v stranko in se avtonomno, neodvisno odpravila na volitve, bi lahko bila konkurenca SDS, lahko bi prišlo do konflikta, ki ga takšna nova, šibka stranka ne more preživeti. Če pa bi se zgodilo obratno, če bi Logarjeva stranka nastopala zgolj kot satelit, bi bilo njeno življenje kratke sape. Zato Virant meni, »da bi bilo za Logarja politično bolj modro, da ostane pri platformi, prek katere bo lahko plasiral svojo smer, in se ne spusti v avanturo s politično stranko. Za njegovo politično prihodnost bi bilo bolje, da počaka na upokojitev Janeza Janše, saj ima realne možnosti, da prevzame vodenje SDS. Logar je precej mlajši od Janše, tako da je čas na njegovi strani. Če bo prehiteval dogodke, se lahko njegova politična kariera slabo konča. Če bo potrpežljiv, pa lahko po določenem času računa morda celo na vodenje desnosredinske vlade, volivci na desni pa na kandidata, ki bo imel potencial v neki koaliciji seči čez 50 odstotkov.« Virant je previden, kar je logično, ko je pred ducata leti sam ustanovil politično stranko, je naletel na bes Janeza Janše, ki je njegovo potezo razumel kot politično izdajo.

Nova stranka?

Zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič je nekoč davno z Logarjem plodno sodeloval v predsedstvu podmladka SDS. Potem pa se je v nasprotju z Logarjem s stranko dokončno razšel. Danes ni prepričan, ali je Logarjeva platforma lahko uspešna. Prav tako ni prepričan, ali lahko Logar s svojo novo stranko deradikalizira SDS in celoten političen prostor.

Če bi Logar mislil resno, bi odstopil kot predsednik sveta SDS, zapustil strankino poslansko skupino, postal samostojen poslanec ter javno obsodil tovarno laži in vso propagando, ki jo načrtno širi SDS.

»Stvar je na neki način tragična: pred kakšnimi desetimi leti, ko je bil takšen obrat še možen in ga je dobršen del desnosredinskih intelektualcev tudi želel in pričakoval, ni bilo osebe, ki bi ga lahko izvedla,« razmišlja Luka Lisjak Gabrijelčič. »Danes to osebo imamo: Logar se kaže kot najbolj kredibilni kandidat za Janševo nasledstvo. Ni pa več objektivnih možnosti. Janši je uspelo radikalizirati stranko, obenem pa, zlasti s svojo tretjo vlado, skoraj v celoti kooptirati desnosredinske intelektualce. Od realno obstoječe desnice je med tem dezertiralo skoraj vse tisto sredinsko volilno telo, ki je bilo še leta 2011 pripravljeno podpreti Virantovo listo in s tem omogočiti oblikovanje desnosredinske vlade.« Z vidika SDS in Janeza Janše se Logar torej kaže kot sredstvo, kako rešiti kvadraturo kroga. Torej način, kako »privabiti bolj sredinske volivce k projektu pod iliberalno taktirko. Glavno vprašanje torej ni, kaj hoče Janša, vprašanje je, kaj hoče Logar. Za zdaj pa se zdi, da tega ne ve nihče, še sam ne prav dobro.«

Če bi Logar z lastnim političnim projektom mislil resneje, bi lahko ustanovil lastno poslansko skupino, storil bi podobno, kot so to leta 2007 storili nekateri poslanci LDS – iz tega se je kasneje rodila stranka Zares. »O tem se je že govorilo, a Logar se za ta korak ni odločil. Poskus ustanavljanja nekakšne intelektualne platforme zdaj spominja na Zbor za republiko v Virantovem času. A naslednje parlamentarne volitve so komaj čez tri leta in do tedaj bo trenutek, ko bi na podlagi lastne priljubljenosti koval politični kapital, že zdavnaj minul,« dodaja Luka Lisjak Gabrijelčič.

Samostojna politična stranka ali poslanska skupina bi imela seveda bistveno večjo moč, večjo politično legitimnost, kot ad hoc posvetovalno telo z nejasnimi političnimi interesi in cilji. Za kaj takega bi Logar potreboval več poguma, manj taktiziranja. A v resnici Logar za enostransko odcepitev nima resnih možnosti. Če bi se odločil za samostojno pot bi, ravno zato, ker nagovarja volivce stranke SDS in ogroža njenega dosmrtnega predsednika, postal moteč. Zgodilo bi se mu, kot se je vsakemu, ki se je uprl hegemonu: Ivi Hvalicu, Mihi Brejcu, Gregorju Virantu, Antonu Krkoviču, Petru Jambreku, Ljudmili Novak in drugim.

»Logar s svojo držo signalizira, kakšna stranka bi bila SDS, če bi jo vodil sam. A takšno signaliziranje nima velike teže, dokler ni pripravljen odkrito izzvati Janše. Šele če bi v takšnem odkritem spopadu zmagal, bi dokazal, da želi SDS postati drugačna stranka. Če pa bi v njem izgubil, bi pač ustanovil lastno stranko – navsezadnje je poslanec in bi lahko še koga potegnil za sabo,« še pravi Luka Lisjak Gabrijelčič. »Z nepripravljenostjo, da bi se odločil za prvo ali drugo potezo, se vse bolj kaže kot Hamlet slovenske politične desnice.«

Podobno o morebitni politični stranki razmišlja tudi Samo Uhan: »Logar bi postal resen igralec šele v trenutku, ko bi prevzel stranko SDS, ne pa da naredi novo stranko. Tudi ko jo bo naredil, si bomo želeli distinkcije, morda bo Logar nekaj časa res priljubljen, in ko se bo njegova stranka začela zažirati v že obstoječa politična razmerja, bo Janez Janša udaril nazaj. Nedvoumno.«

Nezadovoljstvo

Če želimo razumeti Logarjev fenomen, političen potencial, ki ga ima, se je treba vprašati, kaj je pravzaprav narobe s politiko, s politiki, da se volivci vsakih nekaj let navdušijo nad novim kandidatom. Ali bolje, kaj je narobe z volivci, da si vedno znova zaželijo nekaj, česar nikoli ne morejo dobiti. Značilen primer tega pojava je navdušenje nad Robertom Golobom in razočaranje nad njegovo vlado, ki mu je sledilo. Enaka usoda, morda le na drugi ravni, lahko čaka Anžeta Logarja.

Filozof Peter Klepec s Filozofskega inštituta ZRC SAZU pravi, da smo volivci pri svojem udejstvovanju vedno razcepljeni, razcepljeni smo kot volilno telo in tudi sami. Ljudje smo bitja želja, želja pa je nezavedna, seksualna in razcepljena. Kaj nas že uči psihoanaliza? »Želja je nekaj, kar je v svojem bistvu nezadovoljeno, kar se suče v krogu. Tudi tedaj, ko hoče nekaj konkretnega, v resnici hoče nekaj drugega. Nedvomno obstaja pri večini volivcev, predvsem pa pri večini tistih volivcev, ki volijo ’nove obraze’, želja po nečem novem, drugačnem in po normalnem. Težava je v tem, da temu sledi razočaranje. A razočaranje, ki je del fenomena ’novih obrazov’, ima več plati, razočaranje spada že k sami želji, ki ne ve, kaj hoče, četudi se ji zdi, da to sama še kako dobro ve.« Pri volivcih, njihovih željah in pričakovanjih, se pojavi še nekaj drugega, volivci se politike ne udeležujejo, raje hodijo na volitve in v ogenj pošiljajo drugega. »Ti ’naši delegati’ nikoli ne udejanjijo prav tega, kar bi mi sami. Kar je za nas, ki ostanemo na distanci, hitro dokaz umazanosti politike kot tudi dokaz naše lastne čistosti. Filozof Hegel je takšno pozicijo imenoval ’lepa duša’. In tega lepodušništva se moramo zavedati ob tako imenovanem fenomenu ’novih obrazov’. Tudi škodoželjnosti, ki spada zraven, saj se dostikrat zdi, kako publika kar uživa, ko tako z distance opazuje ’novince’, ko se lovijo na spolzkem ledu politike, in se naslaja ob njihovih spodrsljajih, ne zavedajoč se, da se škodoželjno nadjazovsko napaja ob lastni nemoči in v svojo škodo. Če torej vse prepuščamo želji, želji po normalnosti, ne pa političnim programom, potem je v politiki tako, kot pač je. Slabo, ampak mi sami smo pri tem slabem še kako udeleženi, pa naj si to priznamo ali ne.«

Na floskule o sredini in normalnosti opozarja tudi Samo Uhan. »Logar se ni v ničemer oddaljil od stranke SDS. V ničemer. Ampak tudi tisto, kar vendarle ponuja kot nekaj novega, kot bodočo izbiro, ni nič manj radikalno. Ponuja neoprijemljivo sredino, radikalno praznino, kamor lahko volivci projicirajo svoja razočarana čustva in pričakovanja, ki naj bi jih Logar potrdil. Nikakršne deradikalizacije torej, ne klasične ne vsebinske.«

Ideja o deradikalizaciji stranke SDS je naivna, saj se SDS pod poveljstvom Janeza Janše ne more deradikalizirati, lahko postane le še skrajnejša. Njena strategija je širjenje antipolitike, odvračanje ljudi od volitev, kar ji prinese razmeroma dober volilni rezultat. Novi obrazi, paradoksalno je Anže Logar del tega fenomena, niso slovenska posebnost. Peter Klepec pravi, da smo povsod po svetu priča prav enaki situaciji na področju politike, iskanju »alternativ«, ki to niso, iskanju novih obrazov, vladavini »ekstremnega centra«, zagatam demokracije in liberalizma, temu, da »sredina« politično gledano vse bolj drsi na desno, temu, da so stvari vse bolj zavožene in zahojene. »Če za hip predpostaviva, da je Logar SDS brez ekscesov Janše, Grimsa in podobnih, da je torej ’normalna’, ’kultivirana’ desnica, je stvar veliko bolj problematična, kot se nam dozdeva. Dejstvo je, da bi bil brez radikalnih skrajnežev – in Janša je to vselej bil – slovenski politični prostor drugačen, boljši. In dejstvo je, da bi bila slovenska parlamentarna demokracija znosnejša, če bi premogla kvalitetno desno stranko.« Kaj pa Logar? »Ta ’desna ali desnosredinska normala’, ni noben rešitelj, nasprotno, je sokrivec in generator ekscesov globalnega kapitalizma. In to velja globalno, širše, in tudi na evropski ravni, pa seveda tudi pri nas. Zavedati se je torej treba, da gresta ’normala’ in ’eksces’ skupaj, da drug drugega podpirata in da sta dve plati istega. Politika je danes omejena, podrejena ekonomiji, hkrati pa prav od tako podrejene politike pričakujemo, da nas bo rešila pred podivjanim finančnim kapitalizmom, ki je postal en sam gigantski kazino. Tu ni prav nič normalnega, mi pa se pretvarjamo, da bo treba ekscese nekako ’sanirati’, ne da bi zarezali v samo normalo.«

Vrnimo se k Logarju, predstavniku nove »žlahtne« slovenske desnice. Če želi biti uspešen, se mora vseskozi pojavljati v javnosti, vzbujati mora upanje, vtis, da njegova platforma prihaja kot odrešitev. Ni nujno, da se bo v tem času res spopadal z Janezom Janšo, morda ga bo ta na koncu sprejel, še posebej, če bo stranka SDS postala šibkejša, kot je.

Nekoč je Dimitrij Rupel kot zunanji minister javno kritiziral tedanjega premiera Antona Ropa. Nato je bil zamenjan. Rupel je bil spreten, po volitvah se je pridružil staremu prijatelju Janezu Janši in znova postal zunanji minister. Tvegal je in uspel. Logar ni tako pogumen, njegovi pozivi k dialogu in sodelovanju pa so v resnici globoko neiskreni. Česar se kot izkušen politik gotovo zaveda. Njegova Platforma sodelovanja je predstava za javnost. Glavni generator konflikta, ki ga obsoja, je namreč ravno njegova stranka. Če bi Logar s svojimi besedami o sodelovanju in novem preboju mislil resno, bi takoj odstopil kot predsednik sveta SDS, zapustil strankino poslansko skupino, postal samostojen poslanec ter javno obsodil tovarno laži in vso propagando, ki jo načrtno in namenoma širi njegova stranka. Tega ni storil, še huje, dela se, da to ne obstaja in da s tem, četudi je sam dejansko drugi človek tega stroja za proizvodnjo sovraštva in razdora, nima nič.