Borci za življenje

V 22. št. Mladine se gospod Gregor Hrovatin iz Maribora odziva na moj članek v pismih bralcev, napisan ob Pohodu za življenje v Mariboru. Očita mi, da se kot moški moram „umakniti iz razprav o blaženju in reševanju nosečniških težav“. Celo ginekologinjam daje prednost pred ginekologi, najbrž nevedoč, kakšna kapaciteta je bil primarij ginekologije dr. Vasilij Cerar.

Sicer pa so bile na Pohodu za življenje kot govornice - razen povezovalca - same ženske: vodja projekta Za življenje (Pro life) v Sloveniji Urša Cankar Soares, pa znana ginekologinja in zdravnica na oddelku za rakava obolenja, ter pričevalka, ki je naredila splav in ga še do danes ni predelala. (Moram pa reči, da je bila gospa v neverjetno hudi stiski!) Tudi glasbeni del je bil obarvan izključno žensko. (Upravičeno lahko sklepam, da gospoda Hrovatina na zborovanju in pohodu po ulicah Maribora sploh ni bilo!) O, še kako smo moški soudeleženi pri spočetju in kasnejšem odnosu do nosečnice in nošenčka! Eni so ljubeči in podporni v nastali družinici, spet drugi, „Don Žuani“, ki izkoriščajo dekleta zgolj za lastne spolne užitke - na raznih zabavah jih celo omamijo - pa se potem ob šankih pridušajo: „Saj ga bo ona prinesla domov! Sicer pa: naj se gre „spucat““. (Pa „pucanje“ sploh ni tako preprosto; ne moreš ga opraviti niti v zdravstvenem domu, niti v manjši bolnišnici, ampak izključno na ginekološki kliniki.)

Vztrajam: „Nočeš otroka? Prav! Ne spočni ga!“ Je kar nekaj sprejemljivih kontracepcijskih prijemov.