Slavoloki zmag in porazov

Nekdanji predsednik Slovenije Milan Kučan je pred dobrim mesecem predlagal, da bi v središču Ljubljane, na samem Trgu republike, postavili spomenik osamosvojitvi. Njegov predlog je povzročil nepričakovan ali pač pričakovan vihar: eni so bili užaljeni, ker je to storil prav on – Kučan, drugi so se ustrašili za usodo Tršarjevega Spomenika revoluciji, ki že stoji na Trgu republike, tretji so govorili, da bi nas morala zanimati prihodnost in ne preteklost. Vsi so se motili. Kar je logično, postavitev spomenikov je politična odločitev, spomeniki vedno govorijo o prihodnosti, nikoli o preteklosti. Obujanje spominov namreč ohranja identiteto in določa prihodnost.

Spomin na prihodnost

O vsem tem, o spomenikih in našem odnosu do njih, pa tudi o rušenju, ikonoklazmu, prestavljanju, protestih in prevarah v pravkar v slovenščino prevedeni knjigi Ujetniki zgodovine piše Keith Lowe, britanski zgodovinar, znan predvsem po knjigi Podivjana celina, v kateri govori o množičnih pobojih, nasilju, maščevanju in kaosu, ki so se nad Evropo zgrnili po drugi svetovni vojni.

»Spomeniki odražajo naše vrednote in vsaka družba se slepi, da so njene vrednote večne, zato klešemo te vrednote v kamen in jih postavljamo na piedestale. Toda ko se svet spremeni, naši spomeniki ostanejo zamrznjeni v času – in z njimi vrednote, ki jih predstavljajo,« je Lowe zapisal v predgovoru h knjigi Ujetniki zgodovine. Spomeniki so torej izraz zgodovine, ki je še danes živa in ki še vedno upravlja naše življenje, če to hočemo ali ne. Ta kamen, ta granit, ta bron, kot pravi Lowe, »je mešanica vsega, zaradi česar smo, kar smo – moči, slave, poguma, strahu, stiske, veličine, upanja, ljubezni in izgube«. Zgodovinar si je torej zastavil monumentalno nalogo. Preučil je 25 velikih spomenikov, povezanih z drugo svetovno vojno, po vsem svetu, od Volgograda do Tokia, od Arlingtona do Ljubljane.

Za primer vzemimo le prva dva. Lowe najprej obravnava junaški spomenik Mati domovina kliče, ki stoji na vrhu vzpetine Mamajev kugan v Volgogradu. Posvečen je branilcem mesta, ki se je nekoč imenovalo Stalingrad, visok pa je kar 85 metrov. Dolga leta je bil najvišji spomenik na svetu, zdaj ga je za skoraj sto metrov presegel gigantski spomenik Sardarju Vallabhbhaiju Patelu, enemu izmed pomembnejših borcev za neodvisnost Indije. Keith Lowe v knjigi takole opisuje srečanje z nezemeljsko socrealistično velikanko: »Tam stoji in se ozira po Volgi orjaška upodobitev matere Rusije, ki vabi svoje otroke, naj se pridejo borit zanjo. Usta ima odprta v bojnem kriku, lasje in obleka ji vihrajo v vetru; v desni roki drži velik meč, uperjen v nebo.« In nadaljuje: »Ko stojiš na vrhu griča Mamajev kugan, v senci orjaškega spomenika Matere domovine, začutiš vso težo te zgodovine. Celo za tujca je moreča. Toda za mnoge Ruse je ta kraj svet.« Kip je postavljen, v prenesenem in dobesednem pomenu, na gori trupel, žrtev bitke za Stalingrad je bilo več, kot so jih v vsej drugi svetovni vojni skupno imele Velika Britanija in Združene države Amerike. Padlih, ranjenih, pogrešanih je bilo okoli dva milijona ljudi.

Kaj ponazarja ta gigantski spomenik? Zmago, žrtvovanje, junake? Njegovo sporočilo je preprosto, govori o moči, o veličini ruske države, a hkrati tudi o slavi, ki ji je vedno usojeno, da jo bo pogoltnil pesek časa. Po razkroju Sovjetske zveze Rusija ni nehala graditi mogočnih spomenikov, nekateri so še višji od omenjenega, gradi jih, da ne bi pozabila statusa, ki ga je nekoč ta država imela, statusa zmagovalke in velesile. Čim večji je torej spomenik, tem večja sta ponos in nostalgija. V dobrem, in kot vidimo iz vdora v Ukrajino, tudi v slabem.

Britanski zgodovinar opaža natančno tisto, na kar je opozarjal Reinhart Kosellecka, eden izmed najpomembnejših nemških zgodovinarjev minulega stoletja. Tudi on je poudarjal, da spomeniki ne ohranjajo le spomina na mrtve, pač pa je njihova naloga konstantno preoblikovanje in pridobivanje drugih pomenov, ki niso povezani s prvotno funkcijo njihovega nastanka, denimo s slavljenjem izbranosti nekega naroda ali njegovega režima.

Podobno junaški, heroični spomenik je tudi tisti, ki stoji na drugi strani Atlantika, v Arlingtonu v Virginiji. Spomenik marincem je že v izhodišču drugačen od evropskih spomenikov, posvečenih drugi svetovni vojni. Ti so, tako Lowe, večinoma posvečeni žrtvam, v ZDA pa junakom, v Evropi so spomeniki melanholični, dvoumni, v ZDA zmagoslavni. Spomenik marincem je nastal po fotografiji Joeja Rosenthala, na kateri naj bi bil upodobljen trenutek, v katerem so ameriški vojaki po bitki za Iwo Jimo dvignili zastavo na gori Suribači. V resnici je bilo drugače. Joe Rosenthal je fotografijo posnel šele pri ponovitvenem dvigu zastave nekaj ur po zavzetju vrha gore, v drugo je bila zastava večja in lepša kot tista, ki je bila postavljena prvotno. Takšna lepotno-propagandna prevara ni ameriška iznajdba, tudi prav tako ikonična fotografija vojaka, ki je maja 1945 na vrhu berlinskega Reichstaga izobesil sovjetsko zastavo, je ponovni posnetek in je bila kasneje prirejena. Kip v Virginiji je na prvi pogled kip maščevalnosti, ameriški vojaki dvigujejo zastavo na vrhu gore na vulkanskem otoku, ki je bil pred vojno japonski, vojaki se maščujejo za Pearl Harbor in vse, kar je ta prinesel. To pa ni edino sporočilo kipa. »Pravi subjekt skulpture sploh niso ameriški marinci, niti zmaga nad Japonci, niti karkoli drugega v zvezi z drugo svetovno vojno. Subjekt je zastava, ki daje spomeniku pravi pomen.«

Spomenik, ki torej povezuje Američane, ki govori o zlitju boga in naroda, slavi dvigovanje nacionalne zastave na tujih tleh, a vse to, tako Lowe, Američani razumejo kot osvoboditev, ne kot nadvlado. Ameriško zastavo drugje po svetu sicer razumejo popolnoma drugače.

Lowa v knjigi ne zanimajo le junaški spomeniki, zanima ga tudi počastitev žrtev, denimo kitajski spomeniški kompleks, postavljen v spomin na Nankinški pokol iz leta 1937, ali sporni spomenik madžarskim žrtvam nemške okupacije v Budimpešti, ki je dobil protispomenik. Piše tudi o spomenikih apokalipse, spomenikih uničenju, takšen je spomenik žrtvam holokavsta v Berlinu, ogromen kompleks 2711 pravokotnih betonskih blokov, ki so v mrežastem vzorcu postavljeni po zemljišču spominskega parka, takšna spomenika sta kupola Genbaku, kupola atomske bombe v Hirošimi, in kip miru v Nagasakiju. Na koncu obravnava tudi spomenike novega rojstva, tiste, ki predstavljajo upanje, konec sovražnosti in mir. Med njimi se je znašla slika Norvežana Pera Korgha na steni dvorane, v kateri potekajo sestanki Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov. Slika naj bi predstavljala ponovno rojstvo, velikodušnost, bratstvo med narodi. Morda danes deluje res malce barvito in kičasto, a na tisti steni te nemočne mednarodne organizacije je še vedno simbolična. »Vizija utopije v ozadju slike se zdi manj dosegljiva kot kadarkoli. Nad vsem pa visi vzdušje paraliziranosti, zaradi katere ostajamo, tako kot figure na sliki, ujetniki zgodovine,« je o njej zapisal Lowe.

Spomenik žrtvam?

Ujetniki zgodovine pa smo očitno tudi Slovenci in Slovenke. Lowe nekoliko presenetljivo v knjigi posebno poglavje namenja Spomeniku žrtvam vseh vojn v Ljubljani, velikanskima kamnitima ploščama, postavljenima v središče Ljubljane. Slovenska zgodba je umeščena v poglavje Pošasti, med primere spomenikov, ki odpirajo nerešljive moralne dileme, pri katerih je zabrisana meja med junaki in mučeniki. Za britanskega zgodovinarja je slovenski spomenik »eden izmed najzanimivejših in najbolj problematičnih spomenikov, kar sem jih kdaj videl«. Leta 2018 je bil Lowe na Kongresnem trgu, več ur je opazoval spomenik, a se nihče ni ustavil pred njim, ljudje so hodili mimo, kot da ne bi obstajal. »Nevidnost je ena izmed najmočnejših potez tega spomenika,« je zapisal v knjigi.

Lowa, ki je nekoč skupaj s slovenskim zgodovinarjem Mitjo Ferencem obiskal Hudo Jamo in se seznanil z vsemi grozotami, skritimi v njej, je pretresla brezizraznost slovenskega spomenika. O čem ta sploh govori? Kaj nam pove? Kaj sporoča? Po uradni razlagi arhitekta Roka Žnidaršiča in pobudnika spomenika nekdanjega predsednika Boruta Pahorja naj bi predstavljal slovensko ljudstvo, ki je morda različno, a zgrajeno iz istega materiala, rastoče iz istih temeljev. Spomenik naj bi torej predstavljal spravo. A Lowa ta razlaga ne prepriča. »Če vsaka teh velikih kamnitih plošč predstavlja eno stran ljudstva, kaj sta nasprotujoči si strani? Država proti ljudstvu? Vojska proti civilistom? Levica proti desnici?« Po njegovem mnenju oba tabora, torej komunisti in kolaboranti, ne predstavljata večine slovenskega naroda, prej dve skrajnosti. Natančneje: čeprav gre za spomenik žrtvam vojn, na njem ni žrtev. Spomenik ne pove nič o njih, »vidiš samo monolita – fašizem in komunizem. Instalacija, ki naj bi bila posvečena žrtvam, je nehote postala spomenik krivcem.« Osnovni problem spomenika v središču Ljubljane je torej, da ne ponuja odgovorov na vprašanja, česa naj se narod spominja, kaj naj skuša pozabiti, so vojni zločinci lahko hkrati žrtve, so vsi zmagovalci tudi krvniki …

Spomenik, izraz »kalkuliranja in kompromisov, ki sestavljajo slovensko politiko«, je torej boleč vidik slovenske zgodovine in sedanjosti, ljudje pa si vsakodnevno ne želijo postavljati neprijetnih vprašanj o komunizmu in fašizmu. »In tako hitijo mimo. Kvečjemu bežen ogled od strani mu morda namenijo, pogled, ne da bi ga videli, spomin, ne da bi se spomnili,« je zapisal Lowe. V vojni je treba izbrati stran, vojne so zapletene, nosijo svoje resnice, a treba je izbrati, kaj je prav in kaj ni. Ljubljanski spomenik se je temu izognil, nobene zgodbe ne pripoveduje, ničesar ne pove.

Keith Lowe je v spomeniku, ne da bi se tega zavedal, prepoznal politiko Boruta Pahorja. Nekdanji predsednik je bil glavni pobudnik postavitve, je glavni pobudnik in verjetno edini častilec nesrečnega spomenika.

Spomenik osamosvajanju

Živimo v času ikonoklazma, rušenja ali premikanja spomenikov, v času politično pristranske revizije zgodovine. Slovenska vlada se je odločila, da bo postavila spomenik osamosvajanju, enotnosti, skupnosti, gibanju, vsemu, kar je privedlo do tistega poletja 1991. Vlada naj bi tako v prihodnjih dneh imenovala posebno komisijo za pripravo natečaja za nov spomenik, v njej bodo predstavniki oblasti, predvsem pa veterani, predstavniki arhitekture, zgodovine in drugih strok. Nato se bo začel mučni proces iskanja najboljše lokacije, izbire idejnega predloga in postavitve. Kdaj bo spomenik stal – morda že leta 2026, ko pride naokoli nova obletnica – je težko napovedati. A že danes je jasno, da bo naletel na politične čeri.

Ljudje zgodovine ne poznajo dovolj dobro, o njej ne razmišljajo ali pa jo razumejo po svoje, vse to pa spretno izkoriščajo politiki. Knjiga Keitha Lowa Ujetniki zgodovine pripoveduje natanko to zgodbo, zgodbo o tem, kako spomeniki ustvarjajo javne prostore spomina in kako potem ti gradijo svet. Vendar spomin na preteklost ni vedno enak temu, kar je preteklost bila, pa tudi spomenik ne pripoveduje le tistega, kar so si zamislili tisti, ki so ga postavili.

V Sloveniji sicer že stoji spomenik osamosvojitvi. To je slovenska ustava. Le zakaj potrebujemo še enega?

Knjiga:
Keith Lowe: Ujetniki zgodovine
Založba: Modrijan, 2023
Cena: 35,90 €