Borut Pahor ostro proti vladi Roberta Goloba 

Pravi obraz

Nekdanji predsednik Borut Pahor, ki že pol leta uživa v funkciji bivšega, pa četudi še vedno misli, da je prvi med enakimi – obnaša se, kot se je nekoč, obiskuje različne kraje, srečuje se s športniki, objavlja fotografije na Instagramu –, je postal bolj neposreden in odkrit. Kot da bi ga desetletni plašč konsenzualnosti oviral in je zdaj pokazal svoj pravi obraz.

Kaj se je zgodilo? Borut Pahor je postal kritičen do vlade Roberta Goloba. Najprej ga je zmotilo, da je vlada odpravila izsiljeni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, torej spominski praznik, ki ga je brez prave razprave na hitro, tik pred odhodom vpeljala Janševa vlada. Dejal je, da je dejanje Golobove vlade »neprimerno in nesprejemljivo«.

Podobno oster je bil tudi v intervjuju za Domovino. Novinar RTV (!) Luka Svetina ga je povprašal o odnosu do sedanje politike in vlade, pa je mirno odvrnil, da je razočaran. »Nisem pričakoval takšnih zaostritev. To vidim kot nevarnost.« Golobovo vlado razume kot vlado, »ki želi obračunati z vsem, kar je bilo prej«, njen mandat pa naj bi bil razumljen kot »mandat, v katerem je treba pokazati dominacijo kot znak moči«. Danes naj bi politika gradila na različnosti, ne na povezovanju. »Sama vlada Roberta Goloba bo čutila čez čas, ravno zato, ker je s to radikalno govorico ohromila neko povezovalno moč skupnosti, da je žrtev. To bo stvar leta, največ dveh. Zaradi nezaupanja, ki se gradi, ne bo mogoče speljati velikih stvari. In vladi bo mogoče enkrat žal.« Poleg odprave dneva spomina na žrtve je Pahorja zmotila še ukinitev Muzeja osamosvojitve. »Je bilo to potrebno? Ne, ni bilo, pa četudi so bila drugačna strokovna mnenja.« Med pogovorom je kritiziral tudi Janševo tvitanje o državljanski vojni, a ga je v isti sapi povezal z ukrepi Golobove vlade.

Kar je v pogovoru sledilo, je bilo pričakovano. »Upanje?« se je vprašal bivši predsednik. »Upanje vidim v tem Anžetovem projektu. Četudi ne bo uspel, tako kot si dr. Logar in skupina njegovih somišljenikov želi, bo to vsaj znak in signal slovenski javnosti, da smo tudi takšni, ki v polarizaciji ne vidimo prihodnosti.«

Kadar bivši predsednik govori o povezovanju, o nevarnosti konfliktov in čeri, zveni modro in umirjeno. A težava je, da ni pošten. Ni sedanja vlada tista, ki je v Slovenijo prinesla politično radikalizacijo, ni njen predsednik tisti, ki ponižuje vse, kar ni po njegovo. To radikalno izključevanje, pocestniško politiko je v Sloveniji vpeljal prav Janez Janša. Čisto vseeno je, ali gre za slog ali za njegov značaj – »z Janšo se da sodelovati,« bi dejal Pahor – pomembnejši so rezultati Janševih političnih odločitev. In ti so bili zelo jasni v času prejšnje vlade: solzivec in gumijasti naboji na ulicah, neustavne vladne odločbe in ostre kritike iz Evropske unije. Pahor je v tistem času, ko je bil še predsednik, molčal. Jasnih, odločnih, ostrih opozoril o sistematskem rušenju demokratičnih standardov in pravne države iz njegovega urada ni bilo slišati.

Pahorjevi sodelavci radi povedo, da gre za človeka, ki ima za seboj fantastično politično kariero, strankarska politika ga ne zanima več, pripravljen pa bi bil sprejeti kakšen mednarodni izziv. Lahko bi ga res. In morda utegne biti na mednarodnem parketu uspešnejši, kot je bil doma. Kljub številnim naslovom, funkcijam in nazivom Pahor žalibog v slovenski politiki ni naredil ničesar oprijemljivega. OK, pretiravamo, naredil je množico posnetkov za Instagram, oblikoval propadli mednarodni sporazum in skoraj uničil svojo lastno stranko. V vsem tem času pa se je s pesmijo o povezovanju različnosti na ustih dobrikal Janezu Janši in njegovi politiki razdora.