Politikantski ustavni sodniki

Da na ustavnem sodišču zdaj uradno pojasnjujejo, da sodnika Jaklič in Šorli nista izvedla bojkota odločanja, s katerim je Jaklič (ob »načelni« podpori Zobca) grozil, ampak da sta bila »opravičeno odsotna«, se mi zdi razumljivo in razumno. Tudi to, da utemeljenosti takih »opravičil« ne preverjajo. Ob sedanji zaostrenosti položaja znotraj ustavnega sodišča to razumem kot razumen poskus umiritve, ki naj omogoči nadaljevanje kolikor toliko normalnega delovanja tega izjemno pomembnega organa.

Da smo prišli tako daleč, da si kar nekaj sedanjih in nekdanjih ustavnih sodnikov upa javno zagovarjati nekaj tako nezaslišanega kot je izsiljevanje odločitev z grožnjo neudeležbe pri odločanju, pa je tudi posledica obupno nizke splošne pravne kulture in ustavnopravne razgledanosti pri nas. Nobenemu ustavnemu sodniku npr. v Nemčiji, Italiji ali ZDA kaj podobnega niti na kraj pameti ne more pasti – in če bi mu vendarle, bi ga pa ne le strokovna, ampak tudi splošna politična javnost v trenutku tako raztrgala, da bi mu ostal samo še odstop. Pri nas pa Jaklič in Zobec to naredita – novinarji in drugi komentatorji pa se boječe, zbegano in nevedno sprašujejo, ali je res tudi na ustavnem sodišču možna taka »obstrukcija«. Pri čemer drugod po svetu niti odločanja v parlamentu ni mogoče obstruirati (kar pomeni na dovoljen način ovirati) na ta način (le z dolgimi govori, z vlaganjem tisočev amandmajev ipd.), le pri nas smo tako pametni, da lahko poslanska skupina delo parlamenta »obstruira« (prepreči) kar z odhodom s seje! Drugod se to šteje za kršitev poslanskih dolžnosti, ki je lahko tudi kaznovana – pri nas je pa to pravno dovoljena »obstrukcija«! In potem niti ni tako čudno, če se potem v taki državi najdejo »strokovnjaki«, ki bi celo sodnikom dovolili protestno odhajanje s sojenja – in še manj, če so novinarji ob tem samo še začudeni in zbegani.

Slaba ustavnopravna razgledanost mnogih »suverenih« kritikov zadnje odločitve ustavnega sodišča se kaže še marsikje drugod – v zadnji številki Mladine tudi pri mojem prijatelju Nežmahu, s katerim sva se nekoč skupaj borila proti zlorabam takratne e nopartijsk e oblasti, a mu tudi danes dam v marsičem prav. Tukaj pa je ustrelil hudo mimo, ko ustavnemu sodišču očita, da je v tej zadevi sprejelo »dva diametralno nasprotna sklepa: sodišče o zadevi ne more odločiti in sodišče bo odločilo«. Ne razume namreč, da sta to dva sklepa o dveh različnih zadevah, ne o eni in isti.

Nežmah seveda še zdaleč ni edini, ki ne razume posebnosti ustavnosodnega odločanja o začasnem zadržanju izvrševanja zakona, o katerega (ne)skladnosti z ustavo se odloča. O tem glavnem vprašanju (ali je novi zakon o RTVS v skladu z ustavo ali ne) ustavno sodišče še ni odločilo. Je že večkrat poskušalo, a se je pri tem izkazalo¸ da potrebnih petih glasov vsaj še daljši čas ne bo mogoče doseči. Možno pa je bilo spremeniti pred meseci sprejeti sklep o začasnem zadržanju izvrševanja tega zakona, kar je bilo po mnenju za tak sklep potrebne večine štirih sodnikov nujno zaradi nevarnosti, da bi z nadaljnjim zadrževanjem nastala večja škoda kot tista, ki bi lahko (še vedno) nastala, če bi se zadržanje nadaljevalo, a zakon potem na koncu ne bi bil razveljavljen. Pri odločanju o začasni odredbi (o zadržanju ali nezadržanju) gre torej za povsem drugačno vprašanje kot pri odločanju o glavnem vprašanju. Laiki mislijo, da sprejetje začasne odredbe že pomeni začetek odločanja o tem glavnem vprašanju in znak, da se mnenje sodišča nagiba k odločitvi o neustavnosti izpodbijanega zakona, a je to povsem zgrešeno razumevanje. Ker odločitve o tem, ali je zakon v skladu z ustavo ali ne, še ni, mora sodišče pri odločanju o predlagani začasni odredbi miselno izhajati iz tega, da je enako možno oboje (da je zakon v skladu z ustavo ali, da ni) in mora izvesti povsem hipotetično tehtanje, kaj bi bilo lahko ob taki predpostavki bolj škodljivo (večja kršitev ustave in ustavnih pravic): zadržanje ali nezadržanje. In táko zgolj prognostično odločitev lahko sodišče seveda tudi vedno spremeni – še zlasti, če se razmere s potekom časa spremenijo. O tem ni ne v teoriji ne v sodni praksi nikakršnega dvoma. Stališče sodnika Svetliča, ki je temu nasprotoval, je zato brez vsake strokovne podlage – vključno z njegovo trditvijo, da je doslej ustavno sodišče tako ravnalo le enkrat ali dvakrat, v več sto drugih primerih pa svoje začetne odločitve o tem ni spreminjalo. V teh primerih pač potrebe za spreminjanje te prognostične odločitve ni bilo (ali ni bila zaznana) – če jo ustavno sodišče zazna (ugotovi), pa ima seveda pravico in dolžnost, da prvotni sklep (prvotno prognozo) tudi ustrezno spremeni.

»Ali takšni akrobaciji sploh še lahko rečemo sodba?????????«, se je ob to spotaknil Nežmah. Ne – in ji tudi sploh ne rečemo sodba, ker to ni. To je res le nekakšna »miselna akrobacija«- prognostična ocena, kaj hipotetično grozi v enem in kaj v drugem primeru in katera od teh dveh potencialnih nevarnosti je večja. In sodišče (ne le ustavno, ampak vsako, kadar odloča o predlagani začasni odredbi) to »miselno operacijo«, to prognostično oceno, mora narediti. Se zavedam, da laiki te posebnosti sodnega odločanja večinoma ne poznajo in ne razumejo – to pa še zlasti medijskim komentatorjem takega odločanja seveda še ne daje pravice, da bi se iz nečesa, česar ne poznajo in ne razumejo, norčevali.