Domačna dvojina

Gostilna in picerija Pri naju
Ulica 1. maja 5, Sežana
Tel.: 05 734 43 63
Pri njiju se lahko krepčate od torka do sobote od 11. do 22. ure, ob nedeljah poženeta opoldne, ob ponedeljkih pa počivata.

Ambient:
trenutno zmaguje prijetno senčnat vrt, sicer pa v toplih barvah opleskana notranjost, oplemenitena s kaligrafsko zapisanimi gostinskimi modrostmi

Napitki:
nekaj nemških pivakov za k pici, za ostale jedi pa par belih in primorskih litric; kakšno buteljko bi, kljub razlagi, da ne grejo, vseeno lahko dali v vinsko vitrino

Vegetacija:
pri picah, paštah in solatah se najde kaj

Dostopnost:
na ulici pred gostilno je nekaj zarisanih parkirnih mest; za gibalno ovirane ni velikih zaprek

Fino:
tatarski biftek
file kovača

Ne tako fino:
sol in suhoba medaljonov
vinska ponudba

Kraška pica je stala 7, obilen odmerek tatarca 24, rezanci s kozicami in bučkami 10, štrigole v škrtocu 13, file kovača 16, Marjetkin zrezek 11, ljubljanski 12, palačinke s sladoledom pa 4 evre.

»O, glej – svetla bodočnost našega fuzbala!« je inšpektorsko trojko prevzel športni optimizem ob pogledu na razposajene člane (od oka) U-11 sekcije NK Tabor, ki jih je trener ob zaključku sezone pripeljal na pico in sok na fletno osenčeni vrt gostilne s pomenljivim imenom Pri naju. Dvojec iz domačno prijaznost nakazujočega imena sta Marjetka in Igor, ki sta na jedilni list uvrstila tudi po sebi poimenovana zrezka (gospa pa poleg tega še eno od 50 različnih pic, ki jih ponujajo), sicer pa oba vešče in zgovorno kruzata in bolj ali manj uspešno lovita balanco med mednarodno klientelo na terasi in vrsto domačinov, ki čakajo na pice za domov.

Opravimo najprej s slednjimi: iz obsežne zbirke smo izbrali kraško; testo je tanko, po peki lepo hrustljavo, obloženo skoraj čisto do roba, mocarela je dobro zapečena, po peki nanjo položene rezine pršuta pa generično nepretresljive. Glavna atrakcija pri njiju je tatarski biftek, ki ga šefe načeloma zmeša pri mizi, a ker smo uleteli v mrtvem času dneva, ko so kosila ravno dobro mimo, večerje pa se še niso začele, smo se morali – no, pa saj res ni bilo težko – zadovoljiti z v kuhinji zamešano uravnoteženo začinjeno klasiko, pri kateri hvalimo predvsem to, da je meso ostalo v glavni vlogi in da teksture z ravno prav grobim mletjem niso peljali v smer paštetavosti, kot se rado zgodi.

Naslednja podpisna jed so tu menda štrigoli, drobna zasvaljkana paštica, ki jo morsko-gorsko opremijo s kozicami, jurčki in tartufi, pred serviranjem pa zavijejo v z rdečim trakom zavezan mošnjiček iz peki papirja, pri čemer gre bolj ali manj za spektakelsko gesto. So pa sestavine dobro odmerjene, predvsem nam je bilo všeč, da tartufijada ni pregazila ostale robe, z repki kozic in kosi bučk so čisto fletno opremili tudi zelo na zob kuhane široke rezance, odveč se je zdel le sirni naribek ob strani.

Čeprav pri njiju kar znajo z okusi, jih včasih tudi malo odnese – svinjske medaljone s peko preveč presušijo, ko jih dodatno obložijo še s sirom in posipom zdrobljenega popečenega pršuta ter kepo krompirja, ki se ne zna odločiti, ali bi bil pražen ali pretlačen, pa – teranovi omaki navkljub – reč postane precej težka in preslana; ob rezini limone in par lističih rukole bi kakšen bolj frišen kick prav prišel z istim krompirjem postreženemu, sicer v fletne džojntke zrolanemu ljubljanskemu zrezku. Za zgled lahko vzamejo kar svojo jed – natančno pečen file kovača z na hitro sotiranimi češnjevimi paradižniki in nekaj olivami ter izjemnim domačim čipsom je bil zmagovalec dneva, ki se je čisto mirno zaključil z v palačinko zavitim domačim vaniljevim sladoledom in osvežilnim gozdnim prelivom.

Pri naju je simpatična gostilna, v kateri pri kuhariji ne delajo velikih napak in ki goste z one strani meje pritegne predvsem zaradi cenovne ugodnosti, domače zaradi velike izbire in relativno zanimive kuharije, vse pa zaradi pris(o)tnosti in prijaznosti lastniškega para.