Ker ne bodo šli nazaj domov?

28-letni Azur Bašović je v Slovenijo iz Bosne in Hercegovine pred sedmimi leti prišel sam, preko delovnega dovoljenja za eno leto. »Med prvo zaposlitvijo nisem mogel nikamor, ker nisem imel prave pravice do dopusta, ko sem si ga želel. Bil sem nemočen. Delodajalec je zamujal s plačevanjem plač, ni plačeval nadur, tudi ko sem se v delovni nesreči poškodoval, mi ni dovolil, da bi vzel bolniško, pa tudi če bi si jo, denarno ne bi prišel skozi mesec. Enkrat sem zaradi njega izgubil tudi delovno dovoljenje, ker me je od dela odjavil, ne da bi me o tem obvestil,« opiše prvotno izkušnjo. Nato je za njim v Slovenijo prišla žena, ki se je prav tako zaposlila, zdaj imata tudi dva otroka.

»Problem so tudi stanovanja, najemodajalec nam namreč računa več, kot piše v pogodbi, plačevati mu moramo tudi dodatnih 300 evrov letno, da smo lahko pri njem prijavljeni za stalno prebivališče. Slovenija državljanom iz BiH prav tako ne priznava vozniškega dovoljenja, kar vsakega posameznika stane še dodatnih 450 evrov, saj mora v slovenski avtošoli opraviti deset ur vožnje in ponovno narediti izpit.« Razloži še, da ima zdaj zaradi družinskih poznanstev sicer dobro službo, v kateri ima tako dolžnosti kot pravice, a opozarja, da je vseeno težko, saj gre ves njegov zaslužek za stroške življenja v Sloveniji, zaradi raznih ovir pa tukaj ne more vložiti niti v svojo nepremičnino.

Veliko ljudi iz tujih držav se namreč bori, da bi v Sloveniji lahko živeli, vzgajali svoje otroke in dobili dobre službe, a jim država, kljub velikemu pomanjkanju delavcev, to zelo otežuje. Tako Evropa kot Slovenija se spopadata s pomanjkanjem kadra na trgu dela, odgovore na to težavo pa vlada išče v sklepanju novih sporazumov z oddaljenimi državami, med katerimi najpogosteje omenja Filipine. A zakaj kot delovna sila ne pridejo v poštev priseljenci, ki se že nahajajo na slovenskih tleh in se trudijo z integracijo, stojijo v neskončnih vrstah na uradih, ostajajo v pravno sivih conah in iščejo priložnosti za delo? Zakaj ne bi raje najprej korektno zaposlili njih?

»Iskreno je za državo in kapital cenejša tista delovna sila, ki pride sezonsko, dela prek krajše pogodbe za eno leto in je prek nje vezana le na enega delodajalca. Takšni delavci so bistveno cenejši in nimajo pogojev, da bi pripeljali družine; poleg tega nikoli ne bodo mogli dostopati do javnih sistemov, čeprav bodo v njih vplačevali. Prav tako nimajo sindikalnega zastopništva, poznanstev, so manj informirani, zato jih lahko delodajalci lažje izkoristijo,« pove aktivist in borec za pravice beguncev in migrantskih delavcev iz iniciative Ambasada Rog Miha Blažič. Delavci, ki pri nas ostanejo daljši čas, so pač z vidika kapitala dražji. Lahko bodo namreč zapustili slabo delovno mesto, si poiskali novo, zaprosili za stalno dovoljenje, dostopali do socialne podpore in javnega zdravstvenega sistema. Država pa želi pridobiti delovno silo, ki je skrajno poceni tudi z vidika javnih sistemov, razlaga Blažič. Model, ki ga z uvažanjem začasnih delavcev iz tujih držav že uveljavljajo v panogah, kot sta gradbeništvo in transport, želijo delodajalci in vlada to sezono prenesti tudi v turizem.

Za državo in kapital je cenejša tista delovna sila, ki pride sezonsko, dela prek krajše pogodbe za eno leto in je prek nje vezana le na enega delodajalca.

Pri tem posnemajo južno sosedo: Hrvati so lani začeli z množičnim uvozom filipinskih delavcev.

Koliko sploh je teh tujcev, ki so že v Sloveniji, pa ne delajo? V obdobju od januarja do konca aprila letos je bilo v Sloveniji vloženih 10.992 prošenj za mednarodno zaščito, lani jih je bilo evidentiranih 2738. Trenutno so po podatkih Ministrstva za notranje zadeve v Sloveniji 1004 osebe z veljavnim statusom mednarodne zaščite, od teh jih ima 769 status begunca, preostali pa status subsidiarne zaščite. »Osebe s priznanim statusom mednarodne zaščite imajo prost dostop na trg dela ter uveljavljajo pravice iz naslova zaposlovanja in dela v skladu s predpisi, ki urejajo zaposlovanje in delo tujcev, pravice za primer brezposelnosti pa uveljavljajo v skladu s predpisi, ki urejajo trg dela,« pravi svetovalka za odnose z javnostmi ministrstva za notranje zadeve. Prosilci za mednarodno zaščito lahko torej v primeru, ko niso prejeli negativne odločitve glede njihove prošnje, po treh mesecih pridobijo dovoljenje za delo; prav tako imajo pravico do nujnega zdravstvenega varstva in določenih integracijskih ukrepov.

Ni pa malo ljudi, ki bi potencialno lahko ostali v Sloveniji in dobili mednarodno zaščito, ali pa ostali prek delovnih dovoljenj, a jim to ni omogočeno. Blažič namreč ugotavlja, da Slovenija sistematično zavrača prosilce za azil, noče obravnavati njihovih vlog in jih vrača v najbližjo sosednjo državo, Hrvaško. Zavračanje tujcev pa se ne sklada z množičnim povpraševanjem delodajalcev po novih delavcih. Na podlagi mednarodnih sporazumov je Slovenija od januarja do aprila letos tujim varnostnim organom izročila 126 tujcev, v istem obdobju lani pa 615. Na podlagi mednarodnih sporazumov o vračanju oseb je Slovenija od tujih varnostnih organov sprejela 142 oseb, v istem obdobju lani pa 158. Tudi postopki na upravnih enotah se lahko vlečejo mesece in leta ter s tem na koncu preprečijo, da bi priseljenci lahko ostali. Gre tudi za ljudi, ki že več let živijo pri nas, tukaj hodijo v službe in njihovi otroci v šole, a se jim lahko zaradi administrativnih zapletov ponovni vstop v sistem onemogoči, medtem ko čakajo na odločbe, pa ne morejo delati. Tu so še druge skupine tujcev, kot so študenti, ljudje z družinskimi vizami in tisti, ki so prišli prek delovnih dovoljenj in jih niso uspeli podaljšati, zato ostajajo v vmesnih postopkih in so odrezani od trga dela zaradi birokratskih malenkosti, poudarja Blažič.

Da je sprejemanje novih sporazumov odveč, menijo tudi v Delavski svetovalnici. Po mnenju Gorana Lukića je za tuje delavce, ki bodo k nam uvoženi na podlagi sporazumov, proces integracije še hujši, saj ne bodo seznanjeni z organizacijami in pristojnimi organi, ki bi jih lahko zaščitili pred slabimi delodajalci. V Sloveniji so že zdaj delodajalci, ki za tuje delavce ne znajo dobro poskrbeti in jim ne plačujejo prispevkov in rednega zaslužka. Velikokrat delavci sploh ne vedo, kje delajo (delodajalci vztrajno menjajo imena svojih podjetij), čeprav delajo tudi več kot 300 ur na mesec, kar je nedopustno. »Na eni strani imamo vzpostavljanje trga za uvoz delavcev, na drugi strani pa slabe pogoje, s katerimi se tuji delavci seznanijo šele, ko pridejo v Slovenijo. Država namreč dela po principu, da vabi tuje delavce, potem pa zanje ne poskrbi.« Priseljenci lahko v Sloveniji pridobijo celo status samostojnega podjetnika, a uradno tako ne morejo delati – dokler ne dobijo ustreznega dovoljenja, česar jim seveda nihče ne pove. Tako se znajdejo v neskončnih postopkih, ki jim onemogočajo delo, zato izgubijo status, s čimer pa kršijo zakonodajo – in temu sledi negativna odločba o dovoljenju za bivanje.

Druge evropske države so že spoznale, da je bistveno bolje, če lahko tujci vstopijo v sistem, kot pa da množica ljudi životari zunaj njega in s tem napihuje balon črnega dela.

Lukić iz Delavske svetovalnice je predstavil tipičen primer na področju urejanja dovoljenj za prebivanje in delo. Državljan tretje države je na podlagi pogoja petletnega neprekinjenega bivanja v Sloveniji in na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje na upravni enoti ustrezno oddal popolno vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Nato je na reševanje vloge čakal sedem mesecev, čeprav zakonodaja določa rešitev vloge v dveh mesecih. V tem obdobju mu je poteklo dovoljenje za začasno bivanje, zato se je moral vrniti v matično državo, oddaljeno več tisoč kilometrov, kjer je moral postopek za izdajo dovoljenja za začasno bivanje začeti znova. Kot neuka stranka namreč ni razumel, da mora podaljšati začasno dovoljenje, čeprav ima vloženo vlogo za stalno. Medtem je njegov delodajalec na slovensko upravno enoto posredoval izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, kar je slovenska upravna enota odstopila v reševanje slovenskemu veleposlaništvu v matični državi obravnavanega državljana. Od tam pa so jo nerešeno znova posredovali nazaj v Slovenijo, saj lahko vlogo rešuje slovenska upravna enota in je ne bi bilo treba odstopiti veleposlaništvu v tujini. Zaradi več kot polletnega procesa pošiljanja popolne vloge v tretjo državo in spet nazaj je tako državljan te tuje države prekoračil šestmesečno prekinitev prebivanja. »Novica, da sem v Sloveniji nezakonito in da jo moram zapustiti, me je močno presenetila in vznemirila. Slovenija je v zadnjih petih letih postala središče vseh mojih življenjskih interesov – tu imam dom, službo, prijatelje –, zato me je novica zelo prizadela,« je dogodek opisal sam.

V Sloveniji imamo tudi skupino ljudi, ki pri nas biva z dovoljenjem za zadrževanje in dostopa do trga dela sploh nima. Če tujcev po šestih mesecih z možnostjo podaljšanja država zaradi različnih razlogov, kot so vojne, mučenje ali drugo nečloveško ravnanje, ne uspe vrniti v izvorno državo, mora namreč po uradni dolžnosti izdati dovoljenje, s katerim lahko začasno ostanejo v Sloveniji. Po podatkih Ministrstva za notranje zadeve je v Sloveniji trenutno osem takšnih tujcev. Gre za šestmesečno tolerirano bivanje, ki se lahko podaljšuje, ves ta čas pa je oseba še vedno v deportacijskem postopku. Tovrstno zadrževanje ne omogoča niti socialnih pravic, zgolj nujno zdravstveno varstvo. Tujci imajo možnost pridobitve pravice do osnovne oskrbe oziroma pravico do izplačila mesečne denarne pomoči, ki je v višini denarne socialne pomoči na Uradu za oskrbo in integracijo migrantov, pravi vodja programa Migracije na Slovenski filantropiji Živa Gabaj, a dodaja, da tega ne dobijo vse osebe. »Problem je, da država stisko teh ljudi spregleda, saj jih je pri nas res malo, po drugi strani pa bi bilo lahko ravno to majhno število spodbuda, da področje uredijo. Tako je tudi z drugimi skupinami priseljencev, ki imajo različne statuse. Dostop do trga dela bi se moral urediti, kot ga imajo prosilci za mednarodno zaščito in prosilci za začasno zaščito, in če bi se za to zavzeli, bi bilo mogoče,« pravi. Blažič dodaja, da pristojni te odločbe izdajajo zelo neradi. »Ti ljudje tako hitro obtičijo v pravni sivi coni, potem ko so bili v večini primerov zelo dolgo zaprti v Centru za tujce.« V veliki večini so prepuščeni ulici in se morajo znajti sami. »Imamo ljudi, ki so v takšnih postopkih tudi po pet let ali več. In lahko bi že zaprosili za stalno prebivanje, če bi imeli dovoljenje ali status begunca. Tako pa so le ilegalci, ki jih država sili na črni trg dela, v kriminal ali ilegalno prečkanje meje v drugo evropsko državo. Po našem mnenju gre za protiustavno stanje, saj je država dolžna zagotoviti minimalne preživetvene standarde vsem prebivalcem na svojem ozemlju,« poudarja Blažič.

»Vlada veliko govori o integraciji tujcev in njenem pomenu, vendar so vse politike usmerjene v to, da tistim, ki so že tukaj in so integrirani, otežujejo, da bi ostali v državi. Hkrati pa naj bi iz tujih držav pripeljali delovno silo, ki se ne bo mogla nikoli integrirati,« meni Blažič. Vlada torej zavestno dela na tem, da vedno več prebivalcev Slovenije ostaja zunaj slovenske družbe. Živa Gabaj prav tako poudarja pomembnost zvišanja življenjskih standardov in pogojev priseljencev, ki že živijo pri nas. »Treba je preseči diskurz o tem, da gre za priseljence, ker so glede na to, da živijo tukaj, prebivalci Slovenije. Tudi gospodarska panoga čuti, da se mora aktivirati čim več ljudi, ki živijo tukaj, zato nas žalosti, da želijo uvažati začasne tuje delavce, ker so cenejši. Zagotovo so s tem podvrženi še večjemu izkoriščanju in slabim življenjskim pogojem, prav to pa je treba zajeziti pri osebah, ki že živijo tukaj.«