Ploskanje finski nuklearki

Zadnji mesec zlasti med zagovorniki jedrske energije odmeva novica, kako so cene električne energije na Finskem strmoglavile, potem ko so sicer s precejšnjo zamudo (13 let) in za občutno višjo ceno (podražitev s treh na 11 milijard evrov) aprila letos vendarle zagnali novo jedrsko elektrarno Olkiluoto 3 (OL3). Cene elektrike so bile aprila v primerjavi z decembrom lani nižje za 75 odstotkov, konec maja pa so padle celo v negativno območje. Kako dogajanje z najbolj svežo jedrsko elektrarno v Evropi vidi Miha Jensterle, vodja projektov v priznanem berlinskem svetovalno-raziskovalnem podjetju adelphi, ki deluje na področjih energije, podnebja, okolja in razvoja?

»Na splošno nizke ali celo negativne cene na spot (trenutnem) trgu električne energije same po sebi niso slaba stvar. Pomenijo samo, da se celotne potrebe po elektriki v nekem trenutku pokrivajo iz elektrarn, ki imajo zelo nizke marginalne stroške proizvodnje, na primer iz jedrske energije, hidroenergije, vetra ali sonca,« razlaga Miha Jensterle. Stanje in »zdravje« nekega nacionalnega električnega trga sicer lahko ocenjujemo le na daljši rok, ne pa na podlagi cen v nekem danem trenutku; hkrati je ob delovanju več vrst elektrarn cenovna dogajanja nemogoče pripisati enemu proizvajalcu. »Pomembno je vprašanje dolgoročnega ravnovesja med proizvodnjo in porabo, torej ali je elektrarn ravno dovolj, da pokrivajo potrebe po elektriki, ampak ne preveč, da niso cene prenizke in da ne postanejo nasedle investicije.«

Dejstvo namreč je, pravi Jensterle, da imajo jedrske elektrarne zelo visoke investicijske stroške in potrebujejo desetletja dovolj visoke cene elektrike, da se povrnejo investicije vanje. Jedrske elektrarne v časih nizkih cen sicer deloma zmanjšajo proizvodnjo, vendar operaterji to zaradi tehničnih in varnostnih razlogov neradi počnejo. »In zagotovo jih ni mogoče preprosto ugasniti, ko so cene negativne. V taki situaciji morajo dejansko nekomu plačevati, da to elektriko prevzame, in s tem delajo izgubo.«

Nova jedrska elektrarna Olkiluoto 3 pokrije okrog 15 odstotkov finske porabe elektrike oziroma približno toliko, kot so v zadnjih desetih letih uvažali. Odločitev za Olkiluoto 3 je bila sprejeta ob prelomu tisočletja, ko je bil trg električne energije precej drugačen: »Predvsem je bil bolj centraliziran in obnovljivi viri energije so bili takrat nišna tehnologija,« pravi Jensterle in dodaja, da odločitve na tako dolg rok predstavljajo ogromno investicijsko tveganje, zato se jim zasebni investitorji izogibajo; jedrske elektrarne se skoraj vedno na tak ali drugačen način gradi s podporo državnih vlad. Gradnja Olkiluoto 3 se je začela leta 2005, kar je bila poteza, ki jo je takrat Finska naredila kot prva zahodnoevropska država po 15 letih. Začetek obratovanja je bil predviden leta 2010, po vrsti zapletov, tudi v fazi testiranja lani, pa je začela obratovati aprila letos, torej 18 let po začetku gradnje in 13 let po predvidenem odprtju.

Pozitivna odločitev za gradnjo JEK2 pomeni stavo na to, da obnovljivi viri energije v kombinaciji s hranilniki in meddržavnimi interkonektorji ne bodo prevladali na električnem trgu. To je tvegana strategija.

Podporniki jedrske energije pri nas so novice o padcu cen elektrike na Finskem povezali z začetkom delovanja nove jedrske elektrarne in jih izkoristili za promocijo izgradnje drugega bloka krške nuklearke (JEK2). »Medtem ko pri nas državna sekretarka Tina Seršen, diplomantka FDV iz mednarodnih odnosov, bije bitko z jedrsko energijo (nekateri bi rekli tudi z zdravo pametjo), pa po svetu ni treba daleč za empirične dokaze, da jedrska energija deluje,« so pisali na portalu iz omrežja stranke SDS, ki jih vsi zadržki trenutne ekipe ministrstva motijo. V času bivše vlade je Slovenija z ZDA, s takratnim Trumpovim državnim sekretarjem Mikom Pompeom, podpisala »memorandum o razumevanju v zvezi s strateškim civilnim jedrskim sodelovanjem med Slovenijo in ZDA«, resnejši dogovori pa naj bi tekli (tudi) »na vzhodu«. V Sloveniji se je sicer v zadnjih dveh letih močno okrepila plačana, načrtna promocija jedrskih elektrarn, družba Westinghouse je denimo vzpostavila spletno stran v slovenščini, zadnje mesece vse glasneje za drugi blok navija Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB in ameriške gospodarske zbornice AmCham.

A vendar je finsko zgodbo treba pogledati podrobneje. »Pri govoru o cenah elektrike na Finskem in v povezavi z Olkiluoto 3 se dvakratno hudo zavaja. Prvič, cene elektrike so med decembrom 2022 in marcem 2023 padle povsod po Evropi, za več kot polovico (!). To je točno toliko, za kolikor je v tem času padla cena zemeljskega plina, ki je ključni dejavnik za spot market cene elektrike po Evropi,« pravi Jensterle. Kot drugo zavajanje pa vidi, da se cena, ki jo za elektriko iz Olkiluoto 3 plačujejo Finci, navaja kot dejanska, lastna cena elektrike iz te elektrarne. »Govori se, da Olkiluoto 3 proizvaja elektriko za 42 evrov na megavatno uro, kar bi bilo manj od obnovljivih virov in seveda krasna reklama za jedrsko energijo, za jedrske elektrarne. Ampak v resnici je to cena, ki izhaja iz sporazuma med Finsko in graditeljem elektrarne, francosko družbo Framatome, da elektrarno zgradi na ključ za 5,5 milijarde evrov. Ker so bili dejanski stroški za elektrarno na koncu približno dvakrat tolikšni, je tudi lastna cena elektrike iz Olkiluota najmanj dvakrat višja,« pravi Jensterle in dodaja: »Razliko mora pokriti francoski Framatome, ki dela hude izgube in praktično z milijardnimi zneski subvencionira finsko elektriko.« Investitorica, finska energetska družba VTO, ki je v lasti več energetskih podjetij, tudi državnih, in družba Framatome (nekdaj Areva) sta bili v večletnem sporu zaradi zamud in zapletov pri gradnji, ki naj bi po prvotnih ocenah stala 3 milijarde evrov. Družbi sta ena od druge zahtevali kompenzacije, s sporazumom leta 2018 sta dosegli soglasje o ceni pri 5,5 milijardah evrov, cena gradnje pa je bila na koncu dvakrat tolikšna. »Pri nuklearkah, kjer od odločitve do začetka obratovanja mine deset in več let, je zelo težko predvideti, ali se bo investicija povrnila. Tudi če bi bil Olkiluoto 3 zgrajen za prvotne  tri milijarde evrov in ne za končnih 11 do 12 milijard, ni nujno, da bi se uspel poplačati. Trg električne energije se danes preprosto spreminja prehitro,« pravi Jensterle.

Jensterle pritrjuje, da moramo v Sloveniji pred odločitvijo o JEK2 – odločali naj bi se na referendumu – dobro pretehtati primere, kot je finski. Finančni vidik je izredno pomemben.

»Gradnja JEK2 skriva različna in huda finančna tveganja, o katerih se po mojem mnenju vsaj javno in v medijih niti slučajno ne razpravlja dovolj. Nihče ne ve, kakšen bo električni trg čez 30 ali 40 let, kolikor jedrska elektrarna praviloma potrebuje, da se amortizira. Pozitivna odločitev za gradnjo pomeni stavo na to, da obnovljivi viri energije v kombinaciji s hranilniki in meddržavnimi interkonektorji ne bodo prevladali na električnem trgu. To je zelo tvegana strategija, glede na trende, ki jih opažamo po svetu,« razlaga. Drugo tveganje je standardno: da se gradnja zavleče in podraži. »Olkiluoto 3 niti slučajno ni edini primer. Pogodbo z izvajalcem, kdorkoli to že bo, je treba nujno oblikovati na ključ, tako kot pri Olkiluoto 3. Če ni mogoče najti izvajalca, ki bi pristal na to, da morebiten dvig stroškov gradnje nosi sam, si je treba to interpretirati tako, da niti sam ne verjame v lastne obljube o ceni JEK2. In nujno je, da vlada ne da poroštva za NEK2. Na vsak način se je treba izogniti ponovitvi scenarija s TEŠ6, ker gre pri nuklearki za desetkrat večje zneske,« pravi.

Pri nuklearkah, kjer od odločitve do začetka obratovanja mine deset in več let, je zelo težko predvideti, ali se bo investicija povrnila.

Jensterle opozarja še na nekatere druge vidike, pomembne pri odločanju. Opozarja, da primerjave lastnih cen proizvodnje elektrike iz jedrske elektrarne in obnovljivih virov, kjer so slednji sicer praviloma v prednosti, ne povedo vse zgodbe. »Jedrske elektrarne je v nekaterih ozirih lažje integrirati v obstoječ električni sistem in trg. A po drugi strani zagovorniki jedrske energije zelo radi pozabljajo na remonte, okvare in pomanjkanje vode za hlajenje, ki niso teoretični pojavi, ampak so že lani dodatno zaostrili evropsko energetsko krizo. Pozabljajo, da jedrske elektrarne prav tako kot obnovljivi viri potrebujejo rezervne kapacitete; te danes največkrat predstavlja zemeljski plin, v brezogljični prihodnosti pa bosta to morala biti predvsem zeleni vodik in biomasa. Te rezervne kapacitete bodo načeloma sicer redkeje obratovale, kar je z vidika porabe goriva in izpustov toplogrednih plinov pozitivno, a manj obratovalnih ur hkrati pomeni večja tveganja za povrnitev investicije tudi v te rezervne kapacitete, kar je za potencialne investitorje prej slabost kot prednost,« dodaja.

Kot pomembnega izpostavlja tudi politični vidik, kjer so obnovljivi viri zagotovo v prednosti: »So bolj predvidljivi in jih je lažje integrirati v nacionalne strategije za razogljičenje – projekti so manjši, izgradnja se v povprečju ne zavleče, in če se pri nekem projektu stroški med gradnjo povišajo, to ne ogroža celotne državne energetske strategije, kakor bi bilo v primeru NEK2.« Če se projekt obnovljivih virov energije ustavi ali gre investitor v stečaj, ni treba, da ga rešuje vlada, pravi in dodaja, da obnovljivi viri tudi ne potrebujejo goriva iz tujine. »Pri obnovljivih virih ni potrebe po dolgoročnem skladiščenju odpadkov, česar se na vsaki možni lokaciji razumljivo otepajo, in ni nobene, še tako majhne možnosti nesreče.«

Jensterle vseeno opozarja: »Za konec – vse to ne pomeni, da je odločitev proti NEK2 v slovenskem kontekstu samoumevna. Morda je za naše razmere to dejansko pametna rešitev. Ampak treba je dosledno vrednotiti vsa možna tveganja. Ravno to se trudi narediti trenutna vlada in se upira pritisku energetskega lobija po čimprejšnji pozitivni odločitvi za NEK2 – kjer gre po mojem mnenju v resnici za državno poroštvo –, kar podobno kot pri TEŠ6 argumentira s tem, da naj ne bi imeli alternativ.«