Rušitev ni rešitev

V Evropi beležimo več kot 11 milijonov praznih stanovanjskih enot, dobršen del (okoli 30 odstotkov) teh pa je v stavbah, zgrajenih pred letom 1945 – v njih živi skoraj 120 milijonov Evropejcev. Tudi v Sloveniji razmerja niso bistveno drugačna. Hiše, stare sto let ali več, so del našega vsakdana in bistveno zaznamujejo podobo naših mest in vasi ter tudi našo skupno prostorsko identiteto.

A stavbe, ki so stale, se spreminjale in preživele stoletja, dandanes zaradi drastičnih sprememb v bivalnih navadah in neustrezanja sodobnim standardom pogosto propadajo. Po podatkih iz leta 2018 je v Sloveniji praznih stanovanjskih enot, zgrajenih pred letom 1945, kar 50.613. Podatek je v času vsesplošne stanovanjske krize skorajda šokanten; če temu prištejemo še prazna stanovanja, zgrajena v času množične in državno podprte stanovanjske gradnje v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja, pa pridemo do izjemnega števila praznih stanovanj iz preteklih dob, ki bi lahko pomagala ublažiti kritično zaostreno stanovanjsko stisko. In res, ob nenehni rasti cen nepremičnin v mestih, ki jo spremljajo novogradnje, namenjene skoraj izključno najpremožnejšim, se iskalci stanovanj v zadnjih letih vse pogosteje usmerjajo proti opuščenim ali dotrajanim objektom v manjših urbanih središčih in na podeželju.

Težava je seveda v tem, da so številne stare hiše in stanovanja v našem okolju v dokaj slabem stanju in potrebni prenove. To pa mnoge resno odvrača od tega, da bi si v njih uredili dom. Še zlasti to velja za mlade, ki bi z nakupom in prenovo starejših objektov na podeželju lahko pripomogli k njegovi revitalizaciji, a jih muči že misel na pomanjkljivo infrastrukturo in to, da v bližini ni osnovnih storitev, kot so trgovine, pošta ali banka. Ko pomislijo še na to, da nimajo potrebnega znanja, da bi začeli prenovo, in na to, da bi bila lahko ta dolgotrajna ter bi si z njo lahko nakopali finančno in časovno neobvladljivo obremenitev, je zadeva končana.

Pa vendar – prenova se izkazuje kot najbolj zelena arhitekturna možnost za prihodnost, ob pomoči konservatorjev in vrhunskih arhitekturnih birojev pa se zanjo opogumlja vse več navdušencev. Tudi pri nas. O tem priča že denimo vrhunski projekt prenove stanovanja v nekdanji domačiji v Novem trgu pri Kamniku, pri katerem je mladi arhitekt Jan Šimnovec ohranil vse kakovosti nekdanjega bivalnega prostora, obenem pa ga posodobil za življenje sodobnih prebivalcev.

Stara hiša: finančna jama brez dna

Eden ključnih razlogov, ki govorijo v prid prenovi, je, morda nekoliko presenetljivo, finančni. Iz druge polovice preteklega stoletja, časa množične gradnje v lastni režiji, ki je povečini uporabljala tipske načrte in cenene materiale, iz prebivalstva pa napravila gradbene mojstre samouke, je ostalo zakoreninjeno prepričanje, da je stara hiša finančna jama brez dna, prenova pa podvig, ki se ga ne splača lotiti. Posledica tega je, da je veliko starih stavb na nepremičninskih straneh danes na prodaj kot zgolj zemljišče. Večina tistih, ki se odločijo za nakup starega objekta, pa se odloči za rušitev z novogradnjo. A to sploh ni poceni: ne finančno in ne z vidika vpliva na okolje.

Pravzaprav je ravno nasprotno: številni uspešno izvedeni projekti arhitekturne prenove dokazujejo, da je, če se prenove lotimo pametno – torej interdisciplinarno, pri čemer svoja mnenja prispevajo gradbeniki, konservatorji in arhitekti –, ta lahko finančno vzdržnejša kot novogradnja. Obenem pa pomeni investicijo, ki se že v nekaj letih povrne. Če bi namreč za novogradnjo želeli uporabiti enako kakovostne naravne materiale, z njo doseči enako stopnjo arhitekturne dovršenosti in ji dodati še ekvivalent tiste simbolne dodane vrednosti, ki jo prinaša zgodovinska patina, bi bil takšen arhitekturni projekt precej dražji od obnove obstoječe stare hiše.

Res je, da tudi prenova zahteva konkreten finančni vložek in da lahko preseneti z nepredvidenimi dodatnimi stroški. Vendar je ob dobrem načrtovanju in sodelovanju z izkušenimi strokovnjaki te ovire v precejšnji meri mogoče že vnaprej všteti v končni izračun. Na drugi strani pa je prav vsako hišo, tudi najsodobnejšo novogradnjo, treba vzdrževati in vanjo v času njene življenjske dobe vlagati. Zato obstaja velika verjetnost, da bo dolgoročno prenova pravzaprav privedla do prihranka.

Ta verjetnost je toliko večja, če stroške prenove z nekaj iznajdljivosti tudi bistveno zmanjšamo. Za tiste, ki začenjajo prenovo, naj gre za energetsko, potresno ali celovito sanacijo objekta, je na voljo vse številnejši nabor javnih spodbud in subvencij. Je pa višina investicije seveda odvisna tudi od tega, ali je objekt zaščiten kot kulturna dediščina in kako strogo je zaščiten.

Korak k ščitenju kulturne in naravne krajine

A ne začne in konča se le pri financah. S propadanjem zgodovinske stavbne dediščine izgubljamo velik del skupne kulturne zgodovine. In ko ta izgine, je ni več mogoče povrniti. Stavbna dediščina je del lokalne kulturne identitete, podobno kot jezik, književnost ali glasba. Odločitev za prenovo stare hiše, sploh takšne, ki je starejša od stotih let, torej ne vpliva le na bivalno kakovost trenutnih prebivalcev in ne rešuje le aktualne stanovanjske stiske, temveč oživlja del zgodovine. S prenovo prispevamo k vitalnosti kulture v prihodnosti, ščitimo arhitekturno bogastvo preteklosti in stopamo v zgodovinsko neprekinjeno vrsto skrbnikov neke stavbe, ki bo, upajmo, preživela tudi nas.

Prenova je lahko tudi izjemen katalizator za skupnost: arhitekt Robert Dolinar je, na primer, župnišče v Šentjoštu pri Horjulu prenovil v sodelovanju z lokalnimi prebivalci, ki so v želji po zaščiti dragega jim objekta sredi vasi samoiniciativno prispevali svoj čas in delo. Nastal je odličen primer ohranjene, a posodobljene dediščine, v katerem se vaščani danes radi zbirajo.

Prenova pa je tudi najpreprostejša metoda pridobivanja materiala za gradnjo. To je še zlasti pomembno zato, ker je gradbena industrija med največjimi onesnaževalci okolja na svetu. S proizvodnjo gradbenih materialov, gradnjo, rušitvijo in logistiko je povezana kar tretjina vseh svetovnih odpadkov in skoraj 40 odstotkov vseh izpustov ogljikovega dioksida. To številko bi lahko močno zmanjšali, če bi se gradbeni sektor preusmeril k okolju prijaznim materialom, pridobljenim iz narave, ter k večjemu deležu ponovne uporabe gradbenih materialov, ki so že vgrajeni v obstoječe stavbe.

Prenove starih hiš so z okoljskega vidika torej nujne. Četudi hiše morda niso več povsem primerne za sodobne dejavnosti, lahko z njihovo primerno oskrbo, utrjevanjem in preureditvijo znova uporabimo ves gradbeni material, ki je že vgrajen vanje. S tem se izognemo obsežni logistiki, s katero bi nov gradbeni material transportirali na lokacijo in z nje, privarčujemo pa pri energiji ter izpustih. Hkrati je tako pridobljen gradbeni material lahko bistveno cenejši, kot če bi morali kupiti novega.

Kakovostne sodobne prenove burijo duhove

In potem je tu še eno ključnih vprašanj: kakšno pot pri prenovi ubrati? Ali do zadnje potankosti slediti izvirni rešitvi ali objekt povsem predelati in ga korenito posodobiti? Pri tem je smiselno upoštevati eno izmed glavnih smernic sodobne arhitekturne prenove – reverzibilnost. Za kakršnokoli že rešitev se odločimo, dobro prenovo poleg vrhunskega bivalnega ugodja zaznamuje to, da jo je vedno mogoče spremeniti – v novo smer, pa tudi v preteklo stanje. Sodobne prenove tako stavijo predvsem na odstranljive elemente, pa tudi na jasno ločevanje med zgodovinskim ter sodobnim tkivom. Ključni razlog za takšen pristop so seveda nekateri posegi prenov, ki so na stavbah pustili več škode kot koristi. To je še zlasti opazno pri projektih javnih kulturnih spomenikov.

Tudi pri nas smo v zadnjih letih doživeli kar nekaj odmevnih prenov velikih javnih stavb, ki so razburkale zavest javnosti s svojimi sodobnimi pristopi in velikimi finančnimi vložki. Med njimi je ljubljanska Cukrarna, kjer je arhitekturni biro Scapelab pri nekdanji tovarni sladkorja ohranil le izvirni obod s 318 okni in videz strehe, notranjost pa je zgradil na novo in v njej uredil galerijske prostore. Odmevalo je tudi nadkritje ostalin cerkve sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji s premično streho. Ta odstranljivi, a izjemno sodobni element na kulturnem spomeniku iz 12. stoletja, ki je bil brez strehe 182 let in ga je zato resno načenjal zob časa, je sprožil zelo mešane, kontroverzne odzive. Arhitekturnemu ateljeju Medprostor pa je kljub temu prinesel letošnjo nagrado Prešernovega sklada, najpomembnejše državno priznanje za umetniško ustvarjanje.

Nagrada je marsikoga presenetila, a zakaj – kakovostne sodobne arhitekturne prenove se povečini izogibajo vračanju v »izvorno« zgodovinsko stanje, ki je največkrat tako ali tako zgolj fiktivna projekcija današnjega opazovalca, celota objekta pa je preplet številnih zgodovinskih plasti, ki so med seboj neločljive. Kakovostno prenovo odlikuje tudi to, da so njeni avtorji prepoznali, kaj je pri stavbi zares izjemnega, ter so to tudi zaščitili.

Prenova je v svojem bistvu presojanje med ohranjanjem ter spreminjanjem. Ob nalaganju nove plasti zgodovine je zato dobro vedeti, katerih stvari ne smemo izbrisati, temveč jih moramo nujno ohraniti tudi za prihodnje rodove: to niso le otipljivi arhitekturni elementi, kot so poslikave ali štukature, temveč tudi zanimive tlorisne rešitve, napredna ali neobičajna raba materialov ali pa zgodovinska ali simbolna vrednost nekega starega objekta.

Kot najuspešnejše in najbolj trajn(ostn)e so se skozi čas izkazale tiste prenovljene stare stavbe, ki so na neki točki lahko dobile nov namen uporabe – tovarne, ki so postale umetniški centri, gradovi z upravno ali muzejsko dejavnostjo, vile in dvorci s turistično in gostinsko ponudbo ter številne spomeniško nezaščitene stavbe, ki postajajo stanovanja. In nekoč bodo morda namenjeni spet povsem drugim dejavnostim. Sploh na podeželju se pogosto zgodi, da objekti zaradi prehoda na nove tehnološke procese ostanejo brez namembnosti – tako je bilo tudi v primeru opuščenega skednja na Gorenjskem, ki so ga v arhitekturnem biroju OFIS mojstrsko predelali v stanovanjsko stavbo.

Zato se zdi smiselno, da, kadar se odločimo za prenovo, ki spreminja namembnost neke zgodovinske stavbe, predvidimo tudi možnost njenega nadaljnjega spreminjanja. Vsak nov poseg je nadaljevanje zgodbe stare stavbe, ki pa to zgodbo prevrednoti in spremeni tudi za nazaj.

Ko nam je podeljena vloga pripovedovalcev, se moramo vprašati, kaj bi radi, da ta zgodba pove o nas – smo jo povsem spremenili in izbrisali pomembne dele? Ali pa smo z rušitvijo izbrisali vse, jo dokončno končali?