Koga se boji Janez Janša?

Res prav nerodno je vsak teden, znova in znova spremljati, kako se anonimni troli, strankarski paramediji in kakopak tudi predsednik stranke SDS Janez Janša spravljajo na vsako akcijo, vsako izjavo, vsako intervencijo, ki jo pripravijo v Inštitutu 8. marec. Nerodno zato, ker je lahko razumnega človeka sram, ko bere žaljive, škodoželjne, lažnive zapise o Niki Kovač. Vsakič znova in vsakič hujše.

Sistem blatenja je predvidljiv. Najprej nekdo z veliko sledilci, morda je to Nova24TV ali Bojan Požar ali Janez Janša, na Twitterju objavi neko »hudomušno« laž, potem pa se ta viralno razširi naokoli med sledilci in sopotniki iz nekega vzporednega sveta. Informacija kroži vedno hitreje in vedno bolj, tako da se na koncu te centrifuge političnega sovraštva sploh ne ve več, o čem teče razprava. Namen pa je dosežen. Aktivistka Nika Kovač in Inštitut 8. marec sta tako blatna, da se še braniti ne moreta več. Še enkrat, vse to se dogaja sistematično. Načrtno se izkoriščajo frustracije jeznih ljudi.

Vzemimo enega zadnjih primerov. Janez Janša je objavil fotografijo kongresa Iniciative za demokratičen socializem iz marca 2014. Iniciativa je bila ena izmed predhodnic sedanje stranke Levica, a zdaj IDS z Levico nima ničesar več. Med člani sveta takrat nastajajoče stranke je zapisano tudi ime Nike Kovač. Janša je zraven slike zapisal: »Tile danes vladajo. In zapravljajo sadove vaših žuljev. Medtem ko večina izmed njih ni delala niti en dan.« Cilj objave je seveda jasen, Janša je želel pokazati, kako nevladne organizacije sodelujejo z vlado. Da gre torej za prevaro.

Nika Kovač seveda ni del vlade; nekaj ljudi, objavljenih na sliki, je iz Levice že davno izstopilo. Tudi Nika Kovač z njo nima nič. A če se dejstva ne skladajo s teorijo, toliko slabše za dejstva. Janšev tvit si je ogledalo na tisoče ljudi, poobjavili so ga poslanci stranke SDS. Oglasila se je tudi Nika Kovač. Napisala je, da je utrujena, naveličana, ker jo Janša vseskozi žali in potvarja resnico. »Pogosto. Včasih vsak dan. Včasih vsako uro. Včasih na srečo samo parkrat na teden. Toliko se ukvarjaš z mano, da imam občutek, da te lahko tikam in kličem po imenu. Tega ne počnem, ker bi bila prijatelja. Tega ne počnem, ker bi te spoštovala. To počnem, ker tako lažje razblinim grozo, ki jo čutim, ker se 64-letni moški obsedeno ukvarja z več kot pol mlajšo žensko. Utrujena in naveličana sem tega.« Nato Nika Kovač nadaljuje, da jo je Janševa fascinacija opomnila še na nekaj drugega. »Ljudje se lahko ne strinjamo glede delovanja te vlade, glede neoliberalnih ukrepov, Loredana in Šabedra (zanimivo, da sta ti gospoda tako všeč). Lahko si gremo na živce. Lahko smo razočarani ... Še vedno pa obstaja trenutek, ko se bomo povezali. Povezali se bomo v bitki proti avtoritarnosti, zastrahovanju, laganju in teptanju osnovnih človekovih pravic.« Najprej je torej pomembna zmaga nad avtoritarnostjo, šele potem pride na vrsto vsebina nove politike. »Svetujem ti, da nehaš pisati o meni. Vsak tvoj zapis ustvarja vtis, da sem pomembna in imam veliko moči ... Pa je imam v resnici zelo malo,« je Nika Kovač zapisala na Facebooku.

Težko je vedeti, zakaj je Janša tako fasciniran nad Niko Kovač. Morda jo kot javno osebo napada, ker je njegova politična nasprotnica; bila je med tistimi, ki so na referendumu uspeli blokirati zakon o vodah, nastal v času prejšnje vlade. Janša jo napada s pollažmi, manipulacijami, a takšen je vedno bil, do vseh, ki so se mu uprli. Morda pa je razlog za njegovo obsesijo drugačen. Janša je politik osamosvojitvene generacije, že 30 let poveljuje stranki SDS. To je dolgo obdobje, družba in politika sta se v tem času zelo spremenili. Slovenija je še vedno parlamentarna demokracija, a politične stranke niso edini akterji politike. Danes se politična participacija razume bistveno širše, modri politiki morajo sodelovati tudi s civilno družbo, različnimi iniciativami, društvi, organizacijami, ki so politično aktivne zunaj parlamenta. Inštitut 8. marec in podobna združenja ogrožajo strankokracijo, a le v primeru, jasno, kadar so neodvisna.

Lahko pa je razlog za množico Janševih žalitev povsem banalen. Morda pa Janšo na Niki Kovač moti to, da je mlada ženska, ki se mu je upala upreti, ženska, ki ga je nekoč, ko se je zaganjal vanjo, ljubkovalno poimenovala »mucek«.

Lahko je razlog Janševih žalitev banalen. Morda pa ga na Niki Kovač moti to, da je mlada ženska, ki se mu je upala upreti, ženska, ki ga je nekoč, ko se je zaganjal vanjo, ljubkovalno poimenovala »mucek«.

Ni pa Janez Janša edini, ki ima težave z delovanjem Inštituta 8. marec. Ta je v zadnjem času postal kritičen tudi do vlade in nekaterih njenih dejanj. Za primer vzemimo razpravo o šolski prehrani. Na inštitutu, zraven je še kopica humanitarnih organizacij, se že več mesecev zavzemajo, da bi vsi otroci v šolah dobili brezplačna kosila. Že lanskega oktobra je Inštitut skupaj z več kot 5000 overjenimi podpisi v parlament vložil pobudo za spremembo zakonodaje. Ideja zveni smiselno, zlasti ker je v koalicijski pogodbi zapisano, da bo vlada »vsem učencem zagotovila brezplačno šolsko prehrano«.

Nekaj je koalicijska pogodba, nekaj drugega pa realnost. Resorni odbor parlamenta je tako prejšnji teden sprejel sklep, da bodo brezplačna kosila za vse otroke uvedena šele leta 2027, prej, leta 2024, pa naj bi uvedli brezplačna kosila za socialno ogrožene otroke, katerih družine so v četrtem dohodkovnem razredu, za tiste iz petega pa naj bi subvencija znašala 50 %. Ta ukrep naj bi na letni ravni stal okoli 16 milijonov evrov, potrjen pa mora biti še na plenarni seji državnega zbora.

Na Inštitutu 8. marec seveda niso bili zadovoljni. Vse skupaj naj bi se dogajalo prepočasi. »Deset tisoč otrok, ki živijo pod pragom tveganja revščine ali tik nad njim, je v zadnjih letih zaradi škodljivih sprememb zakonodaje Cerarjeve vlade izgubilo brezplačna šolska kosila. Na stisko prav teh otrok opozarjajo številne humanitarne organizacije. Stranke koalicije so se odločile, da bodo to popravile šele čez eno šolsko leto. Mi pa jih prosimo, da se to uredi s tem septembrom.« Zato so šli v akcijo in začeli obiskovati poslanske skupine vladnih strank ter jih prepričevati, naj se vsaj ukrep večjega subvencioniranja šolskih kosil zgodi že na začetku tega šolskega leta. Bilo je nekaj ostrih besed. Inštitut 8. marec je denimo okaral stranko Levica, češ da se ne drži dogovorov, ta pa je odvrnila, da zakon še ni dokončno sprejet, saj usklajevanja še potekajo, in da dejanja Inštituta 8. marec »zmanjšujejo možnosti, da izpogajamo tisto, za kar si oboji prizadevamo«. Ali z besedami poslanca Levice Milana Jakopoviča, ki je v politiko prišel ravno prek bojev za brezplačno prehrano: »Nekateri poslanci in poslanke koalicije so namreč žal prepričani, da lačnih otrok v šoli ni – oziroma tudi če so, lahko počakajo. Do seje državnega zbora, na kateri se bo obravnavala ta točka, nas vse skupaj čaka še kar nekaj dela. Koalicijo kot celoto, nas v poslanski skupini Levice in vas, civilno družbo.« Po nekaterih informacijah naj bi se pripravljal nov zakonski amandma, ki bi višje financiranje kosil za socialno ogrožene uvedel že z začetkom novega šolskega leta. Kdo naj bi vložil ta amandma in kakšna bo njegova vsebina, še ni znano.

Spor med koalicijskimi strankami in Inštitutom 8. marec je za tiste, ki verjamejo, da je civilna družba »zlizana« z oblastjo, nerazumljiv ali pa vsaj zaigran.

Spor med koalicijskimi strankami in Inštitutom 8. marec je za tiste, ki verjamejo, da je civilna družba »zlizana« z oblastjo, nerazumljiv ali pa mislijo, da je zaigran. Resnica je drugačna. V demokraciji oblast ni monolit, ne usmerja je ajatola iz Murgel ali kdo drug. Gre za različne poglede in taktike. Humanitarne organizacije subvencioniranje brezplačnih šolskih kosil vidijo drugače od ministra za finance. In tudi Inštitut 8. marec deluje drugače kot stranka Levica, četudi tako prvi kot druga skušata v drugačno gledanje prepričati tiste poslance in predstavnike vlade, ki jim je blizu ekonomski liberalizem. Levica je bila v parlamentu vseskozi zagovornica socialne države, najglasnejša izmed vseh vladnih strank. »Naj delajo raje pritisk na Roberta Goloba, na Svobodo, ne pa na nas,« je navrgel nekdo iz parlamenta. »Na koncu se bodo oni odločili, koliko denarja bodo namenili otrokom.«

Inštitut 8. marec je uspešna civilnodružbena organizacija. V zadnjih letih je naredila veliko dobrega, a dela tudi napake, odprtih imajo preveč front, včasih so zaletavi, nekatere njihove akcije so manj uspešne. Premikajo meje, frustracija in občutek nemoči pa sta zaradi počasnega spreminjanja pričakovana. Vsi ti spori, pogajanja, finančno preračunavanje, izbiranje prioritet so del političnega procesa. To je v demokraciji nekaj najbolj normalnega in nekaj povsem drugačnega kot besno tvitanje užaljenega demagoga, ki je moral zapustiti oblast.