Široko zaprte oči Evrope?

Z referendumom so se vsi prebivalci Ukrajine z veliko večino leta 1990 odločili za samostojno pot. Veliko Rusov iz Ukrajine, je tedaj glasovalo za samostojnost Ukrajine saj je bil referendum za samostojnost prepričljiv tudi na Krimu.

Leta 1991 sta Ruska federacija in Ukrajina s sopodpisniki sklenili sporazum, kjer so se dogovorili, da se Ukrajina odpove jedrskemu orožju v zameno za neodvisnost in samostojnost v obstoječih mejah z obstoječim prebivalstvom. Danes Putin države, s katero je Rusija sklenila ta sporazum, več ne priznava. Čeprav nisem strokovnjak za mednarodno pravo, menim, da sporazuma iz Minska ne moreta anulirati predhodne pogodbe med Rusko federacijo in Ukrajino.

Po drugi svetovni vojni so se vse države sveta odločile za ustanovitev OZN(UN) in prenesle na to organizacijo pooblastila za reševanje mednarodnih konfliktov in sporov. Evropska unija je bila ustanovljena za gospodarsko in ekonomsko sodelovanje, najprej za jeklo in plin. Agresijo Ruske federacije nad Ukrajino je obsodilo 164 članic OZN. Proti so glasovali Nikaragva, Severna Koreja, Eritreja, Kuba, Belorusija in Rusija. Trenutno na svetu ne poznamo višje inštance kot je OZN in jo kljub nekaterim pomislekom ne morejo nadomestiti evropski uradniki, ki poznajo statut OZN in njene določbe. Ob izzidu slovenske izdaje statuta OZN je v uvodni besedi dr. Danilo Türk kot profesor in pomočnik generalnega sekretarja OZN za politične zadeve in stalni predstavnik RS pri OZN v New Yorku zapisal: ’’OZN je najboljše, kar si je človeštvo zamislilo v svojem okrutnem 20. stoletju. Tudi zaradi njega je danes svet veliko boljši, kot je bil pred sedmimi desetletji. Prihodnost našega planeta pa je močno ogrožena in prav zato potrebujemo OZN še bolj kot doslej.’’ Tudi haaško sodišče se je opredelilo do akterjev konflikta. Večina evropskih držav se je na osnovi referendumov v svojih državah in vloge za članstvo odločila za graditev svoje obrambne doktrine in obrambne strategije v okviru zavezništva NATA, tako kot so to storili v I. svetovni vojni v zavezništvu sil Antante proti centralnim silam ter v II. svetovni vojni v okviru sil zaveznikov proti Nemčiji. Tudi zdaj morajo to, kdo je kaj razstrelil in koliko in kakšne granate meče kdo v tem konfliktu, ugotoviti mednarodne inštitucije in ne posamezni novinarji ali politiki iz ene ali druge strani, brez ustrezne opreme, znanja in dostopa do informacij.

Ne razumem razmišljanja dr. Vlada Miheljaka, da bi se morali politiki EU opredeljevati o zadevah, ki so jih prenesli na OZN, in o sklepih, ki jih je z veliko večino sprejel OZN.

Zgodovina nas uči, da vojn ne morejo zaustavljati politiki in uradniki. Niti 30-letne krščanske vojne v Evropi, niti napoleonove vojne, niti I. in niti II. svetovne vojne. Običajno morajo po obsežnih in uničujočih bojih nastopiti pogoji, da so sovražniki pripravljeni sesti za mizo in se dogovoriti za mir. Ne poznam primera, da bi uradniki zaustavljali vojne. In tega ne pričakujem niti od  EU uradnikov.

Za vstop v Nato nihče nikogar ne nagovarja in še danes obstojajo države, ki se niso odločile za to. Tudi Slovenci smo izvedli referendum, dopolnili ustavo in podali vlogo za članstvo v Natu in bili sprejeti v Nato.

Za vojno je dovolj eden, za mir pa sta potrebna dva.