Funkcionalno visoka raven

Ošterija Debeluh
Trg izgnancev 7, Brežice
Tel.: 07 49 61 070
Pri Debeluhu lahko to postajate od ponedeljka do sobote od 12. do 22. ure.

Ambient:
na dolgem šanku je fascinanten špalir praznih velikoformatnih flaš, prti so težki beli, posodje sodobno, muzika pridušena; klasičen komfort

Napitki:
vinska karta je tu skoraj knjiga, lepo urejena, pregledna in polna zanimivih polnitev iz domovine in sveta

Vegetacija:
v šesthodni špuri je bila – poleg sladice – ena vegetarijanska jed; po predhodni najavi pa zagotovo znajo poskrbeti tudi za nemesojede goste

Dostopnost:
parkirišče nasproti gostilne ter narisana mesta ob cesti, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
uvodni del menija
brancinov tatar z jabolkom

Ne tako fino:
generična sladica

Dveurni šesthodni spoznavni meni pri Debeluhu stane 90 evrov.

»Tu se bom pa zlahka počutil kot doma,« je vodja Konzumove odprave v Brežice poduhovičil na temo svoje, s poklicnimi tveganji povezane zunanje podobe. Tam obratujoča Ošterija Debeluh je sicer bolj kot med ljubljanskim meščanstvom institucionalizirana med zagrebškim purgerajem, kadar se ta hoče malo umakniti iz središča dogajanja, a je brez dvoma tudi eden ključnih stebrov visoke gastronomije dolenjsko-posavskega konca domovine.

Nekdanji – tega je res že dolgo – Debeluhov roštiljarski ugled sicer še vedno ostaja kot opcija, ki jo natakar bežno nakaže na začetku, a je že iz celotnega vzdušja moč razbrati, da so zdaj tu glavne bolj ali manj obsežne avtorske degustacijske špure. Teh gostu – za marsikoga, ki živi po diktatu časa, je to verjetno uporabno – ne predstavijo po številu hodov ali po ceni, temveč po dolžini trajanja.

Izbrana dveurna degustacija se je začela s tremi zanimivimi in dodelanimi miniaturami, še posebej je navdušil zeleni taco s špargljem in grahom ter kristal z modro frankinjo aromatizirane soli, postavljen na vrh z lardom obloženega brioša. Ker začetni prigrizki po navadi nakazujejo smer celotnega obeda, smo si obetali zanimivo dveurno dogajanje na Debeluhovem ringlšpilu in vožnja se je res kar kmalu razživela: tatar iz na kocke narezanega, v zeliščnem olju mariniranega brancina in jabolčnega želeja sta poleg stebelc osočnika nadgrajevala še z olivcem stolčena majoneza in hrustek iz tapioke, kmalu za tem pa je na mizo prišla zanimiva mesna konstrukcija, v katere osrčju je bila kremasta telečja pašteta (mazali smo jo na – poklon tradiciji – frišno lepinjo), ovita v rezine govejega karpača in potresena z drobnimi kokicami iz svinjske kože.

Preden zažličimo v topli del programa, se za trenutek ustavimo še pri vinski ponudbi: vinska karta je brez dvoma ena najobsežnejših pri nas, zato se nam je zdelo kar škoda, da so se spremstva degustacijske špure lotili precej ziheraško in večinoma natakali preverjene klasike. Še najbolj edgy je bil začetek s Keltisovim petnatom; k sladici se jim nato niti ni zdelo vredno karkoli ponuditi, iz istega razloga smo prihranili tudi pri digestivih.

Tudi pri jedeh sta se začetni zanimivost in prepričljivost začeli počasi izgubljati. Že res, da je bila rižota z žafranom, obložena s par rezinami postrvi in neko penico, pripravljena brez napak in da so nam šle lisičke s poširanim rumenjakom in drobnimi krompirjevimi ocvrtki v slast, a vendarle sta bili obe jedi v primerjavi z udarnim začetkom precej manj prepričljivi, to pa še bolj velja za dušena telečja lička s pirejem in sladkim korenom, ki bi skupaj z bogato omako bolj sodila na januarski jedilnik kot na junijskega, in zelo povprečno sladico, sestavljeno iz čokoladnega diska, okoli katerega so – pa smo spet tam – potresli crumble in dodali malinov sorbet.

Debeluh je restavracija, ki je v nulo naštudirala potrebe svojih (vračajočih se) gostov in jim prilagodila ponudbo. Zicer v vseh pogledih.