Varovanje slovenskega neba

Slovenska vojska je jeseni 2001 priredila pravi šov. Skozi karavanški predor je zapeljal konvoj vojaških vozil, tovornjaki in druga spremljevalna vozila so v te kraje pripeljala nov ponos slovenskega neba, raketno baterijo Roland, ki naj bi branila naš zračni prostor pred vsiljivci. Vse skupaj je stalo okoli 13 milijonov evrov, seveda brez stroškov vzdrževanja, nakupa novih lansirnih cevi in dodatnih raket. Slovenija je leta 2001 v resnici kupila rabljeno nemško opremo, namenjeno branjenju strateških objektov. »Naložba v prihodnost«, kot so trdili v tistem času, ni dolgo trajala, saj je bil ves sistem najprej umaknjen, leta 2015 pa dokončno »odvzet iz operativne uporabe«. Tiste rakete, ki jih niso porabili za vadbeno streljanje, so bile razgrajene. In Slovenija je ostala brez »točkovne obrambe« neba.

To naj bi se sedaj spremenilo, kot trdijo na ministrstvu za obrambo, ne gre za prenovo sistema zračne obrambe, ampak »za vzpostavitev in izgradnjo povsem novega sistema«. Različne resolucije, politični dokumenti o strateškem razvoju vojske in nakupu orožja, ki jim sledijo, tako predvidevajo »nabavo premičnih sistemov zračne obrambe vsaj zelo kratkega dosega z zmožnostjo delovanja proti grožnjam iz zraka (pilotni in brezpilotni letalniki, manevrirni izstrelki) za vzpostavitev modula srednje bataljonske bojne skupine«. Načelnik generalštaba Slovenske vojske Robert Glavaš je aprila izjavil, da je slovenska zračna obramba nikakršna: »Zato smo se odločili za nakup treh baterij protizračne obrambe, dve bateriji bosta stacionarni in ena bo mobilna. Upam, da je to sredstvo prvo, ki bo prišlo še pred prihodom osemkolesnih oklepnikov.« Še najbolj nazoren je bil o tem Damir Črnčec, sekretar na ministrstvu za obrambo. Tako je prejšnji teden zvedavim poslancem med razpravo na resornem odboru pojasnil, da je Slovenija glede »protizračne obrambe gola in bosa« in da je »pristopila k nemški pobudi evropskega ščita, s katerim evropske države članice zveze Nato in Evropske unije skupaj gradijo skupno zmogljivost, kako v Evropski uniji dvigniti nivo protizračne obrambe«. Gre za nemško iniciativo »European Sky Shield«, v okviru katere se države dogovarjajo o skupni nabavi sistemov zračne obrambe. Nemška iniciativa je že naletela na kritike, oglasil se je, kar je bilo pričakovano, francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je dejal, da je »zračna obramba celine strateško, enotno in večplastno vprašanje, ki ga ni mogoče omejiti na spodbujanje nacionalne industrije ali industrije tretje strani na račun evropske suverenosti«. Pri tem je imel Macron v mislih italijansko-francoski sistem zračne obrambe Aster, ki naj ne bi bil vključen v nemško iniciativo.

Prve konkretne informacije o slovenski odločitvi, o domnevnem prihajajočem nakupu je v soboto objavilo Delo. Slovenija naj bi tako kupovala nemški raketni sistem Iris-T, šlo naj bi za dve bateriji, nakup vsega pa naj bi stal 200 milijonov evrov. Enak sistem kupujeta tudi Estonija in Latvija, ki sta, podobno kot Slovenija, brez pravih vojaških letal, a drugače od Slovenije mejita na Rusijo. Nemški sistem Iris-T je sestavljen iz treh samostojnih, mobilnih enot: iz radarja, izstrelitvenega vozila in poveljniškega centra. Po poročanju agencije Reuters naj bi tudi Nemčija naročila šest novih protizračnih sistemov Iris-T, skupna cena celotnega posla pa je okoli 900 milijonov evrov. Cena posamezne rakete, ki poleti iz tega sistema, je visoka okoli 300.000 evrov. Ta raketni sistem izstreljuje rakete z dosegom do 40 kilometrov, bil naj bi zelo hiter, okreten, uspešno pa naj bi ga uporabljala ukrajinska vojska. Raketni sistem izdeluje nemški proizvajalec orožja Diehl Defence.

Ko smo spraševali slovensko ministrstvo za obrambo o podrobnosti tega nakupa, so se zavili v molk. Razen načelnih izjav o pomenu varnosti niso želeli vsebinsko komentirati ničesar, niti informacij o nemški ponudbi niti objavljene številke o domnevni vrednosti nakupa. Odgovorili so le na splošno. Tako so zapisali, da so elementi sistema zračne obrambe nadzor zračnega prostora, sistem zračnega poveljevanja in kontrole, aktivna in pasivna zračna obramba. Aktivna na primer vključuje uporabo letal, kopenskih oborožitvenih sistemov zračne obrambe ter sredstev za elektronsko bojevanje. Slovenska vojska naj bi imela ob pomoči zaveznikov pokrit del vseh teh zmogljivosti, a za popolno obrambo »po že opravljeni nujni vizualni identifikaciji potrebujemo raketne sisteme, ki so ključni pri zagotavljanju varnosti slovenskega zračnega prostora«.

Leta 2022 naj bi ministrstvo za obrambo porabilo 840 milijonov evrov, letos je načrtovanih 976 milijonov evrov, leta 2024, kar se bo zgodilo prvič v zgodovini, pa več kot milijardo evrov.

Iz neuradnih virov smo izvedeli, da cena nemškega orožja še ni dokončna in da naj bi celoten nakup potekal po sistemu »vlada-vladi«, torej brez posrednikov in korupcijskih tveganj. Prav tako še ni sprejeta odločitev o podrobnostih nakupa, a najverjetneje bo šlo na koncu vseeno za nemško ponudbo.

Slovensko nebo sicer že varujejo letala zveze Nato, včasih italijanska, kdaj madžarska. Če opazijo bližajočo se neidentificirano leteče plovilo, vojaški lovci vzletijo iz oporišča in v zraku preverijo, kaj se dogaja. »Od 2016 do danes je bilo izvedenih sedem prestrezanj z zavezniškimi lovskimi letali in devet prestrezanj s slovenskimi letali PC-9M. Vsa navedena prestrezanja so se končala brez potrebe po uporabi interventnih ukrepov, večinoma je šlo za tehnične in komunikacijske težave, zaradi katerih se piloti prestreženih letal niso mogli javiti slovenski kontroli letenja,« pravijo na ministrstvu za obrambo. Vse naloge varovanja zračnega prostora, ne glede, ali gre za Nato ali nacionalno operacijo, vodi slovenski center za nadzor in kontrolo zračnega prostora s slovenskimi vojaškimi kontrolorji letal. Za nadzor zračnega prostora v okviru »Nato Air Policing« Slovenija sicer ne plačuje neposredno nič. »Stroške, ki nastanejo pri aktiviranju posamezne zmogljivosti države, plača vsaka država zase. S tem se izpolnjujeta Natovi načeli kohezivnosti in solidarnosti,« trdijo na ministrstvu.

Čemu je torej potem namenjeno orožje Iris-T? Varovanju celotnega slovenskega neba gotovo ne. Gre za obrambni sistem, ki brani točno določene cilje, na primer prestolnico ali vojaško letališče v Cerkljah, jedrsko elektrarno v Krškem ali Luko Koper. Varuje tisto, kar naj bi bilo potrebno. Po svoji funkciji je podoben iztrošenem Rolandu, je pa sodobnejši in bistveno dražji.

»Morda se za vsem skupaj skrivajo drugi cilj. To je prodaja orožja.« In vse, kar spada zraven.

Ni nenavadno, da zaradi vojne v Ukrajini država kupuje tovrstno opremo, a vprašanje je, ali jo Slovenija sploh potrebuje. »Ne vidim pravega smisla tega nakupa,« nam je dejal nekdo, ki se spozna na civilne in vojaške letalske sisteme. »Obkroženi smo z državami Nato, in če se bo zgodil vdor v zračni prostor zveze Nato, se bodo najprej odzvale tiste, ki so vzhodneje. Če pa jih bo preletela kakšna hipersonična raketa, je sistem Iris-T prav tako ne bo uničil. In ja, če bo priletel okvarjen dron, kot se je na začetku vojne zgodilo s Hrvaško, očitno tudi ne.« Nebo se namreč brani predvsem s prestrezniki in protizračno zaščito dolgega dosega, s prihajajočim nemškim sistemom pa se branijo, kot bi dejali vojaki, strateški in taktični objekti v vojni coni. Te v Sloveniji ni. Za Slovenijo pa bi bilo bistveno bolje, če bi sredstva vlagala v razvoj in nakup brezpilotnih letal. »Morda se za vsem skupaj skrivajo drugi cilji. To je prodaja orožja.« In vse, kar spada zraven.

Znesek, ki ga Slovenija namenja obrambi, se v zadnjih letih skokovito povečuje. Leta 2022 naj bi ministrstvo za obrambo porabilo 840 milijonov evrov, letos je načrtovanih 976 milijonov evrov, leta 2024, kar se bo zgodilo prvič v zgodovini, pa več kot milijardo evrov. Še leta 2018 so bili obrambni izdatki Slovenije bistveno nižji, znašali so 463 milijonov evrov ali 1,01 odstotka slovenskega BDP-ja. Povečal se je tudi delež investicij, letos naj bi bilo zanje namenjeno 20 odstotkov obrambnega proračuna, tisti zlati cilj, torej dva odstotka letnega BDP, namenjenega za obrambo, ki ga zahteva Nato, naj bi Slovenija dosegla leta 2030.

Je pač tako, da je vojna nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi ljudem, in hkrati nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi, kot je že davno zapisal Anton Grizold, vojaškoindustrijski panogi. A to velja v državah, ki to panogo imajo – pri nas se sreča nasmiha tujcem, ki nam prodajajo orožje.