Kaj ogroža parada ponosa?

Prva parada ponosa je bila v Ljubljani pod naslovom Obvoznica proti nestrpnosti organizirana kot neposredni odziv na grobo diskriminacijo homoseksualnih moških, ki si jo je privoščilo osebje lokala na Mestnem trgu, le lučaj od današnjega Pritličja. Da je na imenitni lokaciji v mestnem jedru danes do skupnosti LGBTQ+ prijazen lokal, se zdi kot napredek, a z vidika tega, da je neznan mlad moški prav na predvečer letošnje parade začutil potrebo, da razbije okno lokala, na katerem je visela mavrična zastava, moramo biti pri izrekanju mnenja previdni. Zlasti če se obenem ozremo še ven iz gentrificirane in turistificirane Stare Ljubljane ter opazimo, kako mestna oblast krči avtonomne prostore svobode in sili njihove uporabnice, da iščejo vedno nove prostore.

Ko namreč korporacije izvajajo mavrično pranje (rainbow washing) in lepijo samoroge na družbena omrežja, ne nagovarjajo skupnosti LGBTQ+ kot kompleksne, predvsem pa heterogene, v sebi tudi protislovne množice, ampak se dobrikajo le njenim izbranim pripadnikom – tistim z veliko kupno močjo in dovolj heteronormativnim slogom življenja. Ko naključni mimoidoči že n-tič zavzdihnejo, da nikakor niso homofobi, vendar pa res ne vidijo potrebe po paradiranju in cirkusu, s tem pripadnike te skupnosti dejansko pošiljajo nazaj v omaro – v tiho, nekonfliktno eksistenco, eksistenco s sklonjeno glavo, ki nikogar in ničesar ne ogroža, se briga le zase ter s tem pridno reproducira sedanjo vrednotno, pa tudi političnoekonomsko ureditev. Pri čemer je večina udeležencev parade že tam: pridnih, neproblematičnih, vpetih v sistem, zavezanih nenehni produktivnosti in takojšnji potrošnji, le en zoprn detajl jih ločuje od ideala.

Kljub temu je ob koncu letošnjega paradnega meseca naša domača bilanca še klavrnejša kot v preteklih letih: začelo se je z razbitim oknom, nadaljevalo s provokacijo na transparentu in infantilno krajo mavričnih zastav udeleženkam ter kulminiralo v več verbalnih in fizičnih napadih na udeležence parade. To nam mora več kot o hujskaštvu političnih oportunistov povedati o razlogih za stopnjevanje sovražnosti.

Jezna druščina mladih fantov brez perspektive, ki si je privoščila ustrahovalno »igro« kraje zastav, in posameznice, ki so se ji znašle na poti, so si namreč bliže, kot si mislijo.

Transparent »Ne jebu te pederi nego kapitalizam« na ljubljanski paradi ponosa videvam v različnih rokah od njenih začetkov – več kot 20 let. A bolj ko nas kapitalizem kolektivno razkraja, bolj družba obrača hrbet manjšinam oziroma jih krivi za posledice tega razkroja. Ne gre si zatiskati oči pred dejstvom, da je gibanje LGBTQ+ nekatere vidike kapitalizma razumelo in posvojilo kot osvobajajoče, na primer ločevanje razmnoževanja in spolnosti oziroma, če se pošalimo, ločevanje na fordistični – reproduktivni – in postfordistični – rekreativni seks. Ko ljudje začnejo proizvajati zunaj družinskih enot in začnejo delati za plačo, dobijo možnost živeti zunaj prej osnovne enote enostavne reprodukcije, družine, to pa razširi dotedanje okvire, seveda najprej za bele moške, z razmahom naprednih gibanj pa tudi za ženske in temnopolte. Zakonska zveza in pomen otrok se počasi redefinirata: nista več ekonomska nuja, pač pa intimna romantična odločitev. V mestih so zlasti po drugi svetovni vojni vzniknile skupnosti ljudi, ki so se odločali za kaj drugega. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo preganjanje teh skupnosti v ZDA še institucionalizirano in uzakonjeno, čemur so se uspešno uprle z identitetnimi politikami, v novejši zgodovini pa se krepi neka druga vrsta preganjanja.

A to preganjanje raznolikosti je dejansko odgovor na vsesplošno tesnobo ob hitrih družbenih spremembah. Te družbene spremembe so, na to opozarja že Marx, vgrajene v samo logiko kapitalizma. Desničarske politike pa tesnobo spretno zagrabijo in jo oportunistično preusmerijo v hujskanje proti feminističnim gibanjem, gibanjem za pravice skupnosti LGBTQ+ in drugim gibanjem za pravice manjšin. Ameriški zgodovinar in profesor John D’Emilio je v eseju Kapitalizem in gejevska identiteta že konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja opozoril, da so pripadniki gibanja LGBTQ+ postali grešni kozli, kadar se iščejo krivci za negativne posledice kapitalizma in neoliberalizma: višanje življenjskih stroškov, izkoriščanje, privatizacijo, stagnacijo plač, brezposelnost in prekarne oblike zaposlitve … Jedrna družina kot institucija ne razpada, ker bi jo načenjala javnost različnih ljubezni, ampak ker si jo na tradicionalni način le še redko kdo lahko privošči.

Gibanje LGBTQ+ in druga manjšinska gibanja so se od svojih izrazito občih in široko političnih začetkov marsikje zožila v boj za eno samo stvar, za reprezentacijo te ali one deprivilegirane identitete. A tega, da je nekaterim od teh identitet uspelo v zadnjih 50 letih narediti preboj, ne gre povezovati s kapitalizmom, ampak z aktivizmom. Ne glede na seksualne in druge svoboščine kot pribito velja, da v kapitalizmu kot političnoekonomski ureditvi manjšine pač ne prosperirajo. Še več: v tej političnoekonomski ureditvi ne prosperira niti večina, ki je vedno le en neplačan obrok posojila od revščine. »Ni hierarhije zatiranja,« odzvanja glas ameriške pisateljice in feministke Audre Lorde – zato mora nasprotovanje zatiranju pripadnikov skupnosti LGBTQ+ zajemati tudi nasprotovanje zatiranju na vseh drugih podlagah, zlasti pa ekonomskemu izkoriščanju. Jezna druščina mladih fantov brez perspektive, ki si je privoščila ustrahovalno »igro« kraje zastav, in posameznice, ki so se ji znašle na poti, so si namreč bliže, kot si mislijo.