Na razgledišču

Wine & spa resort Sibon
Jeruzalem 18
Tel.: 031 379 75
Zdajle, v poletni sezoni, je Sibon odprt vsak dan za kosila in večerje.

Ambient:
krasni razgledi na vrhu Jeruzalema, fletno obnovljena in opremljena domačija tudi s spajevsko-nastanitvenimi zmogljivostmi

Napitki:
glede na to, da si rečejo wine & spa resort, je z vinom bolj tako-tako: seveda prevladujejo štajerska vina, srebali smo dveri pax in kogla; niso pa nam pokazali vinske karte

Vegetacija:
v dnevne špure vključujejo tudi vegetarijanske jedi

Dostopnost:
parkirišče je, prehudih zaprek za gibalno ovirane ni

Fino:
solata s prekajenim jezikom
gobova juha

Ne tako fino:
telečja pečenka
brokolijeva juha

Štirihodni prednastavljeni meniji (+pozdrav iz kuhinje) v Sibonu stanejo 45 evrov.

»Ježešmarija, kak je tü lépo!« si je bukolično krajino štajerskega Jeruzalema z okolico, na kateri je počivalo oko, s poskusom štajerskega narečja kulturno apropriiral glavni navigator tokratnega Konzumovega pohoda. Čeprav smo bili namenjeni v Jeruzalem, pohoda vsekakor ne moremo označiti za križarskega, saj naš namen ni bil z ognjem in mečem rovariti po onih koncih, temveč preveriti, ali bomo tudi mi o ponudbi sredi vasi obratujoče turistične perle lahko dejali c’est si bon. Navsezadnje namestitveno-spajevsko-gostinski obrat z imenom sugerira etimološko anekdoto, po kateri naj bi bil tu pridelani furmint zaradi aprovala Napoleonove soldateske dobil ime šipon.

Začelo se je kar obetavno, še posebej, ko je uslužni natakar hitro zmanjšal jakost generične zvočniške lounge žolce in ob kozarcu zelo suhe penine dveri pax pred nas postavil v strta bučna semena odeti, zelo okusni in fino mazavi paštetni pozdrav iz kuhinje. Od tam je prišel nemara še bolj uslužni šef kuhinje in ob predstavitvi za penzionske goste nastavljenega menija izrazil pripravljenost scumprati še marsikaj drugega. Beseda je dala besedo in kmalu smo zadovoljno nabadali rezine prekajenega jezika, popečene paradižnike, šampinjone in hrustljavo zeleno solato, z bučnim oljem pokapane kose opečenca pa smo pomakali v pikice majoneze.

Sledili sta juhi podobnici – obe sta bili grobo pretlačeni in opremljeni z rahlo stepeno sladko smetano in krutoni, le da precej brezvezna, otožno zelenorjava brokolijeva ni imela nobenih šans parirati z okusom letošnje šumske robe nabiti gobovi. Škoda, da jim v Sibonu ni prišlo na misel, da bi kaj jurčkov – namesto fabriške cukraste kvazibalzamične zgoščenine – vmešali tudi v skoraj rižotno kremasto ajdovo kašo s porom in peteršiljem ali nemara celo na glavne krožnike. Tudi ta sta bila strukturno zelo podobna: na obeh je bilo najti gomilo krasne, na hitro prepražene, hrustljave, sočne in okusne mešanice zelenjave in kupček spirirane špinače; pri lepo zapečenih postrvjih filetih je bilo to vse, rezinam žagovinasto suhe in zmatrane telečje pečenke pa so dodali še skutni štrukelj in malo prepražene čebule.

Na tej točki se je začelo kazati, da sta kuhinja in strežba usklajeni v dobrem in slabem – vzporedno z vedno bolj površno kuharijo so se redčili tudi natakarjevi obiski pri mizi; komajda nam ga je uspelo priklicati za naročilo sladice – valjda, da z mikrovalovljenjem pokvarjene prleške pite s še enim, tokrat jagodnim sladkim grehom –, z espressom v rokah pa je tako dolgo klepetal s parom germanskih gostov, da je na mizo prišel skorajda cold brew.

Sibon je lepo urejen turistični objekt z ambicioznimi lastniki in zagnanim osebjem, vsem skupaj pa vendarle še kar nekaj manjka do Konzumovega znaka odličnosti. Za zdaj rečemo c’est juste satisfaisant.