Milijoni za »izobraževanje« politikov

»Koga čevelj žuli? Nikogar danes čevelj ne žuli, tako da hvala lepa.« Tako je 23. junija letos triminutno sejo kolegija predsednice državnega zbora, v katerem sedijo vodje vseh poslanskih skupin parlamentarnih strank, zaključila predsednica Urška Klakočar Zupančič. Na seji, ki je po uradnem magnetogramu trajala od 10.01 do 10.04, so namreč potrdili predlog, da se povišajo sredstva proračuna državnega zbora za sofinanciranje političnih strank. A ni šlo za majhno povišanje, uskladitev z inflacijo na primer, ampak so se sredstva za politične stranke povišale z 2,54 milijona evrov na 5,01 milijona evrov. Niso jih povišali, ampak podvojili. In niti ena stranka temu ni nasprotovala.

A odločitev o več denarja je bil le del načrta. Tri tedne so politične stranke, ki drugače nimajo milosti pri medsebojnem obračunavanju, tiho in stran od oči javnosti pripravljale drugi del svojega »Načrta za okrevanje in odpornost«, s katerim so si v času boja zoper rast inflacije in vse višjo porabo odprle tudi zakonska vrata za bistveno več proračunskega denarja za svoje delovanje. Od omenjenih dveh manevrov, torej sklepa kolegija državnega zbora in hkrati sprejetih sprememb zakona o političnih strankah, bosta daleč največje koristi imela Gibanje Svoboda Roberta Goloba in SDS Janeza Janše, ki bosta že prihodnje leto delovala z bistveno več proračunskega denarja. Gibanje Svoboda, ki letos razpolaga s slabim milijonom proračunskega denarja, bo imelo prihodnje leto na voljo več kot dva milijona evrov, SDS, ki ima letos dobrega pol milijona, pa bo iz proračuna prihodnje leto dobila vsaj 1,15 milijona evrov. Za kako velik dvig sofinanciranja gre, nam pove podatek, da je imelo pet parlamentarnih strank iz vseh virov v letu 2022 šest milijonov evrov prihodkov, zdaj pa bodo zgolj iz proračuna dobile skoraj pet milijonov evrov – manjši del bo namreč dodeljen zunajparlamentarnim strankam.

Finančne apetite največjih političnih strank in to, do kod so pripravljene iti za več denarja, najbolj plastično kaže primer Janševe SDS. Ta si je leta 2017 sposodila 450.000 evrov pri Dijani Đuđić, državljanki BiH, takrat lastnici podjetja za »gostinstvo, športne in druge poslovne dejavnosti« Moj kafein, v Hočah. SDS je posojilo najela v popolnem nasprotju z zakonom o političnih strankah, ko je bila operacija razkrita in je kršitev potrdil predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel, pa je SDS posojilo vrnila ter na koncu po vseh pritožbah plačala 4200 evrov globe, Janša kot predsednik pa 500 evrov (prvotne globe so znašale 20.000 oziroma 2000 evrov). Moj kafein je julija 2019 končal v stečaju in pustil državo, ki je bila s 53.533 evri največja upnica Dijane Đuđić, v celoti nepoplačano.

Tudi sicer so politične stranke pri upoštevanju finančnih pravil v praksi precej »elastične«. Februarja letos je računsko sodišče objavilo rezultate revizij enajstih volilnih kampanj za volitve v državni zbor 2022; od skupaj porabljenih 3,37 milijona evrih je nepravilnosti in napake ugotovilo pri porabi kar 333.187 evrov. Pri kar desetih odstotkih celotnega denarja torej. Je še kakšna panoga v državi, kjer bi se to toleriralo?

In ne samo to. Leta 2019 je portal Oštro za zadnjih deset let analiziral podatke o izdatkih za izobraževanje poslancev in ugotovil, da gre v vrsti primerov zares za kanaliziranje denarja k izvajalcem, ki so tako ali drugače povezani s politično stranko, katere poslance so »izobraževali«. Torej tudi denar za izobraževanje stranke rade skanalizirajo k »svojim«. Podatki za leta 2019–2021 sicer kažejo, da se skoraj polovica poslancev (vsakemu na leto pripada 800 evrov za izobraževanje) ne izobražuje; leta 2021 je bilo na primer porabljenih 42.260 od zagotovljenih 72.000 evrov. Konkretne podatke za lani smo prejeli le od SD in NSi; SD je porabila 800 evrov, kar pomeni, da je enega poslanca poslala na tečaj angleščine, in sicer v jezikovni center Lingula, NSi pa je svoje poslance izobraževala intenzivneje: svetovalni hiši Gominšek je plačala 811 evrov za tečaj »javno nastopanje, utrjevanje komunikacijskih veščin in nastop pred kamero«, šest poslancev je očitno poslala k podjetniku Alexandru Jordanu in mu plačala 4698 evrov za 29-urni »individualni tečaj angleškega jezika z naravnim govorcem za 6 udeležencev«, za 780 evrov pa je najela tudi podjetnico Heleno Okorn (NutriAktiv prehransko svetovanje), in sicer za tečaj »Promocija zdravja na delovnem mestu in zdrav življenjski slog«. V izobraževanje torej spada marsikaj.

Gibanje Svoboda bo letos iz proračunskega sofinanciranja prejela okrog 942.500 evrov, prihodnje leto pa kar 2,02 milijona evrov.

Financiranje političnih strank je občutljivo področje, posegi v zakon o političnih strankah, ki določa pravila, morajo zato biti premišljeni, da ne nastanejo nove sive cone – zaradi javnosti mora biti prav financiranje strank torej izrazito natančno in brez izigravanj. Hkrati morajo biti ob strokovni javnosti v razpravo »zaradi politične občutljivosti« vsakršnih sprememb vključene zunajparlamentarne stranke in tudi splošna javnost – to so svarila, ki sta jih v zadnjih tednih izrekali protikorupcijska komisija in civilnodružbena Pravna mreža za varstvo demokracije, organizaciji, ki sta od strani opazovali dogajanje med političnimi strankami. »Glede na pomen zakona o političnih strankah v sistemski ureditvi temeljev demokracije ne vidimo razloga za hitenje,« je poslance opozarjala protikorupcijska komisija in poudarjala, da bi bilo treba zakon nujno spreminjati po rednem postopku. A poslanci so hiteli, zelo hiteli.

Politične stranke so namreč spremembe zakona premišljeno umestile v počitniški julij, seveda je šla obravnava kljub vsem svarilom po »skrajšani« poti. Zgolj pred enim mesecem, natančno 12. junija, so tako poslanci Gibanja Svobode, SD, Levice in opozicijske NSi s prvopodpisanim Borutom Sajovicem iz Gibanja Svoboda v parlamentarni postopek vložili predlog sprememb zakona o političnih strankah. Poslanci strank, ki sicer praviloma niso zmožne sodelovanja pri nobeni družbeno pomembni temi, so se na tej točki skoraj plebiscitarno poenotili; izjema so bili le poslanci SDS. A tudi tu je šlo le za manever: v SDS, ki je sicer proti vsakemu predlogu sedanje koalicije, namreč predlogu niso nasprotovali, tudi na končnem glasovanju so se vzdržali in niso pritisnili »proti«. Enotnost preostalih strank jim je omogočala, da so ostali vzdržani, čeprav je SDS ena največjih zmagovalk manevra. Predlagatelji zakona so z argumentom, da gre za »manjše spremembe«, predlagali obravnavo zakona po skrajšanem postopku, nato pa z argumentom, da se zaradi uskladitve finančnih načrtov in proračuna za leto 2024 – kar je seveda zgolj leporečje, saj po tej logiki ne bi mogli spreminjati nobenega zakona – izjemno mudi, predlagali sprejem tudi na izredni seji državnega zbora. In tako smo prišli do kolegija predsednice državnega zbora, s katerim smo začeli: na omenjeni seji so poslanci sami sebi odobrili obe želji po hitrosti. Hitreje zakon skoraj ne bi mogel biti spremenjen: od vložitve predloga do sprejema je trajalo le dobre tri tedne, zakon je bil, kot omenjeno, s 57 glasovi za in nobenim proti potrjen prejšnji četrtek.

Da se je vse odvilo konec junija oziroma julija, seveda ni naključje. To je čas, ko oblastniki radi potiho sprejemajo pomembne zakone in odločitve, ki bi lahko neprijetno odmevali v javnosti. Minister v vladi Janeza Janše Jernej Vrtovec je na primer izdal energetsko dovoljenje za drugi blok krške nuklearke 19. julija 2021.

Vse skupaj se je dogajalo v trenutku, ko se državni zbor pripravlja na sprejem rebalansa proračuna za prihodnje leto. Ravno v teh dneh je tako finančni minister Klemen Boštjančič opozarjal, kako je nujno »javne finance upravljati preudarno«, premier Robert Golob pa je ob tem še poudaril, da bo zagotovo »katera od interesnih skupin poskušala izsiljevati dvige, ki v tem trenutku mogoče tudi niso upravičeni«. A je Golob javnosti obljubil: »Na nas je, da to zadržimo.« Lepe besede, razumne. A očitno to velja za vse interesne skupine, le za eno ne: politične stranke.

Zgovorna je še ena podrobnost. Predlagatelji niso zgolj ignorirali svaril protikorupcijske komisije, državnozborske službe za zakonodajo in ne nazadnje tudi Pravne mreže za varstvo demokracije, ampak so poskrbeli za še dodatno netransparentnost. Poslanci Svobode, SD, Levice in NSi so na seji matičnega odbora 4. julija v živo poslušali strokovna opozorila o neprimernosti rešitev – tam sta bila Miroslava Palhartinger iz zakonodajno-pravne službe in David Lapornik iz protikorupcijske komisije –, vendar so kljub temu na vsega 42-minutni seji predlagali in sprejeli še dodatne amandmaje ter zakon »popravili« v korist parlamentarnih strank. Amandmaje so prinesli kar na listih na sejo, javno so bili objavljeni šele dan kasneje, o njih pa ni bila opravljena nobena razprava. Predsednici odbora za notranje zadeve Terezi Novak iz Gibanja Svoboda se to ne zdi problematično, pravi, da je bila seja odbora vendar javna in da je zagotovljen tudi televizijski prenos. A naj opozorimo na le eno podrobnost: z enim od teh amandmajev, sprejetih na sami seji odbora, so premaknili začetek veljavnosti novega načina financiranja strank na leto 2024, čeprav je originalni predlog uporabo predvideval šele z novim sklicem po naslednjih volitvah, torej šele leta 2026.

Parlamentarne stranke so pri pripravi novega financiranja veselo sodelovale. Složno so si podvojile denar iz proračuna. SDS se je sicer vzdržala, a ni bila proti, vse ostale pa so zakon podprle.

Sprejem tega amandmaja na sami seji ni bil nepremišljen manever: to je predlagateljem omogočilo, da so se izognili vsakršnemu razkritju finančnih posledic v predlogu zakona. Ob vložitvi so namreč trdili, da prikaz novih pravil na obstoječ sklic parlamenta ni smiseln, in ga zato niso predložili. Uradnih projekcij finančnih posledic sprememb tako ob sprejemanju zakona sploh ni bilo in jih še vedno ni.

Kaj konkretno so torej poslanci spremenili v zakonu o političnih strankah in si zagotovili dodaten proračunski denar?

V zakon so na novo zapisali, da mora biti za financiranje strank odslej namenjenih najmanj 0,0085 odstotka BDP, kar v prihodnjem letu pomeni 5,01 milijona evrov. To je, kot omenjeno, dvakratnik letošnjih sredstev. Naslednja sprememba je v svojem bistvu spremenjena formula, po kateri se strankam deli denar za sofinanciranje iz državnega proračuna. Še vedno bodo do tega denarja upravičene vse politične stranke, ki na volitvah dobijo vsaj en odstotek glasov volivcev, a razdelitev bo drugačna. Spet bo taka, kot je bila do leta 2014: deset odstotkov denarja (in ne več 25 odstotkov) bo razdeljenega v enakih zneskih vsem strankam upravičenkam, preostalih 90 odstotkov (in ne več 75 odstotkov) pa bo razdeljeno glede na število prejetih glasov volivcev. Če upoštevamo, da bo šlo naslednje leto za sofinanciranje strank iz proračuna 5,01 milijona evrov, ta sprememba formule pomeni, da bo med 12 strank, trenutnih upravičenk (pet parlamentarnih plus sedem zunajparlamentarnih), v enakih zneskih razdeljeno »le« pol milijona evrov namesto 1,2 milijona evrov. Glede na prejete glasove pa si bodo stranke po novem razdelile kar 4,5 milijona in ne več le 3,8 milijona.

Da nova formula izrazito nesorazmerno šibi in slabša položaj zunajparlamentarnih strank, je v postopku sprejemanja zakona pisno in v živo poslance opozorila zakonodajno-pravna služba. A to je bilo, kot omenjeno, preslišano. S protestom so se oglasile tudi nekatere zunajparlamentarne stranke, ki pa jih je očitno utišala poteza, omenjena v uvodu: kolegij predsednice državnega zbora je konec julija za leto 2024 na triminutni seji podvojil proračunska sredstva za sofinanciranje strank, z 2,54 na 5,01 milijona evrov, kar pomeni, da bodo tudi zunajparlamentarne stranke, ne glede na spremembe zakona in formule, nominalno prihodnje leto pač prejele več kot letos. Ne glede na vse leporečenje predlagateljev preračun denarja jasno pokaže, da bosta zmagovalki višjega proračuna in spremembe zakona Gibanje Svoboda in SDS. Gibanje Svoboda bo letos iz proračunskega sofinanciranja prejela okrog 942.500 evrov, prihodnje leto pa kar 2,02 milijona evrov. Če zakon ne bi bil spremenjen, bi prejela le 1,86 milijona evrov – zgolj zaradi podvojenega zneska denarja, namenjenega parlamentarnim strankam. Enako velja za SDS: letos bo prejela okrog 524.300 evrov, prihodnje leto pa že 1,15 milijona evrov; brez sprememb zakona in zgolj z odločitvijo kolegija državnega zbora pa bi dobila 1,02 milijona. Ostale tri parlamentarne stranke bodo prihodnje leto prejele več zgolj zaradi podvojenega sofinanciranja, ne pa na račun novega zakona. NSi se bo letni iztržek povišal s 181.000 na 357.000 evrov, SD s 178.000 na 350.000 evrov, Levici pa z letošnjih 134.000 na 254.000 evrov. Levica bi prihodnje leto celo prejela nekoliko več (264.000 evrov), če se zakon in delitvena formula ne bi spremenila. Podobno velja za zunajparlamentarne stranke; Vesna bo po naših izračunih letos iz proračuna prejela blizu 72.000 evrov, prihodnje leto pa 99.000 evrov. Če ne bi bil hkrati spremenjen tudi zakon, bi prihodnje leto prejela 142.000 evrov.

Vrnitev na sistem delitve proračunskega denarja po ključu, kjer je kar 90 odstotkov odvisno od prejetih glasov volivcev in ki smo jo v Sloveniji že imeli do leta 2014, je sicer malce nenavadna. Leta 2014 je bila namreč nadomeščena s 25 odstotki za zunajparlamentarne stranke – z argumentom, da bodo tako lažje preživele majhne stranke. Takrat je bila namreč zaradi prevelikih korupcijskih tveganj odpravljena možnost, da bi stranke financirala podjetja, ki je strankam prinesla izpad denarja in katere vnovično uzakonitev SDS predlaga ob vsaki spremembi zakona. Tudi zdaj jo je. A zdaj je očitno opustila skrb za zunajparlamentarne stranke in njihovo preživetje.

Politične stranke so namreč spremembe zakona premišljeno umestile v počitniški julij, seveda je šla obravnava kljub vsem svarilom po »skrajšani« poti.

Parlamentarne stranke so si s spremembo zakona odprle še druge poti, po katerih bodo dobile dodaten proračunski denar. Dodatno so namreč odprle možnost pretakanja denarja za poslanske skupine v politične stranke. Doslej je zakon določal, da se lahko največ 50 odstotkov denarja, namenjenega za dodatno strokovno pomoč pri delu poslanskih skupin, preusmeri v samo politično stranko. Po novem se bo lahko samim političnim strankam nakazalo kar 70 odstotkov prejetega denarja, hkrati pa bo postalo zakonito, da stranke ta denar porabijo tudi »za svoje delovanje ter poslovanje«. Kaj to pomeni v številkah? Poročila strank za lani kažejo, da so si denar iz tega namenskega vira lani vzeli le SDS (220.000 evrov), Gibanje Svoboda (207.939 evrov) in NSi (70.000 evrov). Prihodnje leto bo za dodatno strokovno pomoč poslancem namenjenih predvidoma že 2,7 milijona evrov (letos 2,56 milijona), kar pomeni, da bo zaradi spremembe zakona parlamentarnim strankam na voljo kar 1,9 milijona evrov dodatnega denarja, s katerim bodo lahko prvič povsem prosto razpolagale v letu 2024.

S to spremembo zakona so si parlamentarne stranke de facto vzpostavile nov vir proračunskega financiranja in si ob tem še dodatno izboljšale položaj glede na zunajparlamentarne stranke. Da je taka rešitev lahko ustavno sporna, je neuspešno opozarjala zakonodajno-pravna služba; poslanci so namreč skladno z 82. členom ustave predstavniki vsega ljudstva in ne strank, taka rešitev, ki strankam omogoča preusmerjanje namenskega vira za poslance k političnim strankam, pa posega v avtonomijo poslancev in s tem parlamenta. Poslanci bodo odslej lahko denar, ki ga ne bi porabili za strokovno pomoč, preprosto prepustili političnim strankam, ne pa na primer namenili izobraževanju. Da bi si na primer pred odločanjem o tretjem pasu avtoceste okoli Ljubljane šli ogledat javni promet v Berlin ali Zürich ali pred odločanjem o neprofitnih stanovanjih obiskali Dunaj, pred odločanjem o pozidavi pasov ob vodah pa poskušali ob kakem avstrijskem jezeru priti do vode.

Tretji novi vir denarja, ki so si ga na novo uzakonile stranke, pa je dodaten denar za podmladke. Podmladki strank, ki bodo morali imeti priznan status nacionalne mladinske organizacije, bodo denar (prek strank) dobili po na prvi pogled zapletenem ključu; višina sredstev bo odvisna od proračunskega sofinanciranja stranke. Novost bo veljala za vse stranke, tudi zunajparlamentarne, a jasno je že, da je pravilo pisano za največje. Po našem izračunu bi za to novo financiranje v letu 2024, če bi ga za podmladke dobile vse stranke, morali v proračunu zagotoviti okoli 355.000 evrov, realno pa bo znesek nižji, saj ga bodo črpale le največje. Po grobem izračunu bi Svoboda za podmladek lahko dobila od 70 do 80 tisoč evrov, SDS pa od 40 do 50 tisoč evrov. Sistemski denar za podmladke recimo pomeni tudi to, da bomo odslej davkoplačevalci plačevali podmladku SDS za njegove kampanje.

Stranke pa niso le zviševale zneskov, nekatere so tudi zmanjšale – a naj vas ta stavek ne zavede. Z zadnjo spremembo zakona o političnih strankah so namreč prepolovile denarne kazni za kršenje zakona o političnih strankah. Zaradi omenjenega nezakonitega posojila, najetega pri Dijani Đinđić, je SDS doslej grozila maksimalna kazen 21.000 evrov, političnim strankam pa odslej ob takšni kršitvi grozi le še do 10.500 evrov kazni.

POVEZANI ČLANKI:

• Stranke niso večne in nezamenljive
• Krepitev največjih političnih strank