Čas bedakov

Ob branju kolumne Janka Lorencija v Mladini (št. 28, 14. 7. 2023) se mi je dvignila obrv ob naslednji pasaži »Odrečeš se nuklearki in raje sistematično varčuješ z energijo. Varčevanje je zahtevnejše, od tod toliko nukleark.« Sem ta tekst še isti dan komentirala na Twitterju. Nimam namena polemizirati z avtorjem Mladinine kolumne, ker nima samo on takega pogleda na reševanje energetskih vprašanj. Mislim, da je treba tole »dajmo raje varčevati« mantro, pogledati drugače.

Za začetek, oglejmo si stvari v našem domu. Poglejmo, koliko predmetov imamo, iz kakšnih materialov so narejeni in premislimo, koliko od teh materialnih stvari smo imeli pred 30 leti? In kako so ti materiali in produkti narejeni, koliko od tega se uvaža, koliko se pridobi v EU? Sladokusci bodo ta razmislek verjetno izvedli še za kakšno tovarno, pa za transportne poti in vozila in plovila … Rezultat bo povsod podoben: imamo več predmetov in več materialov in za izdelavo več materialnega je potrebno več energije. Edinokrat, ko je bilo porabljeno manj energije, je bilo v 2020, ko je bil svet v lock-down-u. Ali kdo želi to enkratno izkušnjo spremeniti v vseživljenjsko?

Edino realno varčevanje, ki ga lahko izvajamo, je to, da imamo prižgano kakšno luč manj, da porabimo manj energije za hlajenje, malo več uporabljamo javni transport in tu se naše varčevanje realno konča. Ne verjamem, da se je kdo pripravljen odpovedati uporabi telefonov in računalnikov, pa da kdo v imenu varčevanja ne bo spravljal svojih datotek v oblake. Samo shranjevanje podatkov naj bi se v obdobju 2016 povečalo do 2030 za petnajstkrat (od 200 TwH letno 2016 na 3 PwH v 2030). Preverite, kje je lociran oblak, ki ga vam je ponudil dobavitelj, če je zadeva narejena po nemškem pravu, prispevate k dodatni porabi umazane elektrike.

Poraba energije (vsi energenti) po gospodinjstvih je nekje do 15% vse porabe, ostalo gre za industrijo, kmetijstvo in transport. In na stopnji delitve dela, ki jo živimo, je nerealno pričakovati, da bo katerikoli sektor varčeval na način, da bo proizvajal manj. Če kdo misli, da je to možno, naj občestvu razloži nekaj od naslednjega:

1. Kako se bo zmanjšala proizvodnja v črni in barvni metalurgiji, če hkrati želimo več prometa na železnicah, pa živeti v potresno varnih objektih, pa želimo moderne stroje in robote, ki bodo delali najbolj nevarna dela? Ali pa bomo vse uvažali iz Indije in Kitajske, pa naj stane kar hoče? Ker transport jekla je strahovito drag in okoljsko tvegan.

2. Tudi če en del potreb po materialih nadomestimo z reciklažo odpadkov, s katero energijo bi pa ogreli talilne peči v železarnah in obratih za recikliranje neželeznih kovin, ker zgolj s solarnimi paneli in vetrom se ne pridobi dovolj energije, vodika za redno porabo pa še nekaj časa ne bo?

3. Ko bo vodik prišel iz eksperimentalnega stadija v realen nadomestek za energijo, kako se bodo zgradili vodi za vodik, ker verjetno zgolj uporaba obstoječih vodov za plin ne bo zadoščala? Iz česa bodo cevi, ali se da vse skupaj narediti brez kovin? Pa od kje bi imeli energijo za elektrolizo vode? Pa energijo za potiskanje vode nazaj v zemljo, če bi za elektrolizo uporabili termalno vodo? 4. Kako bomo zagotavljali proizvodnjo zdravilnih učinkovin, ki prav tako zahteva veliko energije in materialov – oziroma, ali smo zadovoljni s tem, da se več kot 80% glavnina zdravilnih učinkovin proizvaja v Aziji?

In tu mi lahko kdo reče, da sem omenila samo klasične materiale, da ima nanotehnologija rešitve za izboljšanje materialov, pa da bodo ti materiali lovili CO2 … ampak še vedno, brez energije se ne bo zgodilo nič. Pa umetna inteligenca tudi porabi veliko elektrike. Pa baterije-hranilniki, s katerimi se bo v prihodnosti odvečna energija vračala nazaj v omrežje, ta proizvodnja tudi potrebuje energijo in vetra in sonca za to nimamo dovolj.

Naše materialno življenje zahteva vedno večjo porabo energije. Ideja, da bi pa »varčevali«, je, blago rečeno, naivna.

Ne verjamem, da je ideja »varčujmo, ne imejmo nuklearke« zgolj posledica slovenskega strahu pred večjimi investicijami in s tem povezanimi korupcijskimi tveganji. Bi rekla, da so korenine globlje in da izhajajo še iz časa, ko so se okoljske teme še razvijale in je bila glavna ost uprta proti industriji kot glavni onesnaževalki (res je, pred petdesetimi leti so bili industrijski izpusti strašljivi) in proti novim elektrarnam, ki so bile percipirane kot motor že itak osovraženi industriji. Taka percepcija se je nadaljevala v idejo, da bi preselili umazano industrijo. Na prelomu stoletja se je to na področju EU ubesedilo v Lizbonski strategiji, ki je definirala EU kot »največjo uvoznico in izvoznico storitev« in spodbujala vlaganje v kadre (ki bodo mislili in načrtovali, vzhodnjaki bodo pa delali). Praktična izvedba je bila selitev industrije na vzhod. Dvajset let kasneje v Evropi ni industrijskih velikanov. Ali so šli na Vzhod, ki je danes tehnološki vodja ali pa so padle v skupine s sedeži v ZDA. Dvajset let kasneje je vzhod industrijski in tehnološki vodja, kjer si domišljajo, da so vodje. Uvažamo materiale, tudi tiste, ki imajo višji ogljični odtis, kot če bi jih izdelali v EU. Medtem ko EU ostale države na podnebnih konferencah spodbuja k zniževanju ogljičnega odtisa, je sama uvoznica CO2 emisij. Verjetno zaradi tega, ker glavnina politikov ne razume, kako funkcionirajo snovni tokovi. S tako držo se samo ohranja iskreno naivna vera v to, kako bodo OVE rešili podnebje in da je industrija predvsem onesnaževalka. Ne trdim, da industrija ne onesnažuje, ampak zanesljivo bolj onesnažuje tam, od koder uvažamo vse tisto, kar se v Evropi zaradi kopice bedastih razlogov ne splača izdelovati. In smo zaradi tega odvisni od tistih, ki proizvajajo. Verjetno je bila aluminijska folija, v katero je bil zavit sladoled, ki ste ga danes kupili, narejena na Kitajskem in je zaradi tega planet dobil vsaj še enkrat toliko CO2 emisij kot bi jih, če bi bila taka folija izdelana v Evropi. Namesto, da bi konceptualno povezali energijo in proizvodnjo materialov in izdelkov in razmišljali, kako jih doma proizvajati z energijo, ki ima manjši ogljični odtis, se naša diskusija muči s tem, kako bi zmanjšali porabo energije in v takem mentalnem sklopu dobijo vse utopične ali nesmiselne ali s fakti skregane ideje domovinsko pravico.