Čas bedakov

Janko Lorenci je, žal, eden bolj redkih, ki je ob sedanjih javnih zahtevah po izgradnji dodatnih voznih pasov na obstoječih avtocestah, opozoril: »Če narediš kaj, kar ti kratkoročno ne godi, dolgoročno pa koristi, se odrekaš s preudarkom.

Ne razširjaš avtocest, kot bi rada naša amerikanizirana GZ, ampak pošteno spodbujaš javni promet.« Naj spomnim na kratko na naš razvoj prometnega sistema po naši osamosvojitvi in na njegove posledice. Izgleda, da si demokracije nismo mogli predstavljati drugače kot s hitrim razvojem cestnega prometa, zlasti prevoza z osebnimi avtomobili. Pospešeno smo gradili avtocestni križ in močno zanemarili druge naložbe. Veliki zaposlovalci so včasih dovažali na delo svoje delavce s svojimi avtobusi, sedaj so to opustili in jim zgradili velika parkirišča, ob tem se pa hvalijo, kako so okoljsko osveščeni. Na železnici so v prejšnji državi, v okviru prizadevanj za preusmeritev prometa s cest na železnico, zgradili Blagovno transportni center (BTC) v Ljubljani za pripravo kosovnega blaga za prevoz po železnici in to opravljali z »nočnim skokom«. Danes se je BTC spremenil trgovsko- zabavno središče. Takrat so na železnici vozili, v turistični sezoni, avtovlaki. Za prevoz kamionov so vozili oprtni vlaki. Tega ni več, vse gre na ceste. Pri navijanju za razširitev avtocest in izgradnjo raznih »osi« so spregledali, da smo se takrat tako zadolžili, da je državni proračun nekaj let samo za obresti na kredite plačal letno 1 milijardo €, da smo zanemarili naložbe v železnico (med drugim smo zamudili izgradnjo drugega tira v Koper) in razne druge nujno potrebne naložbe, da smo vse do Pahorjeve vlade, iz proračuna namenili za raziskave in razvoj samo 1% BDP in s tem zavirali prizadevanja za rast visoke dodane vrednosti itd.

Med sedanjimi navijači za dodatne vozne pasove na avtocestah se je pojavil tudi predsednik vlade Robert Golob, ko je na seji Državnega zbora obljubil dodatne vozne pasove na ljubljanski obvoznici. No telovadba pri sestavljanju proračuna za naslednji dve leti kaže, da smo precej na tesnem z javnimi financami. Odločiti se bo treba, ali bomo financirali tisto, kar nam bo dolgoročno zagotavljalo takšen gospodarski razvoj, ki bo povečeval dodano vrednost, povečal skrb za zdravje prebivalstva in zmanjševal slab vpliv na okolje in s tem hkrati povečati varnost prebivalstva pred neugodnimi vremenskimi vplivi ali bomo raje investirali v saniranje cestnih zastojev.

Navijači razširitve avtocest so spregledali izkušnje iz sveta z razširjanjem avtocest. Značilen primer je izgradnja dodatnih voznih pasov na avtocestni obvoznici okoli Dunaja. Ko so v začetku devetdesetih let spustili v promet še dodatne vozne pasove, so čez nekaj mesecev bili že enaki zastoji kot so bili pred razširitvijo. Takoj so zahtevali od dunajskega župana, naj ukrepa proti zastojem. On jim je mirno razložil, da nima moči, saj je razširitev povzročila samo to, da so začeli uporabljati osebne avtomobile še tisti, ki jih do takrat niso.

Tudi če bi se odločili za izgradnjo dodatnih voznih pasov, bi to trajalo nekaj let, rešitev je pa potrebna takoj. To je pa možno z organizacijskimi ukrepi. Zakaj ne bi sprejeli prepovedi vožnje po prehitevalnem pasu tistim, ki se sami vozijo, prepovedali prehitevanje tovornim vozilom, vpeljali tovarniške avtobuse, podražili dostop do mestnih središč itd. Če ne bomo spremenili svojih navad, ne samo na področju prometa, če bomo nadaljevali enako tudi z drugimi oblikami potrošnje, potem se ne smemo čuditi različnim »hudim uram«, ki bodo vse hujše.