Gorska etapa

Penzion in gostišče Lajnar
Zgornja Sorica 55
Tel.: 051 381 617
Pri Lajnarju se za šankom in v kuhinji sučejo vsak dan od 8. do 20. ure

Ambient:
precej impozantna, res lepa alpska brunarica, tudi oprema je vsa iz masivnega lesa; z muziko – ki na srečo ni preglasna – so se zataknili v pop 80’s

Napitki:
fletni, lahkotni kraft pivaki z bohinjske (Lintvern) in selške (Crazy duck) strani; zbirka Gašperjevih buteljk + Ščurkov rose, bela Burja in Pol Roger

Vegetacija:
 fižolov burger, kakšna pašta/njoki, štruklji in solata

Dostopnost:
parkirišče je, prehudih zaprek za gibalno ovirane pa ni

Fino:
svaljki s postrvjo
telečja obara

Ne tako fino:
tatar rdeče postrvi
svinjski file
kopičenje komponent

Postrvji tatar je stal 13, goveji karpačo 13,9, svaljki s postrvjo 12,9, telečja obara z žganci 13,5, svinjski file 16,9, telečja(?) krača 17,9, merjaščev hrbet 18, jelenov hrbet 26,9, paleta štrukljev 10 in jabolčni zavitek 5,5 evra.

»No, koliko odstoten je naklon te serpentine in koliko vatov na kilogram si razvil?« je naš zapisnikar – kot se za prve tri tedne julija šika – v kolesarskem žargonu spraševal voznika med vzpenjanjem proti na 1278 metrov nad morjem postavljenemu cilju tokratne konzumske etape. Da se v penzionu Lajnar lokaciji navkljub niso zadovoljili le s pripravo alpskih pohodniških klasik, ampak so kuharijo zastavili precej bolj na široko, smo od smučarskih doušnikov izvedeli že pred časom, zdaj pa smo se v družbi germanskih kampistov, ki so se v Lajnarjevo zavetje umaknili pred poletno poznopopoldansko ujmo, o tem prepričali še sami.

Da jih v friziranju jedi tu in tam odnese precej predaleč, smo spoznali že pri prvem krožniku: kockam surove rdeče postrvi so po nepotrebnem dodali zeleno papriko, vse skupaj utopili v z neko jajčno omako prešpikani majonezi, obnjo postavili grahovo strjenko, obložili z okisano čebulo, dodali divje zelen ocvrtek in ikre, za dodaten spektakel še z oljem napolnjeno plastično pipetko, vse skupaj pa položili na neki umeten kvazi bananov list. Vsaj pet od naštetih stvari je bilo tu odveč, preveč, uboge ribe ni bilo nikjer več oziroma je bila tam kot goveji karpačo, ki so ga ubili z goro rukole, paradižnika, naribanega sira, balzamične redukcije in dvema suhima, drobljivima piškotastima hlebčkoma.

Na srečo so potem pokazali malo bolj premišljen obraz: mehke svaljke so opremili z dimljeno postrvjo in listi sveže špinače ter ravno prav zašpičili s hrenom – poleg propisno pripravljenih enolončnic, kot je bila močna in polna telečja obara, bi morali delati točno take stvari; hribovska bajta so, ne pa šmeki bistro! Pri glavnih jedeh je tako najbolje delovala s pečenim mladim krompirjem in mlado čebulo opremljena krača, ki je bila po zagotavljanju menija telečja, po dimenzijah pa je bila bližje majhni svinjski, tako vsekakor upamo, da gre za tiskarsko napako. Pri drugih glavnih jedeh – vzorno termično obdelanem, mehkem in sočnem jelenovem hrbtu, malo bolj suhem merjaščevem in do konca preplozanem svinjskemu fileju pa jih je spet odneslo v kopičenje in nalaganje raznih omak – malinovo-smetanova je bila omledno presladka, kot neki stopljeni sladoled; brusnična bolj karakterna, z medom glazirano korenje ok, polenta presuha (kje so bili jurčki?), ajdovi krapci šolsko dobri, soriški kroket zanimiva popestritev.

Seveda si nihče ni upal staviti proti napovedi, da bodo sicer zanimivo zbirko štrukljev in bogato napolnjen jabolčni štrudelj izpostavili mikro valovanju, ker je bilo vnaprej jasno, da bi bila tovrstna stava izgubljena, velja pa Lajnarja vseeno pohvaliti za prijeten ambient, zmerno cenovno politiko, prijazno in pozorno strežbo ter za lokacijsko smiselno izbiro osvežilnih pivakov. Pri hrani pa bi raje videli malo manj afnanja in omejitev števila elementov na krožniku na pet ali manj, pri čemer naj glavni sestavini pustijo, da ostane glavna.