Vsega po malem

Gostišče Jurg
Male Rodne 20
Tel.: 03 581 47 88
Jurg obratuje od torka do četrtka od 11. do 22. ure, ob petkih in sobotah potegne do 23., ob nedeljah pa končuje ob 15. uri.

Ambient:
osnovno domačo 80’s oštarijo so s prizidki kar fino razširili in jo opremili s fotkami celebrity gostov; od muzike dajejo polpretekle slovenske kvazi hite

Napitki:
čisto spodobno založena vinska vitrina, prednjačijo štajerske polnitve in nekaj nacionalnih prvakov s primorskega konca; pribitki so zmerni

Vegetacija:
poleg jedi z gobami in štrukljev še dve jedi, ki se v meniju identificirata kot topli in hladni brezmesni krožnik, karkoli že to je

Dostopnost:
parkirišče je, gibalno ovirani se vsaj do spodnje terase prebijejo brez večjih zaprek

Fino:
postrvja pašteta (in kruh)
lisičke z jajcem

Ne tako fino:
divjačinski karpačo
jurčki na žaru

Cene predjedi pri Jurgu držijo med 8 in 12 evri, glavne pa med 22 in 29 evri; prostor vmes, tam okoli desetaka in pol, zasedajo variacije lignjev.

»Imamo pa dvojno srečo – izognili smo se ujmi in klapi,« je pri vhodu v gostišče Jurg zaključil zapisnikar naše odprave, ko smo se mimo od toče potolčenih koruznih polj prebili do plakata, ki je za dan po našem obisku obljubljal večerjo ob zvokih ene od vokalnih zasedb, sestavljenih iz dalmatinskih mačotov. Ti so menda v gostišču kar redni gostje, to se nenazadnje izraža v za te konce nadpovprečno bogati morski ribji ponudbi na jedilnem listu.

Konzumov inšpektorski tim sicer ni padel na jadranske limanice, na katere se – sodeč po historičnih pričevanjih in omizjih za časa našega obiska – palijo predvsem v sosednji Rogaški Slatini wellnessirajoči gostje z ex-sovjetskih ozemelj, mu je pa uho zavibriralo ob omembi sezonskih lisičk in jurčkov ter dnevne specialke, v pečici pripravljenega kozlička. Od sezonskega pomanjševalničnega tria so nam najbolj teknile micene lisičke, katerih obilni odmerek so zmešali le s toliko jajca, da jih je povezalo v sočno in žmohtno gmoto; tudi jurčki so bili krasni – mesnati in kompaktni, a kaj, ko so jih na žar plošči belili z že precej zmatranim oljem; kozliček je bil sicer pošteno sporcioniran tako, da je jedec dobil malo obiranja hrbta in reber ter večji kos mesa, se mu je pa na suhobnosti že kar poznalo, da je bil pečen nekaj ur prej.

A vrnimo se na začetek: droben toastek, namazan z mletimi ocvirki v masti, je bil skupaj s požirkom džintonika (katerega alkoholni del, gin Kristal, je prispeval Jurgov z žganjekuho očitno kar resno ukvarjajoči se natakar) prav luštna podlaga za kukanje v vinske vitrine, od koder smo si dali odpreti buteljko lepo zbalansiranega Frešerjevega renca. Ta se je izvrstno podal k nekakšnemu bakalarskemu, iz dimljene postrvi stolčenemu namazu, ki smo ga radovoljno mazali na frišen bel in temen domači kruh in se imeli fino. Vzdušje je potem uspelo kar dobro sesuti divjačinskemu karpaču: prhek in razpadajoč je bil, brez substance in lastnega okusa, suvereno, a nepovezano, vsak na svoj način, sta ga gazila rukola in neki malinov zmlevek. Boljšo formo je kuhar pokazal pri pripravi jelenovega hrbta, ki je kljub svaštarniški opremi – v ocvrti list vlečenega testa naložena drobno narezana zelenjava, vrhunsko zvit sirov štrukelj, iz nekega drugega časa prešvercano, kičasto izrezljano, z brusnično marmelado obloženo jabolko, bučni pire, močna omaka – ostal glavni lik svojega krožnika.

Ponudba sladic, ki nam jo je zrecitiral precej odsoten natakar, je povzemala to, kar Jurg danes je: štruklji in palačinke predstavljajo slovensko klasiko, krembrule in panakota mednarodne standarde, polnjena čokoladna krogla pa skuša vse skupaj nadgraditi še z malo cajtgajsta. Opisano je bilo z zmernimi cenami, lokacijo in dobro merico inšpektorske poletne dobrovoljnosti dovolj za zaključno vezanje slinčka okoli vratu naše maskote.