Intervju: Alojz Ihan

Alojz Ihan s svojimi komentarji že dolgo spremlja nastajanje Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). Je eden redkih zdravnikov, ki v javno razpravo o tem posega prvoosebno, s stališči in argumenti, pogosto drugačnimi od stališča Zdravniške zbornice Slovenije in drugih zdravniških združenj, katerih član je. V intervjuju (Mladina, 14. 7.) je podal nekaj ocen v zvezi z ZPPKŽ, na katere bi se rad odzval. Nekatera druga bom prihranil za drugo priložnost.

Ihan nam, predlagateljem PPKŽ, očita, da je zakon nastal mimo zdravnikov in proti njim. A to drži? Med soavtorji ZPPKŽ je ugleden zdravnik. Pri posameznih vprašanjih smo se posvetovali s številnimi zdravniki, ki bodo ostali neimenovani. Res pa je, da konsenza za nastanek ZPPKŽ nismo iskali pri ZZS, ki v svojem etičnem kodeksu svojim članom nalaga, da PKKŽ »zavračajo«, kar so vodstva vodilnih zdravniških organizacij v Sloveniji doslej tudi počela in še počnejo – vnaprej zavračajo PPKŽ in si ne želijo dialoga z njenimi zagovorniki. Zdravniki, ki so sodelovali pri nastajanju zakona, so kodeks zdravniške etike kršili in so za to lahko tudi sankcionirani.

Ihana moti, da ZPPKŽ nalaga zdravnikom poklicno dolžnost, da sodelujejo pri PPKŽ. In doda, da v Avstriji zakonodaja to nalaga lekarnarjem. Drži, a avstrijski zakon ne dovoljuje evtanazije. V primerih, ko pomoč pri samousmrtitvi ne zadostuje za izpolnitev pacientove izbire, bo pacient še naprej trpel. Ihan je drugod že zapisal, da bolnikov, ki ne bi mogli sodelovati v postopku za samousmrtitev, skoraj ni. Veliko jih najbrž res ni, a so. Tak bolnik bi bil npr. fizik S. Hawking v zadnjem obdobju svojega življenja. Bilo bi kruto, če bi odrekli pomoč tem osebam, ki – za razliko od kandidatov za samousmrtitev s pomočjo – svojega življenjskega cilja same nikakor ne morejo uresničiti. Ne le kruto, bilo bi tudi diskriminatorno, saj bi osebe v tej skupini zapostavili v primerjavi z drugimi in s tem kršili njihovo enakost pred zakonom.

S tem v zvezi se ne strinjam niti z Ihanovim mnenjem, da »evtanazija ne spada med postopke, s katerimi medicina skrbi za zdravje bolnika«. Po opredelitvi STO zdravje ni le odsotnost bolezni, temveč tudi dobro počutje, kar v opredelitev zdravja kot odločilno vnaša bolnikovo samooceno lastnega zdravja. Če je dobro počutje skupaj z njegovimi obeti zanj povsem odsotno in si bolnik po neuspelih poskusih lajšanja trpljenja želi le dokončne odrešitve neznosnih muk, je pomoč pri tem del medicine, saj je to edini način lajšanja trpljenja, ki je za njegovo zdravje odločilno. Zato je vloga medicine pri PPKŽ osrednjega pomena in neodpravljiva.

Komentar si zasluži tudi Ihanova trditev, da so »v resnici zdravniška etična pravila namenjena temu, da zdravniki ohranimo duševni mir pri specifičnih odločitvah«, ki doletijo zdravnika. Strinjam se, da je ta mir eden od neposrednih ciljev teh pravil. A nikakor ni njihov poslednji in najpomembnejši cilj. Etična pravila – katerakoli – so vselej in povsod prvenstveno namenjena tistemu, ki ga je potrebno zavarovati pred moralno neželenimi posledicami kršenja teh pravil. Zlasti, če sam ni sodeloval pri njihovi postavitvi. In ta nekdo v našem primeru ni zdravnik, akter dejanj, ki si je etična pravila svojega ravnanja tudi postavil, ampak ta, ki dejanje trpi – pacient: poslednji namen zdravniške etike ni dobrobit zdravnika, temveč pacienta. Zdi se, da slovenski zdravniki občasno ali kar pogosto pozabljajo to preprosto resnico. No, tudi v tej ’pozabljivosti’ ostajajo zavezani Hipokratovi prisegi, saj ta uvodoma, še preden omeni kakršnokoli skrb za paciente, vsakega zdravnika obveže k prednostni obravnavi sinov (ne hčera!) njegovega zdravniškega učitelja.

Danes bi to obvezo Hipokratove prisege imenovali nepotizem.