Kultura smrti? Kultura življenja?

Ugledni fizik Boltzman je nekoč izjavil, da ga ni lepšega kot je teorija! Vendar je tudi res, da morajo to teorijo potem potrditi eksperimenti, pa naj jih izvedejo kjerkoli na Zemlji. Tako je slavno Einsteinovo posebno teorijo relativnosti potrdil šele poskus s pospeševalnikom elektronov.

Kot fizik moram torej stati na trdnih tleh, teoriji pa z veseljem in zvedavostjo dopustiti, da nas z izvršenim potrditvenim eksperimentom preseneti. Tudi v družbenih strukturah moramo stati na trdnih tleh, liberalizmu pa dopustiti, da občasno - kakor ricinus - odpre, če smo se morebiti mi tradicionalci ujeli v zatohlost.

Ob pripravi Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, se - kakor ob splavu - naslanjam na naš, krščanski, temeljni in vogelni kamen, ki postavlja za nedotakljivost človeškega življenja meji pri spočetju in pri naravni smrti, in sem tako absolutno povsem varen pred vso grobostjo vsiljenih zgodovinskih izjem!

Mi kristjani sprejemamo življenje kot dar, ki ga dosledno ne bomo zavrgli. Verujemo v prehod iz zemeljskega življenja v obstoj onkraj izkušnje. So pa tudi ljudje, ki te vere, upanja, nimajo, in njihov pogled na končanje življenja je lahko tudi drugačen. Je pa tako: če v človekovo intimnost poseže zakonodaja in zaprta vrata komaj opazno pripre, ta vrata že najmanjša sapa lahko odrine na stežaj. Tako je bilo tudi pred 70.mi leti, ko so zakonsko omogočili splav, da se ne bi delal na črno, pa se je danes nekritično znašel v isti vreči s kondomom etc.

Je pa tako, da slabo zdravstveno stanje še ne pomeni tudi želje po smrti. Koliko starih staršev, že povsem onemoglih, moli in upa, da dočaka, da bodo vnukinje in vnuki premagali kakšno težavo in kos nalogi. Spet drugi bi še rad dočakal pogled na čudež narave - na prebujajočo se pomlad. Nevarna je sintagma: kakšna pa je sploh še kvaliteta njegovega življenja!(?) Imel sem psičko Nero. Leta so tekla in nekoč opazim, da včasih povleče zadnjo tačko za sabo. Peljem jo k veterinarju na kliniko. Ugotovijo, da ima izrastke na hrbtenici. Pa me vpraša gospod prof. dr. vet. med. prav to: „Kakšna pa je kvaliteta njenega življenja!(?) „Veste, ko se vrnem domov, od veselja cvili in se dvigne do mojih rok!“ Vem, čustva so lahko močnejša od bolečine. In kakor pravi Pavel iz Tarza:“Vera, upanje, ljubezen; to troje! In največja je ljubezen!“

Se pa imajo ljudje pravico sklicevati tudi na avtonomnost svojih usodnih odločitev. Nikakor jim ne morem in nočem biti sodnik! Se pa da ta ponujeni - zame kruti – poseg obiti. Francoski predsednik Miterrand je bil hudo bolan. Pa je vprašal zdravnika, kakšen bo potek njegove bolezni, če preneha jemati medikamente. „V tednu dni boste izdihnili!“ In bivši predsednik je preživel bližnji Božič v krogu družine, Silvestrovo pa s svojo dolgoletno prijateljico. Potem je tablete odrinil. In za sv. Tri kralje ga ni bilo več. Tudi moj dober znanec se je vozil na dializo v 22 km oddaljen kraj. 95. rojstni dan je še lepo praznoval z domačimi. Potem se na dializo ni več podal. In kmalu smo ga častno pospremili na pokopališče.