Dvotirno kuharjenje

Restavracija Grad Otočec
Grajska cesta 2, Otočec ob Krki
Tel.: 07 38 48 901
Na Otočcu kuhajo od srede do nedelje od 12. do 22. ure.

Ambient:
edinstvena lega lepo obnovljenega in okusno opremljenega gradu je pravzaprav glavni motiv za obisk

Napitki:
vinska karta je pregledna, izbira vin dovolj široka in globoka, tudi cene so zmerne; bi pa lahko več vin točili na kozarec

Vegetacija:
nekaj jedi je tudi brez mesa

Dostopnost:
parkirišče je, prehudih zaprek za gibalno ovirane pa ni

Fino:
govedina s polento in šalotko
pečena karamelizirana čokolada

Ne tako fino:
tatarski biftek
paradižnik s pinjolami

Pethodni degustacijski meni stane 65 (trihodni 39); paradižnik s pinjolami 11, tatarski biftek in rižota s potočnimi raki 18, postrvji file 19, gosja jetra 26, zorena govedina 28, sladica pa 8 evrov

»Če ne bi bili tako nobel napravljeni, bi se lahko šli kopat!« je pogled na mirno ter po videzu zelo vabljivo Krko skoraj premamil vodjo odprave v eno najbolj ikoničnih slovenskih restavracij. Na Gradu Otočec so nas pred ducat leti (Mladina 20/2011) spravili na hrbet, in ker je reč ostala v upravljanju termalno-turistične divizije dolenjskega farmacevta, obenem pa je del elitne združbe Relais & Chateaux, smo se nadejali gastronomskega tretmaja na visoki ravni.

Ob srebanju Isteničeve zelo suhe aperitivne penine smo najprej prelistavali jedilni list, ki se začne s pethodnim, na prvi pogled zelo zanimivim sezonskim degustacijskim menijem, sledijo pa mu strani bolj na dolgi rok veljavnega železnega repertoarja. Pa dajmo vsakega malo, smo si rekli in po – za letni čas s kombinacijo masla, suhe klobase, paštete, bučne kreme in olja – kar malo preveč izdatnem pozdravu iz kuhinje ter ob steklenici Mlečnikove ane začeli dobesedno in metaforično premlevati postreženo na Otočcu.

Naj kar takoj povem, da nismo srečni, še čisto zadovoljni ne. Verjetno bi bilo drugače, če bi se odločili prečekirati samo degustacijski meni – obe jedi, ki smo ju izbrali z njega, sta bili zanimivi, posamične komponente so bile pravilno pripravljene in so se na krožniku lepo povezovale v funkcionalno celoto. Kos zorene govedine je bil fletno rožnato opečen, na valjček bele polente položeno steblo rabarbare je pokalo od okusa, topinamburjev pire, opečena šalotka in rezina črnega oreha pa so skupaj z močno omako vse lepo podčrtali; same lepe besede imamo tudi za sladico iz pečene karamelne čokolade, ki sta jo frišala jogurtov sorbet in krema iz breskve in yuzuja.

Težava kuhinje na Otočcu je v jedeh, pripravljenih po naročilu: zbit, zelo blago začinjen polpet mlete govedine v tatarskem bifteku je z borno opremo iz stepenega masla, trdo kuhanega prepeličjega jajca, ene prerezane kapre in kisle kumare deloval kot časovno-prostorski potnik iz kakšne gmajn oštarije leta 1984; paradižniki s pinjolami in olivami so bili – okej, par mililitrov kreme iz kozjega sira je bilo v nekem kotku – točno in samo to: nezačinjeni prerezani paradajzki, zmešani s pinjolami in na rezine narezanimi generičnimi razkoščičenimi zelenimi olivami; nominalno maslena rižota s potočnimi raki je bila v resnici kuhan riž s fino sesekljano zelenjavo in koščki rakov; rezine gosjih jeter so sicer lepo zapekli, a so bile ena prerezana robidnica in malina ter vložena češnja daleč premalo, da bi ofrišale in dopolnile njih dekadenco; file postrvi z ješprenjem in premalo pečeno malo bučko z grajskega vrta pa je nekako uspelo reševati živo zelenemu, okusnemu in kremastemu grahovemu pireju.

Restavracija Hotela Grad Otočec očitno stavi predvsem na penzionske goste, pakete igra + kosilo za golfiste in na degustacijski meni. Kakršnokoli izmišljevanje zunaj teh okvirov pa vas bo – tako in drugače – drago stalo.