Curriculum vitae

Ko je bila moja mama malo starejša od dvajset let, se je iz majhne štajerske vasi preselila v Frankfurt. Prihranila je nekaj denarja in preprosto – šla. Razloga: po končani klasični gimnaziji ni bila sprejeta na študij prava, da bi si izboljšala zaposlitvene možnosti, pa se ni želela včlaniti v partijo. Zdelo se ji je, da mora priložnosti za polnokrvno samostojno življenje poiskati drugje. Ok, pa tudi – to se zdi zgolj meni – mikalo jo je storiti nekaj norega.

Ker so bila sedemdeseta leta prav tako nora, se je že po nekaj mesecih pripravništva za poklic »pomočnice medicinske sestre«, kar danes ustreza kdove čemu, lahko zaposlila v judovski bolnišnici. Rada mi pove, da so z njo tam ravnali čudovito, da se je počutila dobro, da je bila srečna, da tiste čase pogreša. Verjamem ji, seveda; na vseh fotografijah iz tistega obdobja naravnost žari. Na eni od njih, moji najljubši, je videti celo rahlo okajena. Našemljena je – pust –, objema prijateljico, sicer tudi sodelavko, njen obraz svetu sporoča: Kaj mi pa morete, jaz sem kraljica!

Upravičeno, pomislim vsakič, ko fotografijo povlečem iz albuma. Ta mlada ženska je bila neverjetno pogumna.

In tudi nemirna. Po dolgih srečnih letih v Frankfurtu se je odločila vrniti v Slovenijo, tokrat na njen hladni, škrti konec, na Gorenjsko. Uradni razlog za vrnitev: neznan, toda sumim, da je šlo za ljubezen.

V predmestju srednjeveškega mesteca je s prijateljico najela stanovanje in se nemudoma lotila iskanja službe. Optimistična je bila – čeprav mlada, se je ponašala s konkretnimi delovnimi izkušnjami, imela je zgleden curriculum vitae, tekoče je govorila nemško in rusko, njena selitev v tujino pa naj bi pričala še o fleksibilnosti in iznajdljivosti (o tistem neverjetnem pogumu).

Težko si razložim, zakaj se nisem pobrigala za najvažnejši aspekt svojega, recimo temu, »profesionalnega obstoja«. Sumim, da sem bila za mreženje pravzaprav ves čas prezaposlena.

Toda – nak, ne bo šlo. Minevali so meseci, v Nemčiji prisluženi prihranki so kopneli, delodajalci se zanjo niso zanimali. Ah. Malo pa so že se: zanimalo jih je, zakaj in kako je Jugoslavijo, svojo domovino, kar zapustila, manj pa, kaj je v nemškem velemestu počela. Bila jim je, pravi mama, nekako tuja. Bolj ko je pred njimi mahala s svojim cevejem, s kompetencami, znanji, veščinami, bolj ničen, odveč se je zdel tisti dokument. Bila je zaskrbljena in potrta; takšnega zapleta ni pričakovala, saj je bila vendar doma!

Ampak.

Sama nisem tako pogumna kot mama. Nikamor, če ne štejem devetih mesecev v Oslu, se nisem na vrat na nos preselila, nikjer drugje zares zaživela. Najdrznejši odločitvi, ki sem ju v svojih skoraj štirih desetletjih življenja sprejela, sta: vpisala sem se na neprofitabilni študij filozofije in primerjalne književnosti ter začela pisati in svoja literarna besedila tudi objavljati.

Morda sem vseeno malce korajžna, se tolažim včasih. S pisanjem, ki je moja vokacija, namreč ne morem preživeti, a kljub temu nenehno pišem. Hočem reči: če bi bila omejitev nebo, bi počela zgolj to, ker pa je omejitev najmanj moja finančna vzdržnost, ne morem. No. Lahko bi, če bi me zanimalo življenje z minimalcem – a me ne. Z družbo sem se zato, kot večina pisateljic, primorana pogajati še za druga mesta – za mesta, ki se združujejo pod pojmom »kulturne delavke« ali, to naš položaj opiše natančneje, »kruhoborke«. Kot pisateljica z družbo komuniciram z njenega roba, kot kruhoborka pa v družbi se m. Natanko v njeni zapleteni, vroči in plinasti sredici sem. Kadar sem še posebej navdahnjena, kruhoborski položaj primerjam z izgorevanjem v središču Zemlje: toliko elementov, ti pa povsem sama, iz lahko vnetljive snovi, samo iz mesa.

Naj za trenutek vseeno odložim inspiracijo.

Kruhoborstvo je samostojno podjetništvo, ki se od običajnega espejevstva odločilno razlikuje. Skoraj izključno ga določa »poslovno sodelovanje« s prejemniki javnih sredstev iz proračuna, namenjenega kulturi, pri čemer se javna sredstva kruhoborkam razdeljujejo, kot bi šlo za zasebni kapital, torej mimo razpisov, pozivov, natečajev, pogosto tudi mimo javnega interesa.

Kruhoborka prejemnikom javnih sredstev iz proračuna, namenjenih kulturi, koristi; tega se zaveda. Zanje piše, ureja, prevaja, moderira, organizira, koordinira, administrira, razvija projekte, se prijavlja na razpise, pripravlja projektno dokumentacijo, pridobiva sredstva, promovira, oglašuje, razvija strategije, skrbi za njihova družbena omrežja (nepopoln seznam). Pri tem pa kruhoborka, četudi ji uspe organizirati filmski ali literarni festival ali pridobiti evropska sredstva ali ali ali, ni posebej zaščitena. Pardon. Kruhoborka je izkoriščana. Ne le da za svoje delo pogosto ne vidi nobene pogodbe (da ne bi kdo mislil, da je v prikritem delovnem razmerju, seveda), da neredko čaka in čaka in čaka na izplačilo honorarjev, marveč si tudi nekako ne sme zares privoščiti bolezni ali nekako ne sme zares na dopust, saj za njenimi izstopnimi vrati že čaka druga kruhoborka, ta, ki je ta hip povsem zdrava in sploh ne potrebuje počitka. Ampak, glejte. Kruhoborka nedvomno ne bi bila kruhoborka, če se ne bi prepričala, da je morda vseeno bolje, da se pogoji, pod katerimi prejemnikom javnih sredstev koristi in pod katerimi jo isti deležniki izkoriščajo, nikdar ne spremenijo, saj človek ne more vedeti, ali se ne bodo morebiti še poslabšali. Poleg tega ima kruhoborka od svojega položaja nekatere – povečini abstraktne – koristi tudi sama. Lahko, denimo, če je nočna ptica, uraduje ponoči ali pa dela za konec tedna, če jo med tednom pritegnejo hribi. To je ta vonj po – svobodi.

Joj, pardon, pardon – dalje.

Kruhoborsko krajino oziroma kulturni trg opredeljujejo različna omrežja, spletena okoli prejemnikov javnih sredstev – to so lahko muzeji, galerije, založbe, društva, nevladne organizacije and so on –, in vsaka kruhoborka se mora v tej krajini prej ko slej odločno naseliti. Nekatere se naselijo v omrežju ali dveh, druge, zlasti tiste s posebnimi kruhoborskimi darovi oziroma s posebno vrsto življenjskega elana (ki je blizu mladosti), pa v več, toda – kaj »naseliti se« v tem kontekstu v resnici pomeni?

Dovolite. Ker v kruhoborski krajini ni vzvodov, ki bi kruhoborki omogočili za delo ustrezno kandidirati, ker torej ni pravih priložnosti, da bi posameznica lahko razgrnila svoj curriculum vitae, razkazala nekaj svojih značajskih črt, predstavila svoje vizije, morda, oh, če že res hočete, celo polnokrvne programe ali strategije, »naseliti se« pomeni zgolj: zgraditi osebna poznanstva z redno zaposlenimi predstavniki kulturnih institucij, zavodov and so on and so on. To get one’s foot in the door, to aktivnost opisuje angleški frazem. Natanko to stopalo med vrati so naš osnovni, krovni, najpomembnejši kapital. (No. Sem in tja se kje vendarle pojavi razpis za honorarno delo, vendar sem jih, izkušena kruhoborka, doslej doživela tako malo, da se zdijo fantomski. Živijo v kanalizacijskih rovih in vsakih deset let pokukajo na svetlobo. Ker je na svetlobi, hja, pač svetlo in kdaj tudi vroče, se prestrašijo in spet smuknejo v podpodje.)

Redke kruhoborke, verjetno le tiste, ki so kruhoborke zgolj nominalno, si omrežje izberejo po razmisleku. Pogosteje se zgodi, da kruhoborka za razmislek nima časa in preprosto nekam pade. Zdrsne. Fu – e.

Sama sem se pred davnimi, davnimi leti naselila v omrežju založbe Beletrina. Čeprav imam pred seboj svoj curriculum vitae, razvoja dogodkov ne znam zares rekonstruirati. Spomnim se poletnega študentskega dela v redakciji zdaj že pokojne žute štampe Direkt, kamor me je zvlekel tedanji fant, vajeništva in nato špikerstva na Radiu Študent, kamor sem se zvlekla sama, in kajenja na stopnišču Filozofske fakultete – kolikor vem, ni bilo prepovedano? –, po katerem me je sošolka, tedaj urednica spletnega portala Airbeletrina, povabila k sodelovanju v njihovi prekarni redakciji. Bum, bum, bum in moje stopalce se je, kar tako, iznenada znašlo med vrati.

Dotično omrežje ni bilo edino, v katero sem v sedemnajstih letih, odkar se borim za vsakdanji kruh – šele zadnjih osem kot samozaposlena v kulturi – potisnila stopalo, je pa bilo edino, v katero sem potisnila celo nogo. Na podlagi osebnih poznanstev iz omrežja sem si konsistentno zagotavljala delo – oziroma so mi ga predstavniki omrežja ponujali –, bodisi boljše bodisi slabše, a vsekakor – delo. Zanje sem opravljala skoraj vse s prej omenjenega nepopolnega seznama; poleg »pisala« še: koordinirala, organizirala, urejala, prevajala, moderirala, pripravljala razpisno dokumentacijo, pripravljala različne strategije, promovirala, oglaševala, kopivrajtala, bla bla bla. Nekje vmes so prav tako postali moji založniki – vendar ne, kot bi si radi mislili ciniki, zgolj zato, ker sem bila z njimi tako ali tako že povezana. Pred izidom prvenca sem izbirala med tremi ponudbami in izbrala najboljšo.

Ampak ja. Moja kruhoborska »kariera«: v teh sedemnajstih letih, ki jih torej, ponavljam, opisujejo tudi moja občasna in drobna sodelovanja v drugih omrežjih, je moj curriculum vitae narasel na lepo število alinej; marsikaj znam, osvojila sem mnoge veščine, pridobila sem raznovrstne sposobnosti. Postala sem optimalen kapitalistični subjekt, učinkovita, fleksibilna, odzivna, praviloma nasmejana, priljudna, energična ... No, postala sem skoraj optimalen k. subjekt. Na temeljno stvar pa sem vendarle pozabila. Tako zelo sem pozabila, da sem – kolosalno zabredla. *

Občutek, da me je kulturna krajina, kot se je nekoč izrazil prijatelj, zgrabila – izcuzala – nogirala.

Moje priložnosti v omrežju, v katerem sem se naselila, so se pričele v zadnjem obdobju na eni strani iztekati, na drugi pa sem se sodelovanjem pričela izmikati, jih zavračati, prekinjati sama – človek naj bi imel pravico, da se enostavno naveliča. Poleg tega sem si želela razmejiti svoje kruhoborsko življenje in pisateljevanje, to dvoje sem želela porazdeliti med – kako bi rekla – različne vire.

Ko sem sprejela novo življenjsko vizijo, sem na kulturni trg nemudoma – podobno kot nekoč mama – vrgla mrežo. Angažirala sem se, kot se mora angažirati vsaka kruhoborka, brezsramno, odločno, na nož: pisala sem mejle – sem ta in ta, znam to in to, zanima me to in to, prilagam curriculum vitae –, se pogovarjala po telefonu – a kaj veš, bi lahko kaj povprašala, če kaj izveš, me, prosim, pokliči –, o svojih namerah in željah sem obvestila vse znance, tudi tiste z Instagrama. To metanje je trajalo mesece, mesece, mesece, pravzaprav vse zadnje leto, a vse čisto brez haska. Znajdevala sem se izključno pred zaprtimi vrati. V nobeno novo omrežje mi ni uspelo penetrirati, čeprav je bil ta prodor stvar mojega preživetja.

Razumljivo, zame ponekod ni bilo dela. Toda bistveno je, saj sem rekla, da sem že pred metanjem mrežice kolosalno zabredla. Na »trgu osebnih poznanstev« dotlej namreč nisem ustvarila nobene nove, trdne presežne vrednosti. Z drugimi besedami: z ljudmi iz drugih omrežij, ki bi mi lahko potencialno koristili in bi jim lahko koristila jaz, nisem neformalno razpravljala. Nisem se neformalno prodajala. Vsaj ne dovolj. Nisem se zadosti pojavljala, udeleževala, obiskovala, opravljala, se z opravljanjem politično pozicionirala. Nisem imela dovolj mnenj, nisem bila ne dovolj glasna ne dovolj vidna, skratka, ne zadosti prisotna, pa naj je šlo za »na tviterju« ali za »v živo«.

Težko si razložim, zakaj se nisem pobrigala za najvažnejši aspekt svojega, recimo temu, »profesionalnega obstoja«. Sumim: v omrežju mi je bilo udobno, imela sem delo. Sumim še, da sem bila za mreženje pravzaprav ves čas prezaposlena, kruhoborstvo in literarno ustvarjanje nista šala, za nameček pa sem se verjetno še nekolikanj postarala in mi je zmanjkalo življenjskega elana.

No. Če se potrudim, vseeno razumem. Ljudje smo pogosto žrtve lastne lažne zavesti, iluzij, samoprevar, se reče, da samosabotaž ... in, hja, nobena izjema nisem. Nič človeškega mi ni tuje. Čeprav sem torej vedela, da kruhoborstvo temelji na unovčevanju poznanstev, se tega do nedavnega nisem resnično zavedala. Ta vulgarnost se mene ne tiče, sem se prepričevala, saj imam iz dneva v dan bogatejši življenjepis, ki lahko ob vsaki uri dneva ali noči priča v mojo korist!

Hecna je tale obsedenost z lastnimi kompetencami, očitno sem res mamina hči.

Danes sem čisto brez dela. Kot bi rekli v Frankfurtu: Ana hat keinen Job. Ali še natančneje: Ana ist pleite.

No. Nočem reči, da sem brezdelna. Pišem roman o Evelin Degrassi, vendar moram tudi zaslužiti. Moram biti v svetu. Na trgu. Nekaj sem morala vseeno storiti.

Ker nisem več mogla plačevati prispevkov, za pravico do plačanih prispevkov pa še nisem mogla zaprositi, sem namesto tega zaprosila za izbris iz registra samozaposlenih v kulturi, s čimer sem zaprla tudi svoje »podjetje«. Vpisana sem v evidenco brezposelnih, v kratkem bom morda pričela prejemati denarno nadomestilo za brezposelnost.

Po novem iščem redno službo, pretežno v sektorjih, ki niso »moji«, in molim, da se niso tudi tam že vse dogovorili. Trenutno čakam na odgovor zasebnega podjetja, ki se ukvarja z ... ah, raje ne povem, da ne bi priložnosti zaklela. Moj curriculum vitae, sposobnosti, ki jih opisuje, pogojem ustreza do zadnje pike; na razgovoru jim ga bom z veseljem in s ponosom pokazala, vse jim bom povedala, vse pojasnila, o vsem, kar njihovo podjetje počne in predstavlja, se bom pozanimala, sem učinkovita, fleksibilna, odzivna, praviloma nasmejana, priljudna, energična! Sem optimalni k. subjekt. No, skoraj. Saj sem že razložila.

Brezposelnost, vsaj zame, sama po sebi še ni tragedija. Prav tako ne morem reči, da si redne službe, vseh prednosti in pravic, ki jih prinaša, nisem nikdar želela. Oh, pa še kako. Toda.

To moje srce – heh.

Ta moj občutek, da se v kulturni krajini nimam več kam dati. Občutek, da me je, kot se je nekoč izrazil prijatelj, zgrabila – izcuzala – nogirala. Občutek, da bi svoj curriculum vitae lahko opremila tudi zgolj s placeholder besedilom, denimo z »lorem ipsum dolor sit amet ...« in ga ozaljšala s srčki in rožicami ali z antikriži in pentagrami, saj je tako ali tako ničen, odvečen, saj ga v kulturni krajini tako ali tako nimam komu pokazati. Občutek, da je bilo vse, kar sem naredila in dala, zaman. Občutek, da sem zaključila. Vsi ti občutki – ne, ne vem, kam z njimi. Težki so, mater so težki, tehtajo natanko sedemnajst let, in svoji Evelin jih nočem prepogosto kazati.

Ampak.

Mami se je naposled, tik preden bi se morala izseliti iz stanovanja, nasmehnila sreča. Na razgovoru za delovno mesto v lokalni tovarni je na drugi strani mize sedela oseba, ki jo je po selitvi iz tujine doletelo isto, oseba, ki ji, pravi mama, njenih odločitev ni niti najmanj zamerila. Ki ji jih sploh ni mogla zameriti. Ko sem jo kot najstnica vprašala, ali jo je vzela za svojo, me je strmo pogledala in mi odvrnila: »Ne, vzela me je resno. Prebrala je moj življenjepis.« Mama je tisto službo dobila.

In v tisti tovarni je kot vodja proizvodnje delala skoraj štirideset let, vse do upokojitve. Službo je imela rada, nanjo je še danes ponosna. Mislim, da razumem, zakaj. Še danes me na domačih ulicah ustavljajo nekdanji delavci iz tiste tovarne in ji pošiljajo tople pozdrave. Nekaj je tudi takih, ki ji pošiljajo rojstnodnevne, božične in novoletne voščilnice. Mislim … trdim, da je imela moja mama svojo službo rada zato, ker je imela rada tiste ljudi in ker so imeli tisti ljudje radi njo. Ta ženska je bila in je še zmeraj neverjetno pravična.

Ko sem ji nedavno zaupala, kako sem zabredla, me je objela in rekla: »Žal mi je. Če drži, kar praviš, potem verjetno nisi edina.«

»Kakšna tolažba pa je zdaj to,« sem ji zabrusila, »zakaj mi to praviš?«

»Zato, ljuba Anika, ker morate vsi vedeti, da niste edini. Da niste sami.«

»Hočeš reči, da – «

» – bo nekdo, ki ima znanje, predlagal konkretne spremembe, ti pa, ki znaš pisati, boš o stanju pisala.«

»Da bom?« sem jo začudeno pogledala.

»Ja, Ana, ti to pač moraš.«

In tudi sem. Mislim ... trdim, da se ni modro upirati skoraj osemdesetletni ženski. Sploh ne kraljici.

P. S., 31. julija. Svetovalka z zavoda za zaposlovanje mi je naročila, naj ji v preverbo pošljem nekaj dosedanjih prijav na razpisana delovna mesta in ponudb, ki sem jih pošiljala deležnikom na »skritem trgu«. Med pregledovanjem poslane elektronske pošte, ki sem jo shranjevala v mapah, sem opazila, da dve ponudbi manjkata. Kako je to mogoče, sem se zgrozila, če pa se živo spomnim, da sem ju napisala! Hja. Pobrskala sem po mejlu in obe našla v osnutku, obe z datumom 13. junij. Najprej sem mastno zaklela, nato pa ju odposlala – brez upanja, zgolj zato, ker sem si bila to dolžna ... A glej, tri dni kasneje je ena obrodila: kmalu bom imela delo. Takšno, ki sem ga že opravljala in ga imam rada. Ujela sem pravi trenutek, naletela na pravo osebo. Po novem bolje spim, vendar se ob večerih še zmeraj bojim. Kaj, če se mi zgodi isto? Kaj, če kruhoborka delam delam delam in preprosto – pozabim na mrežo?