Vlado Miheljak: Mizoginija in kultura brisanja

Dovolj imam starejših intelektualcev, ki si jemljejo pravico, da mlajše kolegice učijo, kaj je mizoginija in seksizem. Že 30 let poslušam in gledam naše politike, profesorje, intelektualce, umetnike, novinarje in dežurne komentatorje, kako nas podučujejo, nam razlagajo in dopovedujejo, da nečesa ne razumemo ali pa nismo zmožne razumeti. Gre pa za najbolj razširjeno obliko moške mizoginije,

ki ji pravimo »mansplaining« (uporabljam angleški izraz, ker beseda še ni dobila domovinske pravice v slovenskem jeziku) in s katero označujemo strategijo pohabljanja ženskega govora. Gre za strategijo, ki jo je novinarka Lily Rothman opredelila kot »razlaganje, ki se ga poslužuje razlagalec ne glede na to, da tisti_a, ki mu / ji razlaga, o tem ve več kot razlagalec, kar pogosto počne moški ženski« (A Cultural History of Mansplaining).

Prepričana sem, da vsaka ženska ve, o čem govorim. Dubravka Ugrešić, ki je umrla pred nekaj meseci, je v enem intervjuju, objavljenem v njeni zadnji knjigi s pomenljivim naslovom »Nagobčnik za čarovnice« (Brnjica za vještice, 2021), priporočila, da v kolikor želimo spoznati pravi pomen besede mansplaining, preberemo Andrićevo kratko zgodbo »Zloraba« (Zlostavljanje). V njej bodo bralke in bralci izvedeli vse o mansplainingu, saj, kot pravi Dubravka, »Večinski ’balkanski moški’ (k temu bi sama dodala tudi večinskega srednjeevropskega ali mediteranskega moškega) – pa naj bo on politik, delavec, književnik, uradnik, profesor, nogometaš, intelektualec, kriminalec  – je gazda Andrija, Andrićev zlorabljalec. Vsaka ’balkanska ženska’ (pa tudi vsaka srednjeevropska in mediteranska ženska) bi, če bi le hotela, v liku gazde Andrije lahko prepoznala politike svoje države, svojega moža, ljubimca, prijatelja, brata, lastnega sina, soseda, pa tudi sodobne pisatelje, katerih knjige z veseljem prebira.«

V slovenskem socio-kulturnem prostoru, v katerem se prepletajo srednjeevropski, balkanski in mediteranski hegemonski maskulinizmi, je mansplaining povsem običajen in vsakdanji pojav, prepoznamo pa ga v različnih taktikah, ki segajo od omalovaževanja, prekinjanja, utišanja, sabotiranja do patroniziranja ženskih govork s strani moških. Pokal za enega najhujših primerov mansplaininga, ki sem jih v zadnjem času zasledila v slovenskih medijih, si po mojem mnenju zasluži Mladinin dolgoletni kolumnist Vlado Miheljak, ki je Barbaro Rajgelj, zaradi zapisa na Facebooku, v katerem ga je označila za »mizoginega moškega kolumnista«, obtožil »hude intelektualne lenobe«.

Da pa tudi mene ne bi doletela podobna javna diskvalifikacija, pozivam Vlada Miheljaka, da prebere esej feministične avtorice Rebecce Solnit z naslovom »Men still explain things to me«. Branje toplo priporočam tudi vsem drugim večinskim (beri privilegiranim) moškim. Tistim, ki se želijo »podučiti«, kako se izogniti mainsplainingu, pa priporočam, da si pogledajo BBC-jevo razlago »Mansplaining, explained in one simple chart« (https://www.bbc.com/worklife/ article/20180727-mansplaining-explained-in-one-chart).