Neprepričljiv širitveni odmik

Bistro Čad
Cesta na Rožnik 18, Ljubljana
Tel.: 01 251 34 46
Bistro Hotela Čad je odprt vsak dan, resnejšo kuharijo se gredo od 17. do 22. ure, pred tem strežejo zajtrke in kosila, narezke, sendviče in sladice pa strežejo ves dan.

Ambient:
Z zanimivo leseno fasadno strukturo opremljen hotelček, notranjost s sodobnim pohištvom in opremo deluje nekoliko hladno; panoramska stekla so odprta na teraso z igrali

Napitki:
kakšen ducat belih in prav toliko rdečih buteljk nabavljajo predvsem pri briških in vipavskih vinarjih, pribitek je s faktorjem 1,5 zmeren, fino je, da praktično vse točijo tudi na kozarec; nekaj generičnih koktajlov, pri pivu pa jim tudi ne nese dlje od hajnijevih lokalcev

Vegetacija:
nekaj jedi je brez mesa, sodeč po meniju, to velja za vse segmente ponudbe

Dostopnost:
parkirišče je, prehudih zaprek za gibalno ovirane pa ni

Fino:
tortica s pistacijo

Ne tako fino:
ramstek
bbq rebrca
morski tris

Mini pica s pršutom je stala 7, narezek (za dva) 19, testenine z bučo 12, z jurčki 13, rezina bučnega kiša 6, bbq rebrca 15,2, ramstek 18, morski tris 19,7, tortici pa 5,3 evra.

»Pa ne bomo legendarnih klasičarjev, ki so že desetletja enaki, preverjali vsaka tri leta, kaj je z vami?« je pred na oglasno desko obešenim seznamom inšpektorskih napotitev bentil vodja ekipe, pristojne za popisovanje vtisov iz bistroja Čad. Mrak na očeh mu je očitno prekril besedo bistro – ta pa povzema kulinarično ponudbo zadnjega dodatka Čadovega podrožniškega posestva, arhitekturno kar izstopajočega hotela.

Bistro Čad zažene kuhinjo že ob sedmih zjutraj in pri jutranje-dopoldanski ponudbi je še zaznati sinergije z roštiljarskim delom haciende (Čadova zajtrkovalna ponvica sestoji iz prebranca, slanine, pečenega jajca in flambirane zelenjave), v večernem meniju pa odmik od pod Rožnikom uveljavljenih klasik skorajda ne bi mogel biti očitnejši. Tako smo si za začetek dali prinesti dilco oziroma mešani narezek in dobili na desko bolj ali manj levoročno nametane kolute salame, tanke rezine slanine in gmoto razpadajočih rezin pršuta, dva neidentificirana (a dobra, okusna, karakterna) sira, med vse skupaj pa so natresli še malo rukole, orehovih jedrc in prerezanih grozdnih jagod. Še dobro, da sta nam razpoloženje popravljala zgovorna in urna natakarica ter fletna, dobro zapečena in s pršutom ter pistacijevo kremo minimalistično opremljena piceta.

Na jedilniku imajo tudi dve testeninski jedi, a razlike med njima so malenkostne: v obeh primerih so to široki rezanci s smetanovo omako; v eno dodajo jurčke, v drugo koščke pečene buče in rezini kozjega sira – prav zaradi tega nam je bila ta druga malo bolj pri srcu; predvsem po zaslugi krhkega testa je bil čisto fleten tudi košček kiša s skuto, mladim sirom in pečeno bučo.

Resno zatikanje v grlu naših inšpektorjev se je začelo, ko so na mizo dobili tri glavne krožnike: ramstek je bil preveč pečen, utapljal se je v agresivni gorčici in imel na eni strani kompanijo najdolgočasnejše mešanice popečenih bučk in paprike, na drugi pa – vsaj to – še kar v redu pečen krompir. Identično spremstvo (le da je bila kdo ve zakaj zraven še polovica limete) so imela presušeno pečena svinjska rebra, ki bi jim oznako bbq lahko pogojno pripisali zgolj in samo zaradi finalnega premaza s tovrstno omako, saj dimastih arom ni bilo zaznati niti v sledovih. Svojevrstna, precej globoka žalost je bil tudi morski tris, v katerem je bila okej le zapečena lovka hobotnice, vse drugo – polentni puck, navadna, komajda kaj začinjena paradajzova omaka (ki naj bi bila brodet), z žvečljivim sirom slabo gratinirana prhka kapesanta in bledičen kuhan škampek pa je takoj romalo v – upamo, da večno – pozabo.

Med gledanjem tortic v izložbi ter med konzumacijo izbranih – predvsem tista s pistacijo je bila v vseh (tekstura, barve, kombinacija okusa, glazura) pogledih krasna – smo ugotavljali, da bi cenjeno bralstvo sem poslali predvsem zaradi sladkarij in kakšnega glaža vina ob picici, saj ostalo košto pač precej bolje pripravljajo v okviru osnovne dejavnosti.