Dan potem

»Podrobno poročilo o tem, kaj se bo danes dogajalo in kjer je bilo vse napovedano, je bilo napisano že leta 2005, naročnik poročila je bila vlada. Edini, ki je takrat zastrigel z ušesi, je današnji poveljnik civilne zaščite Srečko Šestan. Na njegovo pobudo so kupili čolne in opremo, na zalogo. Prva študija o tem, kaj lahko pričakujemo, je bila narejena že leta 1999. Zdaj se ne moremo izgovarjati, da nas je to presenetilo, dajmo pogledati resnici v oči.«
Dr. Lučka Kajfež Bogataj, v intervjuju za 24ur, 8. avgusta 2023

Še nikoli ni bilo toliko ljudi v Sloveniji tako podrobno seznanjenih s posledicami divjanja narave kot avgusta 2023. Danes, v dobi družbenih omrežij, so posnetki in fotografije posledic podnebnih sprememb dosegli malodane vsakega. Kaj se je dogajalo in kje, vedo danes tudi otroci in mladostniki, ki sicer bolj poredko zaidejo na medijske strani, televizijski dnevnik pa ni njihova najljubša oddaja. TikTok, Instagram, Facebook – vsa omrežja so bila v preteklih dneh polna posnetkov in fotografij razdejanja v Savinjski dolini, na Koroškem, v Medvodah, Prekmurju, Kamniku ... Marsikdo od mlajših je prvič slišal imena nekaterih krajev, marsikdo od starejših pa jih je prvič videl – sicer ne v njihovi najboljši podobi. A ne samo to: danes tudi že malodane vsi razumni sleherniki, tudi tisti, ki so ob omembi podnebnih sprememb še pred časom raje zamahnili z roko, razumejo in vedo, zakaj se to dogaja, vedo tudi, da se značilnosti podnebja bliskovito spreminjajo, da se z vremenom, ki je bilo v svoji pregovorni neprevidljivosti vedno predvidljivo, danes nekaj res velikega dogaja. In seveda: da to, kar se dogaja, nikakor ni dobro.

A pred tednom dni v Sloveniji še ni bilo poplav. Pa se nam je že v tistem trenutku zdelo, da je za nami eno najslabših poletij. Veter je julija brez milosti odkrival strehe, lomil in pulil drevesa, uničeval gozdove in nasade, nalivi so zalivali kleti in pritličja, hudournik je uničil bolnico Franja. Julij je bil, na kratko, grozljiv: skoraj vsak dan jo je skupil kakšen predel Slovenije, nekateri pa skoraj vsakič. In medtem ko se nam je zdelo, da huje ne more biti, da je prišlo vse skupaj le nad nas, so imeli rekordne, nezamisljive poplave, nekatere mnogo hujše od slovenskih, že na Kitajskem, v Indiji, na Japonskem in v ZDA, v Evropi pa so se poplave iz leta 2021 v sicer znosnejši obliki ponovile v Nemčiji. Prav na tem mestu je bil v pretekli številki Mladine objavljen članek Marcela Štefančiča, jr., ki je po vseh julijskih ujmah pisal o tem, da so klimatologi že pred leti napovedali, da bodo poletja pri sedanjem izpustu toplogrednih plinov izgledala kot naravne katastrofe. »In zdaj izgledajo natanko tako,« je pribil v svojem članku. Članek je bil oddan v tisk, še preden je prišlo do največjih poplav in najhujše naravne katastrofe v državi. Ko je Mladina izšla, je bila Slovenija že pod vodo.

A kot smo zapisali na začetku: da so reke prestopile bregove in si utrle pot med hišami in podjetji, uničile z muko zgrajene domove in za vedno uničile stroje, glede na vse napovedi in analize slovenskih in tujih strokovnjakov ni nič presenetljivega. Bilo je le vprašanje, kje in kdaj se bo to zgodilo. Kotpravi Lučka Kajfež Bogataj: vse to smo pričakovali in vedeli, da se bo zgodilo. In tudi nam se je zgodilo točno to, kar se danes dogaja po vsem svetu.

So ljudem spremembe, ki bi jih morali izvesti v svojem načinu življenja, neprijetnejše kot katastrofalni dogodki, ki jih zaradi podnebnih sprememb povzroča narava?

Seveda na bogatem severu planeta več vemo o dogajanju v »našem svetu«. V Švici je orkanski veter uničil vas, toča in ujme pa so tolkle alpsko državo celoten julij. Sever Italije je delil usodo Slovenije, jug države pa je gorel. Milansko predmestje je že sredi julija »preoral« tornado. V Benečiji je padala toča premera 12 centimetrov. V Kanadi že več kot dva meseca gori. Z grških otokov so pred neobvladljivim ognjem dva tedna kot v najhujši mori evakuirali turiste. Že mesec dni gorijo korziški gozdovi. V Franciji, Grčiji, Španiji, Alžiriji, Maroku in Tuniziji so izmerili temperature, ki so zunaj razuma za današnjega človeka. Ko je bilo 45 stopinj, so bili pomirjeni. Kaj nepričakovanega se je torej zgodilo v Sloveniji? Nič. Res je: lahko se ne bi.

Lahko pa bi bilo celo huje. Marsikje je bilo huje. Ne vemo, kaj nas čaka prihodnji teden. Ne vemo, kako bo letos videti pregovorno deževna jesen. Katastrofalne poplave, kot smo jih pretekli teden doživeli v Sloveniji, so bile že leta 2021 v Belgiji in v Nemčiji. Odneslo ni samo vasi, izginili so doline in hribi. V Švici in Avstriji je bila pretekla zima zaznamovana z neverjetnimi količinami snega. Strehe so se pogrezale pod novimi in novimi metri svežega snega. Ni bilo konca. Enako v Kanadi. Kako vemo, da nas zaradi toplejšega morja morda to zimo ne čakajo dvometrski nanosi snega, pod katerimi se bodo vdajale strehe hiš in tovarn? In ko smo danes presenečeni, da so se zgodile poplave grozljivih razsežnosti: je res kaj drugače kot lani? Kot da smo pozabili na katastrofalno sušo, ki je lani udarila Evropo in tudi Slovenijo, ustavila ladijski promet na Renu, izsušila naše reke in veliko reko Pad, en mesec smo dovažali vodo v obmorske občine, suša pa je ustavila francoske jedrske elektrarne in požgala kmetijske površine po vsej Evropi. In seveda: lani smo doživeli največji in najhujši požar doslej. A gorelo je po vsej Evropi. Še nikoli tako.

Tudi letos v začetku poletja smo že dovolj natančno vedeli, da nas čaka težko poletje. Klimatologi in meteorologi so že konec junija opisovali, da so temperature oceanov tako visoke, da nas čaka nestabilno vreme. Deli Sredozemskega morja so bili že na začetku poletja za vsaj štiri stopinje toplejši od povprečij. »To je pomenilo, da bo na voljo ogromno tople vode, ki obilno izhlapeva in pošilja v ozračje ogromne količine vodne pare. In ker je bil tudi zrak topel, je skladiščil več vodne pare. Za vsako stopinjo Celzija, ko je toplejši, vanj spravimo okrog sedem odstotkov več vodne pare. Padavinski procesi imajo tako na voljo večjo zalogo vode, če so ob tem izpolnjeni še drugi pogoji v ozračju, kot so prehod hladne fronte nad razgibanim terenom, stalen dotok vlažnega zraka ali močna nestabilnost ozračja. A zveze med vlažnostjo in padavinami niso premo sorazmerne, zato je mogoče, da ekstremne količine padavin narastejo za vsako dodatno stopinjo Celzija za kar 14 odstotkov. To je že resna razlika v korist bolj intenzivnih in uničujočih nalivov. Toplejše podnebje poveča hitrost vzgonskih tokov v nevihtnih oblakih, ki dajejo najbolj obilne nalive. V povprečju naj bi se ta povečala za en meter na sekundo, kar pomeni tudi silovitejše konvektivne padavine. In letošnje poletje je bilo globalno in tudi marsikje v Evropi najtoplejše v zgodovini merjenj. Zato so tudi padavinski dogodki prav letos zelo intenzivni.« S temi besedami je dogajanje opisala v Večeru dr. Lučka Kajfež Bogataj. V resnici je vse skupaj preprosto in jasno.

Vse to torej vemo že leta, vendar pa se naše navade prav nič bistveno ne spreminjajo, vztrajamo pri dosedanjem načinu življenja. Svojih navad ne prilagajamo, promet se še vedno povečuje, gospodarstvo novih okoliščin ne upošteva. Ne le v Sloveniji – po vsem svetu je tako. Da s segrevanjem ozračja prihajata intenzivnejše vremensko dogajanje in intenzivnejši padavinski cikel, klimatologi govorijo že 30 let. In? Se spreminja vsaj pri stvareh, ki jih delamo za prihodnost, ki bo neizogibno podnebno nepredvidljiva? Ne. Gradbeni standardi so nespremenjeni, čeprav je že leta jasno, da v novih okoliščinah ne zagotavljajo več varnega bivanja in uporabe. Dejansko te standarde celo znižujemo.

Morda pa vsi tiho računamo na to, da bo prej ali slej prišla tehnološka rešitev, na primer novo gorivo ali boljše gorivne celice za avtomobile – in se bo vse začelo reševati samo?

Čeprav ljudje radi vztrajamo pri »svojem načinu življenja«, bi težko rekli, da je pač taka narava človeka. Ljudje smo izjemno prilagodljiva bitja, zlahka privzemamo nove navade. Kako zlahka se je celotna zemeljska obla navadila na pametne telefone. Pa klimatske naprave. Na nakupovanje prek spleta. Celo na drugačen način dela po epidemiji – in seveda epidemijo samo. Zakaj torej po vseh sušah, poplavah in vsem, kar opazujemo po vsem svetu, ne pride do spremembe, zakaj se delamo, da se nas to ne tiče? Je morda odstotek dejansko prizadetih v podnebnih katastrofah prenizek, da bi lahko prišlo do družbenih sprememb? Če bi zapisali, da so poplave pretekli teden v Sloveniji neposredno premoženjsko prizadele 22.000 ljudi, je to za vsakogar ogromna številka. A je hkrati le en odstotek slovenske populacije.

»Ta zmešnjava, ki se veže na klimatsko krizo, zadeva njeno pojavnost in izkustvo. O klimatski krizi se še vedno prepogosto govori kot o katastrofičnem dogodku, ki bo nastopil v nam vedno bližji prihodnosti in bolj ali manj uničil civilizacijo,« pravi filozof dr. Samo Tomšič. »Na tako imenovanem globalnem severu pa verjamemo, da bomo ’mi’ izjema in da nam bo prizaneseno. In prav ta ’vera’, da nam bo pa prizaneseno, med drugim izraža naš konkretni in tudi strukturni rasizem.«

Klimatska kriza seveda ni dogodek, nekaj, kar se bo zgodilo v nekem trenutku, ampak gre za akumulacijo dejanj: »Ljudje težko sprejemamo, da gre za proces, za akumuliranje skozi čas. A ’presenetljivi dogodki’, kot so aktualne poplave, so le izraz te akumulacije.« Seveda se ljudje na takšne katastrofe odzovemo čustveno močno, prizadenejo nas. Vendar ta odziv pogosto ostane zgolj odziv, opisuje Tomšič: »Kaj nam pomaga, če klimatsko krizo fetišiziramo kot neizogibno katastrofo – četudi je medtem nemara res postala neizogibna. Tak odnos do krize namreč nima nobene mobilizacijske moči, ampak zgolj ustvarja obilico dražljajev. A ti marsikoga postavijo v pasiven položaj ali pa ga silijo v zanikanje. Ta afektiranost in senzacionalizem, ki ju srečamo tudi v marsikateri sodobni teoretski debati, je le protipol desnega zanikovalstva klimatske znanosti, oboje pa si zasluži oznako populizem. S tem senzacionalističnim odnosom se ne zgodi nobena družbena mobilizacija, ampak se iz katastrofe zgolj dobi ’afektivni kapital’, ta pa nas podkupi v našem nedelovanju in hkrati ustvarja paniko, katere iskrenost je vprašljiva.«

Ekologija je danes eno izmed glavnih ideoloških bojišč – pri čemer je treba biti posebno pozoren na strategije, s katerimi se poskušajo zamegliti resnične razsežnosti ekološke grožnje.

Zakaj se torej človeštvo, zlasti razviti sever, ki nosi največjo odgovornost za pretekle in sedanje izpuste, ni pripravljeno niti malo spremeniti? Morda pa vsi tiho računamo na to, da bo prej ali slej prišla tehnološka rešitev, na primer novo gorivo ali boljše gorivne celice za avtomobile – in se bo vse začelo reševati samo? Da moramo zgolj še potrpeti nekaj časa, nekaj let, vmes pa upati, da ne bomo med tistimi, ki bodo nasrkali zaradi vremena, potem pa bo vse počasi zlezlo v stare tirnice?

O dilemah, o katerih govori tudi dr. Tomšič, poleg naravoslovcev razpravljajo družboslovci že dalj časa. Podnebna kriza namreč ne zahteva le iskanja tehničnih rešitev, najprej je celo moralno vprašanje, ki se mu seveda na razvitem zahodu pogosto izognemo. Podnebne spremembe so poleg tega postale pomembno politično polje, kot opozarja že Tomšič – svetovna desnica na primer že leta gradi na zanikovanju podnebnih sprememb. A ne gre zgolj za politiko, gre tudi za velike interese. Najprej je seveda tukaj interes tistih vej industrije, ki je vezana na izkoriščanje in dobavo fosilnih goriv. A to je šele prvi krog interesov. Veliko interesov ima na tem področju sedanji način proizvodnje in porabe hrane, tudi samo kmetijstvo. Pa tudi turizem, proizvodnja oblačil in tehnoloških izdelkov. Če bi ljudje začeli hitro spreminjati svoje navade, na primer jesti manj mesa, če navedemo le najbolj izzivajočo temo, bi to močno vplivalo na celotne gospodarske panoge. Interesov, ki bi jih spremembe lahko ogrozile, je ogromno. Tisoče milijard evrov interesov.

Dr. Slavoj Žižek na primer že od leta 2018 poudarja, da je ekologija eno izmed glavnih ideoloških bojišč – pri tem izpostavlja, da je treba biti posebno pozoren na strategije, s katerimi se poskušajo zamegliti resnične razsežnosti ekološke grožnje. Po njegovem obstaja pet različnih strategij, kako mistificirati podnebne spremembe. Takole jih je navedel v svojem predavanju v Zagrebu leta 2019: »Najprej: preprosta ignoranca. Delovanje v slogu, da je to obskurna tema, življenje teče naprej in narava bo poskrbela zase. To je nekaj takega, kar misli Donald Trump. Drugič: rešili nas bosta znanost in tehnologija. Torej, ne skrbite, znanost in tehnologija bosta razvili neko povsem novo vrsto čiste energije, tako bomo rešeni. Tretja možnost: prepustite rešitve trgu, obdavčite največje onesnaževalce in tako naprej. Zadnji dve strategiji pa sta veliko nevarnejši. Četrta je torej naslednja: Pritiskanje na našo lastno odgovornost. V smislu: Če kritiziraš hipne razmere, se navadno nekdo odzove z očitkom, češ, kdo si ti, da kritiziraš, kaj si ti naredil za boj proti onesnaževanju, si recikliral … Torej establišment te naredi odgovornega, vendar ti v istem hipu ponudi tudi enostavno rešitev: recikliraj!, pa bo vse v redu. Peta in zadnja strategija, ki je mogoče najslabša med njimi, zagovarja vrnitev k naravnemu ravnovesju. Torej ljudje smo odgovorni za svojo oholost, preveč posegamo v naravo, zato se moramo vrniti k preprostejšemu načinu življenja. Ta rešitev se mi zdi najnevarnejša, ker naravno ravnovesje ne obstaja. Narava je v osnovi ena velika katastrofa.«

Se moramo res najprej znebiti kapitalizma, da bi se spopadli s podnebnimi problemi? Večina prebivalstva na bogatem severu nima nič proti kapitalizmu, naj je korelacija med podnebnimi spremembami in kapitalizmom še tako jasna.

Da sprememb v družbi in ekonomiji zaradi podnebne krize ne bo lahko izvajati, pa četudi bi države krile vse stroške prehoda v nov način razmišljanja, se je pokazalo v eni najbogatejših evropskih držav, na Nizozemskem. Vlada premiera Marka Rutteja je sklenila, da bo zaradi podnebne krize drastično zmanjšala število krav mlekaric in svinj za zakol ter tako do leta 2030 zmanjšala izpust dušika za polovico. To bi lahko pomenilo konec kmetovanja za približno tretjino živinorejcev in številni kmetje so to za okolje izredno pozitivno potezo vlade razumeli kot neposreden napad nanje. Čeprav je vlada pripravila močan paket pomoči in subvencij za ta prehod v novo dobo, Nizozemska je namreč izjemno bogata država, ni nič pomagalo. Ne samo, da so se kmetje uprli, velik del Nizozemcevje vladni načrt razumel kot napad na njihov način življenja. A ni le padla podpora vladi, upor je povzročil nastanek populistične stranke Gibanje kmetov in državljanov (BoerBurgerBeweging), ki ima danes takšno podporo, da bi lahko sestavila naslednjo vlado. Prav razvoj dogodkov na Nizozemskem je imel vpliv na ravnanje politikov po celotni Evropi. O podnebni krizi govorijo manj – ker ne vedo, kako se bodo ljudje odzvali.

So ljudem spremembe, ki bi jih morali izvesti v svojem načinu življenja, torej neprijetnejše kot katastrofalni dogodki, ki jih zaradi podnebnih sprememb povzroča narava, pri katerih pa je še vedno mogoče računati, da te »narava« ne bo izbrala za naslednjo žrtev?

Posledice povodnji bi bile bistveno manjše in manj boleče, če bi v preteklosti upoštevali napovedi znanstvenikov. A so jih ignorirali. Gradilo se je na poplavnih območjih. Širila so se območja za gradnjo. Slabila se je narava.

Kot smo zapisali, dejansko le majhen odstotek populacije doživi divjanje narave v novih podnebnih razmerah – večina o tem le bere, sočustvuje, pomaga, se čustveno in tudi drugače angažira. A dejansko za zdaj na razvitem severu skoraj nihče ni pripravljen spremeniti svojega načina življenja. Kapitalizem in potrošniška družba sta ljudem – veliki večini – preprosto všeč, pa čeprav sta seveda izvor podnebnih katastrof, ki jih danes doživljamo. Eden najboljših mislecev o podnebnih spremembah je indijski zgodovinar in ameriški akademik, predavatelj na Chicaški univerzi dr. Dipesh Chakrabarty, njegove analize postkolonialnega sveta in razlogov za podnebno krizo so naravnost briljantne. Kaj torej storiti – se boriti zoper kapitalizem in potrošniško družbo, ker je le to pot k zmernejši družbi in spremembam, ki jih zahtevajo podnebne spremembe? Ne, pravi Chakrabarty: »Sam seveda nisem nikoli zanikal vloge kapitalizma ali vloge neenakosti pri nastanku podnebne krize. A če res mislite, da se moramo najprej znebiti kapitalizma, da bi se spopadli s podnebnimi problemi, potem podnebni problemi za vas niso dovolj grozni. Sam namreč preprosto ne vem, kdaj se bomo znebili kapitalizma, podnebna kriza pa je tukaj.« Pogled je zelo realen: če od ljudi zahtevamo vse naenkrat, bodo pasivni in ne bodo naredili nič. Mar se to ne dogaja prav zdaj in pred našimi očmi? Oziroma: mar nismo vsi del te reakcije?

Drugače razmišlja dr. John Bloom, filozof in ekonomist z Oxforda, ki se zadnjih 20 let posveča podnebni krizi. V zadnji izdaji nemške revije Philosophie Magazin opozarja na moralne dimenzije podnebne krize: »Podnebna kriza je najprej etično vprašanje. Podnebne spremembe so zapletene, posledice občutijo po vsem svetu in bodo trajale stoletja. To je moralna težava takšnih razsežnosti, kot jih etika še ni spoznala. Ekonomske metode so primerne za presojanje ukrepov, ki prizadenejo zelo veliko ljudi. Vendar tudi ekonomski odgovori potrebujejo moralne temelje, kajti doreči moramo tudi, kako bi morali ljudje ukrepati. Ekonomske metode so torej lahko v pomoč, težava sama po sebi pa je moralna. Izpust toplogrednih plinov ekonomisti označujejo za eksternalijo. To pomeni, da s povzročanjem izpusta povzročamo škodo drugim, po vsem svetu in tudi v prihodnosti, ne da bi za to škodo plačali. Ekonomska teorija pravi, da gospodarstvo dobro deluje le, če ljudje pri odločitvah upoštevajo vse posledice in stroške. V ekonomskem jeziku to pomeni, da gospodarstvo ni učinkovito, če ne upošteva stroškov vseh dejanj. Osnovne ekonomske teorije v tem primeru ne držijo več.«

Vse bližnjice, ki so jih v preteklih letih ubrali občine, država, posamezniki in podjetja, torej družba kot celota, zdaj niso več neka škoda v prihodnosti, ki bo doletela še nerojene vnuke, ampak trpko izstavljeni računi v današnjem času. Vsaka tona ogljikovega dioksida ima že svojo ceno.

Se zdi optimistično računati na ekonomijo? Dejstvo je, da bosta z vsakim letom škoda ter izpad dohodka in premoženja zaradi podnebne krize vse večja. Tudi posledice povodnji, ki jo je doživela Slovenija pretekli teden, bi bile bistveno manjše in manj boleče, če bi v preteklosti upoštevali napovedi Lučke Kajfež Bogataj in drugih znanstvenikov. A so jih ignorirali. Gradilo se je na poplavnih območjih. Širila so se območja za gradnjo. Slabila se je narava. Vse bližnjice, ki so jih v preteklih letih ubrali občine, država, posamezniki in podjetja, torej družba kot celota, zdaj niso več neka škoda v prihodnosti, ki bo doletela še nerojene vnuke, ampak trpko izstavljeni računi v današnjem času. Vsaka tona ogljikovega dioksida ima že svojo ceno.