Dvojna morala cerkve in zdravniških organizacij

Portugalsko vlado že od leta 2015 vodi Antonio Costa, nekdanji župan Lizbone, socialist, katerega stranka je na lanskih volitvah nepričakovano dobila absolutno večino. Kljub dolgoletnim izkušnjam in parlamentarni večini ne vlada brez težav. Portugalska je tradicionalna, katoliška država, in ko je parlament sprejel zakon o dekriminalizaciji evtanazije, ta neozdravljivo bolnim omogoča pomoč pri končanju življenja, ga je z vetom dvakrat onemogočil konservativni predsednik Marcelo Rebelo de Sousa, o njem pa je razpravljalo še ustavno sodišče. Nazadnje ga je dopustilo, maja je začel veljati. Tako je Portugalska postala ena izmed redkih držav, kjer je evtanazija ali pomoč pri samomoru v tej ali oni obliki pravno dopustna.

Za zdaj je takšen način končanja življenja mogoč še v Belgiji, Kanadi, Kolumbiji, na Nizozemskem, v Luksemburgu, Španiji, Novi Zelandiji, ameriškem Oregonu in še v nekaterih avstralskih zveznih državah. Podobno je v Švici, kjer zakon že od daljnega leta 1941 omogoča pomoč pri končanju življenja. Možnost samousmrtitve je od 1. januarja 2022 pravno dopustna tudi v sosednji Avstriji – umirajoči mora postopek izpeljati sam, od države dobi smrtonosno učinkovino, pri tem pa mu nihče, ne farmacevti ne zdravniki, ni dolžan zagotoviti pomoči. Posredno je to dopustilo avstrijsko ustavno sodišče, ki je absolutno prepoved pomoči pri umiranju razglasilo za neustavno, saj naj bi kršila temeljne človekove pravice, med drugim pravico do svobodnega odločanja in dostojanstva.

Vprašanje evtanazije ni preprosto, ne z moralnega ne s pravnega vidika. V Nemčiji je denimo ustavno sodišče odločilo, da je prepoved pomoči pri samousmrtitvi ustavno nedopustna, a ker parlament še ni sprejel zakona, ki bi določal način izvajanja evtanazije, ta v Nemčiji ni mogoča. Zato veliko nemških državljanov odhaja v Švico. Zgolj kot medklic: tudi slovenska ustava v 34. členu priznava pravico do osebnega dostojanstva.

»Na verskih idejah, ki so nevernim ali drugače vernim državljanom tuje, se v liberalnih demokratičnih ureditvah, ki resno jemljejo načelo ločitve države in cerkve, pač ne krojijo pravila skupnega življenja.«

Vsi omenjeni primeri so povezani z aktivnim izvajanjem pravice do dostojne smrti, možnost opuščanja zdravljenja omogoča veliko držav. Tudi Slovenija. Pri nas zakon o pacientovih pravicah omogoča vnaprejšnjo pisno izraženo voljo o tem, kakšne zdravstvene obravnave človek ne dovoli, če se znajde v položaju, ko te privolitve ni zmožen dati. To je mogoče tudi, ko bi pacientu zdravstvena obravnava »podaljšala življenje v položaju, ko bo bolezen ali poškodba povzročila tako hudo invalidnost, da bo dokončno izgubil telesno ali duševno sposobnost, da bi skrbel zase«. Pisno odločitev o prekinitvi zdravljenja naj bi bilo pri nas registriralo 755 pacientov.

Hud greh

Pred nekaj tedni je Portugalsko obiskal liberalni papež Frančišek – prenovitelj cerkve, kot mu pravijo podporniki, ali rdeči papež, kot trdijo nasprotniki. Frančišek je v času svojega pontifikata katoliško cerkev odprl, govori o pravicah istospolno usmerjenih, odločno obsoja zlorabe v katoliški cerkvi, njen napuh in bogastvo, a pri vprašanju evtanazije ostaja neomajen. V nagovoru v Lizboni se je obregnil ob novi portugalski zakon, označil ga je za lahek dostop do smrti, za »priročno rešitev, ki se zdi sladka, a je v resnici grenkejša od morske vode«.

To je bilo pričakovano. Katoliška cerkev, domnevno edina prava posrednica med bogom, verniki in stvarstvom, ta omnipotentni razsodnik, ki stoletja počasi, a vztrajno zapušča prestol moralnega hegemona, že od nekdaj nasprotuje kakršnikoli evtanaziji, kaj šele samomoru; tega razume kot greh, neodpustljiv prekršek zoper božjo voljo. Kajti, takšen je njen nauk, le bog, včasih pa tudi kakšen vladar, cesar in papež, so tisti, ki lahko odločajo o smrti in življenju. Bog naj bi, če poenostavimo, ustvaril Zemljo in vse življenje na njej, zato lahko le on odloča o koncu.

O tem, da je evtanazija nekaj nedopustnega, je denimo pisal papež Janez Pavel II. v okrožnici Evangelium vitae (Evangelij življenja) iz leta 1995. Evtanazija naj bi bila hud greh, »nobena oblast ga ne more zakonito naložiti in ne dovoliti. Gre namreč za kršenje božjega zakona, žalitev dostojanstva človekove osebe, zločin proti življenju in napad na človeštvo.« Problem pisanja tega ali onega papeža je v njegovi togosti, papeževe besede in stavki imajo pečat nezmotljivosti, zato so za naslednike obvezujoči.

Za katoliško cerkev je evtanazija zločin, poraz, slavljenje »kulture smrti«. In kadar zmaguje kultura smrti, je dovoljeno prav vse.

Evtanazija je torej po katoliški doktrini druga oblika splava, nekaj moralno zavržnega. Kot preberemo v zbirki cerkvenih dokumentov, konkretno v Listini zdravstvenih delavcev, ki jo je izdal papeški svet, je za katoliško cerkev evtanazija »brezmiselna in nehumana«, je »umor, ki ga v nobenem primeru ne moremo upravičiti«. Sočutje, ki ga morda čutimo do neozdravljivo bolnega in trpečega, »nam ne daje nobene pravice do direktne ali indirektne evtanazije«. Cerkev uči, da »nihče nima pravice samovoljno razpolagati z lastnim življenjem«, ker je to življenje odvisno od boga in ne od človeka. Razume in trpi skupaj z umirajočimi, a zanjo je že razmišljanje o evtanaziji poraz, »dejanje samopomilovanja in bega, individualnega in socialnega, iz situacije, ki jo ljudje doživljajo kot neznosno«. Bodimo natančni, za katoliško cerkev po drugi strani ni sporna zavrnitev zdravljenja in podaljševanja življenja z nesorazmernimi in izrednimi sredstvi. Nedopustno pa je »bolnika aktivno usmrtiti ali zastrupiti, četudi na njegovo željo«. Zanimivo, kajne, kako to, da cerkev dopušča prekinitev zdravljenja takrat, ko človek ne živi več človeka vrednega življenja, aktivne evtanazije pa ne?

Za katoliško cerkev je evtanazija zločin, poraz, slavljenje »kulture smrti«. In kadar zmaguje kultura smrti, je dovoljeno prav vse.

Aleš Črnič je profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, sociolog religije, ki že leta kritično gleda na največjo versko skupnost pri nas. Takole pravi: »RKC deluje v skladu s svojo teološko doktrino, po kateri človek ni samostojno bitje, saj njegovo življenje pripada bogu. Predmoderni refleks, ki ga ta najstarejša globalna institucija ohranja tudi danes, ji narekuje vsiljevanje svojih norm celotni družbi. A to je v laični državi pogosto sporno, cerkev kot edini vir morale sprejema le še manjšina. Hkrati ji v demokratični družbi ne moremo oporekati javnega zavzemanja za svojo ideologijo.«

Slovenski zakon

Natančno pred mesecem dni je bila v parlamentarni postopek vložena slovenska različica zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki podrobno določa postopek, vse varovalke in omejitve. Po predlagani različici naj bi si pacient v telo sam vnesel smrtonosno učinkovino, le izjemoma, če tega ni zmožen ali pa ga ovirajo moralni, verski ali drugi razlogi, lahko to učinkovino v telo vnese zdravstveni delavec. Zdravniki so sicer prisotni ves čas, že na samem začetku postopek na zahtevo pacienta sproži lečeči zdravnik, potem vse skupaj pregleda neodvisni zdravnik, v postopek sta vključena še psihiater in posebna komisija, zakon pa določa, da lahko zdravstveni delavci, ki so neposredno vključeni v zagotavljanje pomoči umirajočim, uveljavijo pravico do ugovora vesti. Celoten postopek naj bi za ljudi, ki so vključeni v obvezno zdravstveno zavarovanje, potekal brezplačno.

Nekateri kritiki zakona, četudi so podporniki evtanazije, takšen je denimo filozof Friderik Klampfer, pravijo, da je predvideni postopek po nepotrebnem zapleten, vse te varovalke, ki jih v tujini ne poznajo, od obveznega psihiatričnega pregleda do podpisa pred notarjem, ga nesorazmerno podaljšajo, »edina predvidljiva posledica takega superprevidnostnega pristopa pa je, da marsikdo, ki bi bil sicer upravičen do strokovne pomoči pri predčasnem končanju življenja, take pomoči ne bo dočakal«.

Po nekaterih izračunih in predvidevanjih naj bi na leto »lahko smrt« izbralo približno 30 ljudi, kar je v resnici zelo malo, saj na leto v Sloveniji umre nekaj več kot 22 tisoč ljudi. Zakon je podprlo 5513 volivcev in volivk, ena izmed prvih podpisanih pa je predsednica Društva Srebrna nit Anita Caruso. Zdaj ga čaka parlamentarni postopek.

Vihar v katoliških vrstah

Že samo zbiranje podpisov za zakonski predlog je v katoliški cerkvi v Sloveniji povzročilo vihar. Maja je komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci zatrdila, da bi lahko zakon »v družbo prinesel številne nove probleme in skrite pasti ter na področju človeškega življenja odprl možnosti za zlorabe«. Prinesel naj bi »nevarnost, da se bo s sprejemom zakona radikalno spremenila kultura vrednotenja človeškega življenja«. Prinesel naj bi tudi »pritisk k predčasnemu končanju življenja, saj bi ostareli, bolni in ranljivi lahko začeli čutiti možnost ali celo dolžnost, naj sami končajo svoje življenje in s tem ’razbremenijo’ svoje bližnje in vse, ki skrbijo zanje v času ranljivosti«.

Uzakonitev takšne prakse bi skratka porušila absolutnost načela spoštovanja človeškega življenja.

Strahovi katoliške cerkve ne poznajo meja. V tri leta stari izjavi iste komisije Pravičnost in mir, ki je nastala kot odziv na javno peticijo o ureditvi evtanazije – leta 2019 jo je podpisala kopica znanih intelektualcev in javnih osebnosti, med njimi Andrej Pleterski, Milan Dekleva, Lučka Kajfež Bogataj, Mladen Dolar, Mojca Drčar Murko, Anica Kos Mikuš, Slavoj Žižek – je celo zapisano, da bi lahko uzakonitev te prakse pripeljala do tega, da bi žrtve postali »hudo bolni otroci« – predlagani zakon česa takega ne dopušča – in da morda ne bo trajalo dolgo, ko se bomo vrnili v stanje, v katerem zahodna civilizacija še ni poznala absolutne prepovedi smrtne kazni. Še več, zapisalo se jim je, da si »ne smemo zatiskati oči tudi pred zgodovinsko izkušnjo nacizma, ki je v koncept ’nevrednega življenja’ uvrstil ne le umirajoče, neozdravljivo bolne, psihično motene, ampak tudi brezdomce, Rome itn.«. Pri nacizmu, pri Akciji T4, ni šlo za evtanazijo, neprostovoljno ali vsiljeno, šlo je za zločin, za množični umor bolnikov, obnemoglih in duševno bolnih, žrtve so bili tudi otroci.

Leta 2019 je cerkveno komisijo vodil nekdanji ljubljanski nadškof Anton Stres. Danes, v času, ko jo vodi novomeški škof Andrej Saje, je njena retorika spravljivejša, četudi cerkveno mnenje o evtanaziji ostaja enako.

Omenjena peticija je nastala tudi kot odziv na življenjsko zgodbo zgodovinarja in rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti Janka Pleterskega. Ta je v zadnjih letih svojega dolgega življenja popolnoma obnemogel, bil je gluhoslep. Po neuspelem poskusu samomora je državni zbor pozval, naj uzakoni pravico do evtanazije. V pismu poslancem je med drugim zapisal: »Želim izraziti svojo željo, da uveljavim svojo osebno človekovo pravico do smrti. Izrazil sem svojo željo tudi s svojim dejanjem, o katerem priča brazgotina pod zapestjem moje levice. Ta brazgotina priča tudi o tem, da sistem v Sloveniji te moje človekove pravice ne priznava.« Politika se na njegovo pismo ni odzvala, zato je torej zakon nastal v civilni družbi. Politika se vsebinske razprave o evtanaziji otepa. Še več, pred 15 leti so poslanci celo zaostrili kazenski zakonik, prečrtali so zakonsko določeno »privilegirano« obliko uboja, ki je bil storjen v posebnih olajševalnih okoliščinah, potencialno tudi ob usmiljenskih motivih ubijalca. Razlog za to bi lahko bila, tako trdi Damjan Korošec z ljubljanske Pravne fakultete, želja »po zaostritvi represije prav v zvezi z evtanazijsko problematiko«.

Za duhovniki zdravniki

Vrnimo se h katoliški cerkvi. Ali njene utemeljitve držijo? Bi zakonsko dopuščena pomoč pri prostovoljnem končanju življenja povzročila evtanazijski mobing? Bi omogočala zlorabe? Pasivno prisilo k samomoru? Gnusne zločine v času, ko v Sloveniji ni dobro urejena paliativna oskrba? Bi v primeru sprejetja zakona Slovenijo res zajela moralno nesprejemljiva dejanja?

Za zdravnike in profesorje senata ljubljanske Medicinske fakultete je predlog zakona »nesprejemljiv pritisk na zdravništvo in na medicino kot stroko in je v nasprotju z načeli medicinske etike in profesionalizma«.

V resnici ni samo katoliška cerkev tista, ki nasprotuje predlogu zakona. Nasprotujejo mu tudi različne zdravniške organizacije, soglasno in odločno. Tako je za zdravnike in profesorje senata ljubljanske Medicinske fakultete predlog zakona »nesprejemljiv pritisk na zdravništvo in na medicino kot stroko in je v nasprotju z načeli medicinske etike in profesionalizma«. Skoraj sto slovenskih nevrologov, večina, a ne vsi, pravi, da Slovenija še ni pripravljena na takšen zakon. »Želimo si, da bi bila naša omejena sredstva in napori najprej porabljeni za učinkovito organizacijo paliativne oskrbe.« Tipičen zdravniški odgovor na predlog zakona je, da zdravnikom nalaga odgovornost, ki je ne morejo sprejeti, in da se zakon vprašanja umiranja loteva z napačne strani. Govorili smo z eno izmed zdravnic, ki pravi, da se izvedba »evtanazije ne sme preložiti na zdravstvene delavce. Ta storitev naj bo zunaj tega. Gre za vprašanje odgovornosti, vedno je na koncu pri medicinskih postopkih odgovoren zdravnik. In vedno lahko gre kaj narobe.«

A zapisano ne pomeni, da vsi zdravniki nasprotujejo zakonu. Eden od njegovih avtorjev je Dušan Keber, zdravnik, ki je bil nekoč minister za zdravje. Nekdaj je nasprotoval evtanaziji, za zdravnika se je šolal v času, ko je bil odmev prisilne nacistične »evtanazije« desettisočev bolnikov še zelo močan, šolal se je v času Janeza Milčinskega, pravnika in zdravnika, ki je študentom predaval medicinsko etiko, v času, ko je bila ideja o absolutni nedotakljivosti človeškega življenja dogma. A ljudje se spreminjajo, Keber je tudi zaradi zdravniške prakse in osebnih izkušenj postal zagovornik evtanazije.

Ni edini. Onkologinja Josipina Ana Červek, prejemnica državnega odlikovanja za izjemne dosežke na področju onkološkega zdravljenja, se strinja z urejeno in nadzorovano pomočjo pri predčasnem končanju življenja na prošnjo neozdravljivo bolnega. »Ko oseba z neozdravljivo boleznijo izrazi željo po evtanaziji, je potreben takojšen, empatičen in spoštljiv odziv zdravnika, brez moralnih sodb, s spoštovanjem drugačnosti.« Podobno pravi pediater Rajko Kenda, ki se sprašuje, »zakaj bi človeku, ki je pri polni zavesti in opravilno sposoben, preprečili, da bi odločal o tistem, kar je zanj najpomembnejše, o lastnem življenju«. Tudi kardiolog, ki je bil nekoč prav tako minister za zdravje, Dorjan Marušič, podpira evtanazijo. Za televizijo Megafon je rekel, da je »treba najti pot do dostojnega umiranja težko obolelih bolnikov«, in dodal, da se bo ta zakon dotikal pravic manjšine. »Kadarkoli odločamo o manjšini, moramo imeti široko in vizionarsko družbo, ki je sposobna odločiti v korist manjšine.«

Zadržanost zdravniškega ceha ni presenečenje, evtanazija, pomoč pri samousmrtitvi, naj bi bila v nasprotju s poslanstvom zdravniškega poklica. Tudi v ženevski konvenciji, nekakšnem nadomestku zdravniške Hipokratove prisege, najdemo stavke o tem, da morajo zdravniki »ohranjati spoštovanje do človekovega življenja«. Hkrati kodeks zdravniške etike Zdravniške zbornice Slovenije v 29. členu določa, da »zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru«.

A vendar, ali ni spoštovanje človekovega življenja tudi dopuščanje dostojanstvene smrti?

»Trditev, da lahko medicina kot veda in zdravstveni delavci kot izvajalci vsakemu bolniku zagotovijo dostojanstven in spokojen konec življenja brez trpljenja, ni resnična in kaže na samoprecenjevanje in nekritičnost nasprotnikov. Ob čakanju trpeče osebe in njenih svojcev na smrt je to izkusilo veliko državljanov,« je o omahovanju kolegov v Dnevnikovem Objektivu zapisal Dušan Keber. Ljudi namreč ni toliko strah smrti, ljudje se bojijo trpljenja, bolečin, nemoči, izgube samostojnosti telesa in uma, bojijo se dolgotrajnega umiranja. Predsmrtnih muk pa ne odpravi niti najboljša paliativna oskrba. Dilema med enim in drugim je lažna, izkušnje namreč kažejo, da se je po uvedbi evtanazije v nekaterih državah izboljšala tudi paliativna oskrba.

In še nekaj, paliativna sedacija, uporaba zdravil, ki povzročijo in ohranjajo stanje zmanjšane zavesti bolnika, ki je blizu smrti, zato, da bi se olajšalo njegovo trpljenje, pogosto, ne pa vedno in hitro, privede do smrti. »Razlika je zelo majhna, morda neobstoječa: pri predlaganem zakonu je smrt hotena in vnaprej znana posledica, paliativna sedacija pa dopušča, da zdravnik smrt kot posledico odmisli in jo doživi kot stranski učinek. Gre za etično hipokrizijo,« je v Objektivu še zapisal Keber.

O ljudeh, o njihovem življenju in smrti ne bi smeli odločati le duhovniki in zdravniki. Človek je avtonomno bitje, če kaj, lahko odloča o svojem življenju in o smrti, ki ni povezana s siljenjem v trpljenje, sam.

V Sloveniji naj bi sicer, tako Keber, obstajali primeri, ko so zdravniki evtanazijo »izvedli na črno«, torej terminalna sedacija, dvojni učinek zdravil, odklop od respiratorja, navodilo ne oživljaj in podobno. Medicinska sestra Stanka Popovič, ki nasprotuje predlaganemu zakonu, je tako v reviji Utrip, glasilu Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije, zapisala, da je delala »na oddelku, kjer se je že pred več kot 30 leti izvajala aktivna evtanazija (lepa usmrtitev pacientov) na njihovo željo, ne na željo svojcev. Dobili so ’koktajl’.«

Moralni teolog Gabriel Kavčič, ki danes opravlja funkcijo tiskovnega predstavnika Slovenske škofovske konference, je leta 2020 v intervjuju za Radio Ognjišče razložil cerkveni pogled na vprašanje paliativne oskrbe in evtanazije: »Uvajanje evtanazije marsikdaj izhaja iz pomanjkanja paliativne oskrbe. Koliko ljudi reče, da jih ni strah umreti, ampak trpeti. To je normalno in človeško … Evtanazija in asistiran samomor se skušata predstaviti kot dve bližnjici k večji človečnosti. Kristjani pa menimo, da sta to dva načina, kako se človek razčloveči.«

Svetost življenja?

O ljudeh, o njihovem življenju in smrti ne bi smeli odločati le duhovniki in zdravniki. Človek je avtonomno bitje, če kaj, lahko odloča o svojem življenju in o smrti, ki ni povezana s siljenjem v trpljenje, sam. Brez avtonomije, sovpadajoče s svobodo vesti, človek ni človek.

Vrnimo se na začetek, k vprašanju o svetosti in nedotakljivosti življenja, o katerem govorijo duhovniki in zdravniki. Ko je iz socialistične Slovenije nastajala demokratična, je idejo o svetosti življenja in človekovem dostojanstvu v ustavo želel vpisati Tine Hribar, filozof, eden od ustanovnih članov Demosa. Predlog ni bil sprejet. »Proti so bili tako skrajni, boljševiški levičarji s Šešerkom na čelu kot skrajni desničarji, klerikalci z Antonom Stresom na čelu,« se tega obdobja spominja Hribar. »Prvi načeloma, tako da so ti vrednoti zavračali nasploh, češ da spadata v religijo, v ta ’opij ljudstva’, drugi pa iz prestižnih razlogov, zlasti glede svetosti življenja. Rezultat: levičarji so svetost življenja (kot še vrsto drugih vrednot) prepuščali klerikalcem. Rečeno drugače, nased(a)li so klerikalcem, da je to vrednota, ki pripada edino njim, in imajo zato le oni pravico do nje oziroma do njene razlage. To se v glavnem dogaja še danes.«

Napačna pa je misel, da svetost življenja onemogoča urejanje evtanazije. Velja nasprotno. Hribar pravi, da sta »svetost življenja in človekovo dostojanstvo filozofska pojma, etični pravrednoti človeka kot človeka«. In oboje je združljivo z evtanazijo, saj obstajajo stanja, ko je konec življenja povezan s svetostjo in tudi z dostojanstvom. Zapišimo preprosteje: evtanazija omogoča neozdravljivo bolnim, da lahko izberejo način slovesa, katoličani so prepričani o nasprotnem, evtanazija za pacienta po katoliškem nauku ni priznanje svobode, pač pa njeno nepriznanje.

O pomenu svetosti življenja v povezavi s pravico do smrti z dostojanstvom malce drugače – a ne povsem – razmišlja že omenjeni filozof Friderik Klampfer. Priznava, da obstajajo nereligiozne izpeljave poskusov utemeljitve načela svetosti, a vendar gre po njegovem mnenju v izhodišču za versko idejo. »In na verskih idejah, ki so nevernim ali drugače vernim državljanom tuje, se v liberalnih demokratičnih ureditvah, ki resno jemljejo načelo ločitve države in cerkve, pač ne krojijo pravila skupnega življenja oziroma utemeljujejo zakonodajne rešitve.« Hkrati je zanj ideja o tem, da je človeško življenje sveto in nedotakljivo, da je vrhovna vrednota, sprta z realnostjo in tudi s filozofskimi teorijami in običajno moralo. »Slednjim je od preživete ideje o svetosti, torej brezpogojni, brezizjemni in neprimerljivi vrednosti človeškega življenja, bližje neka druga, sodobnejša ideja, namreč, da je vrednost človeškega življenja odvisna od njegove vsebine in/ali kakovosti in da lahko bolezen ali nesreča naše življenje oropa vsega ali vsaj večine tistega, kar mu je dajalo vrednost in kar ga je osmišljalo, tega, zaradi česar je bilo to življenje vredno živeti, in da je v takem primeru za nas bolje, da umremo, kot da bi še naprej živeli.«

Pri nasprotovanju evtanaziji se je torej oblikovalo zanimivo zavezništvo, v njem so se povezali predstavniki katoliške cerkve in zdravniških organizacij. Oboji si v duhu absolutistične morale lastijo pravico do resnice. Aleš Črnič pri zdravniški izpeljavi tega vprašanja vidi dvojen problem. »V naših aktualnih polemikah o evtanaziji zdravniki nastopajo z na videz strokovnimi argumenti, v bistvu pa so vanje zaviti predvsem njihovi ideološki pogledi. Poleg tega pa sploh ne gre za primarno medicinsko vprašanje, temveč za široko svetovnonazorsko in temeljno eksistencialno dilemo o tem, ali je posameznik zares avtonomno bitje – mu v sodobnem svetu pripada tudi suvereno odločanje o lastnem življenju ali ne? O tem pa ne moremo odločati na podlagi medicinskih argumentov, temveč v najširši družbeni razpravi, ki se konča na eminentno političen način.«

Tudi Klampfer je oster, do zdravnikov in do teologov. Prvi se po njegovem mnenju pogovarjajo s figo v žepu, pravi, da je že davno obupal, da bi jih prepričal o njihovi zmoti. Resignirano si je moral »priznati, da je razpravljanje z njimi v dobri veri, torej z namenom, da se dajo na mizo in intelektualno pošteno, brez goljufanja in cenenih trikov ovrednotijo vsi argumenti za in proti, zapravljanje časa in energije. Ker v vsem tem času se je pod težo argumentov javno spreobrnila le peščica zdravnikov.« Cerkev je le še bolj dogmatična. »Teologi in cerkveni dostojanstveniki si ne dajo za nič na svetu dopovedati, da je tradicionalno katoliško moralno doktrino povozil čas, da je nepovratno izgubila privlačnost za širše ljudske množice in vpliv nanje. Oboje, intelektualno nepoštenje in moralna domišljavost enih in drugih, se nam vedno znova otepa v razpravah o skupnih zadevah, ki imajo izrazito moralno noto, od umetne oploditve samskih žensk do porok istospolno usmerjenih in pravice istospolnih parov do posvojitve.«

Drugačna pot

V Sloveniji tako rekoč ni katoliškega duhovnika, ki bi javno ali vsaj anonimno podprl pravico do evtanazije, obstajajo takšni, ki sprejemajo družine istospolno usmerjenih, nekateri si upajo javno podvomiti o smiselnosti celibatne prepovedi, a zavračanje evtanazije in splava je nespremenljiva verska resnica.

Vendar ni nujno, da bo vedno tako. Hans Küng, švicarski teolog, avtor ideje o svetovnem etosu, osebni prijatelj in kasneje oster kritik nekdanjega papeža Ratzingerja, eden od pomembnejših udeležencev drugega vatikanskega koncila – cerkvenega zbora, za katerega se je zdelo, da bo prenovil katoliško cerkev, vendar se je po njem zgodila restavracija starega – človek torej, za katerega se je govorilo, da bo postal papež, je z leti dojemanje katoliškega nauka bistveno spremenil. Ker je podvomil o dogmi o papeški nezmotljivosti, ni smel več predavati katoliške teologije, a duhovnik je ostal do konca življenja. Javno je kritiziral celibat, v cerkev je želel povabiti ženske, politiko Vatikana pa je – kakšna herezija – primerjal s totalitarizmom Sovjetske zveze.

Raziskava Slovensko javno mnenje iz leta 2022 je pokazala, da se zdi 73,3 odstotka vprašanih evtanazija nekaj sprejemljivega.

Odločno je podpiral tudi pravico do dostojanstvene smrti, do evtanazije. V intervjuju za Spiegel je dejal, da »cerkvena hierarhija, ki se je že tako zelo zmotila glede nadzora rojstev, tabletk in umetne oploditve, ne bi smela delati enakih napak pri vprašanjih, povezanih s koncem življenja. Navsezadnje so se razmere v 21. stoletju spremenile. Pred 100 leti je bila povprečna pričakovana življenjska doba 45 let in večina ljudi je umrla zgodaj. Zdaj sem star 85 let, vendar je to umetno podaljšanje mojega življenja – zahvaljujoč tistim desetim tabletam, ki jih vzamem na dan, ter napredku na področju higiene in medicine.« Kot kristjan in teolog je bil prepričan, da naj bi bog ljudem dal svobodo, kako živeti, in tako naj bi jim prepustil tudi odgovornost za zavestno odločitev o načinu in času smrti. Bog naj torej ne bi bil strašni despot, ki bi človeka rad čim dlje videl v peklu bolečin, nasprotno, možnost evtanazije naj bi bila njegova poslednja življenjska pomoč. Hans Küng se je zaradi Parkinsonove bolezni kot švicarski državljan pridružil društvu Exit, ki pomaga pri evtanaziji. Javno je govoril o tem, da se bo, če ne bo šlo drugače, podal tudi na to pot. Umrl je aprila 2021 na svojem domu, star je bil 93 let.

Ko smo se o Küngovem življenju in pogledih pogovarjali z enim od slovenskih duhovnikov, je dejal, da je Küng zanimiv človek, »toda njegovi argumenti res niso katoliški«. Za uradno doktrino katoliške cerkve dejansko niso, a morda bi bilo vseeno smiselno, da bi jim cerkev malce prisluhnila. Danes, leta 2023, takšna so jasna navodila Kongregacije za verski nauk, katoliški duhovniki ne smejo biti prisotni, ko se izvaja evtanazija, kaj šele, da bi umirajočemu podelili zakrament bolniškega maziljenja. A vendar, ali niso duhovniki tukaj tudi zato, da bi pomagali tistim, ki odhajajo? Podobno je z zdravniki. Zakaj bi ves proces raje prenesli na ramena farmacevtskih delavcev, če pa so ravno oni vseskozi spremljali pacienta in mu pomagali?

Raziskava Slovensko javno mnenje, ki jo že leta izvajajo v Centru za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij pri Fakulteti za družbene vede, iz leta 2022 je pokazala, da se zdi 73,3 odstotka vprašanih evtanazija nekaj sprejemljivega. Parlament bo sicer predlog zakona najverjetneje obravnaval oktobra. Lahko se zgodi marsikaj. Poslanska večina se lahko z zakonsko pobudo le seznani, lahko jo sprejme, lahko jo spremeni. Mogoča sta dva referenduma, posvetovalni in zakonodajni. Na koncu pa lahko o vsem skupaj odloča še ustavno sodišče. A zamisel o omogočanju smrti z dostojanstvom se je iz javne razprave zdaj premaknila na mize odločevalcev in politikov.