Podnebni skepticizem na Radiu Ognjišče

Dr. Žiga Turk neposredno apelira k temu, da si nehamo domišljati (!), da je mogoče hitro ukrepati glede podnebja

Dr. Žiga Turk v slovenskih medijih rade volje zagovarja podnebni skepticizem, pri katerem potem takoj že vnaprej primakne freudovski Verneinung s pojasnilom, da ga bomo verjetno narobe razumeli. Pa ga nismo!

Tokrat je v njemu bližnjih medijih desne provenience poskrbel za zgovorno ilustracijo ene od novih narativnih taktik zanikovalcev njegovega kova: »Se mi zdi, da je to ena budnica, da si moramo nehati domišljati, da lahko hitro kaj naredimo s podnebjem. Na dolgi rok bo treba kaj narediti in narediti kakšno inovacijo. Ampak, namesto, da se ukvarjamo s tem, kako narediti planet bolj hladen, se moramo ukvarjati s tem, kako problem rešiti povsem na lokalni točki.«

Ni prvič, da širi prepričanja o tem, da je zaradi ekstremnega vremena žrtev v svetu čedalje manj, ne več, da ženske trapasto sledijo »katastrofistom« in razglašajo, da ne bodo imele otrok, vožnja z biciklom namesto uporabe oplovega dizla pa nič bolj ne pomaga reševati podnebje kot uporaba kisa proti oblakom s točo. Vse probleme bomo itak rešili, če bomo dovolj spodbujali inovacije…

Po svoje ima prav v svojem zanikanju zanikovalstva, zato bom poskusil podrobneje pojasniti, v čem je njegova drža specifična. Za Radio Ognjišče, kasneje so ga povzemali v Demokraciji in drugod, podaja še vrsto osupljivih ugotovitev, s katerimi res nikoli ne skopari, a bo zgornja čisto zadostovala za opozorilo, kakšne poti velikokrat ubirajo vsi, ki bi na vsak način radi minimizirali razpravo o podnebnih spremembah.

Ne mara razprave o podnebnih spremembah

Kot vidimo, Turk neposredno apelira k temu, da si nehamo domišljati (!), da je mogoče hitro ukrepati glede podnebja. Zato ostanejo le konkretne rešitve. Nekje drugje pravi celo, da za vremenske katastrofe niso »krive« podnebne spremembe in hkrati navaja, da jih ne moremo odpraviti niti v sto letih, zaradi česar se z iskanjem krivde zgolj slepimo. Po drugi strani z lahkoto doda, da se nam nič ne mudi in da ne smemo prisluhniti »katastrofistom«, ki vsakih pet let navajajo, da imamo še pet let časa za rešitev.

Klasični zanikovalci preprosto dvomijo v znanstvena odkritja o tem, da človekova dejavnost, predvsem izpusti toplogrednih plinov, prispevajo h globalnemu segrevanju ozračja in pospešujejo klimatske spremembe. Turkov pristop je bolj perfiden in neklasičen, pri čemer sledi naslednji agendi: da bi dosegli isti cilj, lahko morda napadamo podnebne aktiviste in njihovo naivnost, kar sam počne, ko neutemeljeno in nesramno ponižuje Greto Thunberg. Kar pomeni, da postopamo ad hominem ali pa zanikamo smisel tovrstne razprave, kar spet lahko storimo tako, da plediramo za menjavo teme.

Njegova izjava, da se ne rabimo ukvarjati s podnebnimi spremembami in se namesto tega raje osredotočimo na reševanje problemov lokalno, pri čemer je omenil razliko med pozitivnim Celjem in negativnimi Železniki, ima zagotovo ambicijo »diskurzivnega odloga«: podnebne spremembe zanj niso nekaj, o čemer bi morali tukaj in zdaj na široko govoriti. Tovrstna naracija je odvečna ali je celo odvečna do te mere, da nam preprečuje, da bi sploh ukrepali.

Nastavimo vedra

Turkov manever ni enostavno zgolj v zanikanju pomena in teže razprave v slogu »Ne debatirajmo, raje ukrepajmo«, ampak deluje komično, saj želi na nek način utajiti vzročnoposledično povezavo. Trditi, da moramo delovati lokalno in pozabiti na razpravo o podnebnih spremembah, je podobno kot imeti hišo, v kateri pušča streha in voda počasi pronica v notranjost. Toda namesto da bi popravili streho in preprečili večjo škodo, se odločimo, da bomo v notranjosti učinkovito postavili vedra, v katerih se bo voda zbirala. S tem ne bomo rešili »globalnega« problema puščanja strehe, temveč se bomo bolj ali manj uspešno ukvarjali s posledicami nabrane vode – torej »lokalno«.

V opisani luči je njegov pristop tudi težko odpraviti kot zvrst podnebnega pragmatizma ali optimizma, katerih osnovno vodilo je, da se bomo z izzivi podnebnih sprememb lahko spopadli skozi tehnične in družbene inovacije in s podporo gospodarskemu napredku, s tem pa predvsem kapitalski logiki razvoja. Pragmatik daje zgolj posredno potuho spremembam, Turk pa stori korak naprej in celo smeši razpravo o njih in jo odlaga v neskončnost.

Proti kidanju blata

Njegova ambicija je nato še širša in očitno zelo ideološka. Ni le prepričan, da je blokada kapitalizma, ki jo v grozi vidi povsod, največja ovira pri uspešnem boju proti podnebnim spremembam, Greta pa bi najbolje storila, če bi postala inovatorka pri Elonu Musku; ne, moti ga tudi solidarnost med Slovenci ob nedavnih ujmah. Na Radiu Ognjišče so ga gostili kot rednega sogovornika in skrajno ironično celo v oddaji z naslovom »Spoznanje več, predsodek manj«, kjer je pobentil čez tiste, ki vihtijo lopato in kidajo blato: »Drugače se mi pa vseeno zdi, da velika večina Slovencev naredi na uro več vrednega v službi, kot če ima lopato in kida blato. Zato bodo več naredili v službi in lahko tisto, kar naredijo v službi, nakažejo v denarju za odpravo teh poplav.«

Po njegovem smo se zatekli v ekonomsko zgrešeno pomoč, razglašeni dan solidarnosti pa so po njegovem izkoristili politiki za samopromocijo, kar je kritika, ki jo je namenil vladi Roberta Goloba. In kot da njegovih domislic še ni dovolj, ga moti tudi promocija koncepta solidarnosti! Ta je celo nevaren, kajti s sabo prinaša kolektivistični prizvok »solidaren, skupaj, enotno, vsi v enem čolnu«, kar po Turku »malce diši po socializmu in butari«.

Nevarna ideologija solidarnosti

Potemtakem ni le perfiden podnebni skeptik, nasprotuje tudi ideologiji solidarnosti kot takšni, ki postaja tako rekoč državna vera in česar ga je groza. »Solidarnost je bolj politični koncept, ki ga zlorabljamo«, ugotavlja, kajti solidarni so davki. Duh socializma bi zato morali skompenzirati s krščanskimi krepostmi: »Dobrota, usmiljenje, širokogrudnost, pomoč, to pa so pozitivne besede. Ampak Samarijanec ni bil solidaren s tistim, ki so mu roparji vse pobrali, ampak je bil dober, širokogruden do njega. Ampak danes bi rekli solidaren, tako kot bi rekli, da bomo naredili solidaren davek, prispevek, obremenitev. Te lastnosti so lastnosti, ki jih ima posameznik in kažejo na neke vrednote, ki so v posamezniku, solidarnost pa je neka javno državna zadeva, ki je praviloma redko prostovoljna in je odrejena.«

Nehote je s tem izrazil nestrinjanje s svojim političnim zaveznikom: Janez Janša je cele dneve pozival sodržavljane k solidarnosti in povedal, da se je Slovenija tokrat izkazala za prav takšno – izjemno solidarno. Kdo bi si mislil, da je v njem toliko socialističnega resentimenta in da ga bo posredno grajal njegov nekdanji superminister.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**