Mizoginija in kultura brisanja

Ob neproduktivni polemiki z Barbaro Rajgelj, Jasminko Dedić in Mojco Dobnikar se je spet potrdilo, da v tabuje nikakor ni priporočljivo drezati. Pred časom sem doživljal orkestriran napad, ko sem kritično ocenil nekakšen iniciacijski nastop predstavnice in predstavnika takrat nove stranke Vesna v Studiu City (13. 12. 2021). Zapomnili smo si ju po poudarjanju nadideološkosti stranke in sploh problematike okolja ter še zlasti, da na trikrat ponovljeno vprašanje, ali pride v poštev tudi sodelovanje z desnico in Janševo SDS, nista odgovorila. Torej, s politiko, ki javno minimalizira ali kar zanika podnebne spremembe; ki je prav v času omenjenega nastopa izvajala brutalno prakso urejanja problema beguncev; ki je, ne nazadnje, realizirala peklenski načrt za največjo poosamosvojitveno sramoto – izbris dela prebivalstva iz registra. Ker sem nakazal, da je nadideološki spoprijem z okoljsko problematiko iluzija in zavajanje, da tega spoprijema ne gre ločevati od boja za človekove pravice, pravice manjšin, da je navsezadnje tudi ekologija imanentno razredno vprašanje, se je vsulo name, češ da neupravičeno in nekorektno sesuvam »naše«. Khm, naše? Podobno se je vsulo, ko sem napisal, da je kandidatka Levice na lanskih županskih volitvah za MO Ljubljana Nataša Sukič vstopila v kampanjo popolnoma nepripravljena, oborožena zgolj s splošnimi floskulami, in nastopala z opazno nerazčiščenimi razmejitvami med ingerencami države in lokalne skupnosti.

In povrh v soočenjih pozivala takratnega in sedanjega župana Jankovića, naj se samoomeji (!) in ne kandidira ponovno, kot mu to omogoča zakon. Si predstavljate: gospa (ali tovarišica, če ji je ljubše) že drugo legislaturo kot poslanka Levice sedi v DZ in sooblikuje zakonodajno oblast, pa se pred tem ni spomnila, da bi sprožila proceduro za spremembo zakona? In se je spet vsulo, češ, a res moraš sesuvati ravno »našo« kandidatko … In sedaj nekatere moti kritika neke neobvladane osebe, ki vstopa na spolzki teren nepooblaščenega prevzemanja vlog v ustroju države, ki jih naša zakonodaja ne predvideva. In to je ne glede na vsebino izrečene kritike mizogonija?! Zakaj? Zato ker je ta oseba ženska. V središču zapisov vseh treh omenjenih (Rajgelj, Dedić, Dobnikar) sta dva elementa. Prvič, da sem Tino Gaber (T. G.), k delovanju katere je bila izrečena kritika, označil za starleto, drugič, da ji kot ženski odrejam meje. No, dejansko sem zapisal: »Problem nastane, ker ne gre za zgolj eno od starlet, ki kraljujejo na družbenih omrežjih, ampak za premierovo partnerko, ki si ni in ki ji (predvsem) niso odredili mej.«

Naj torej nadaljujem tam, kjer je Mojca Dobnikar končala, pri opredelitvi pojma starleta v SSKJ: »privlačna mlajša ženska, ki je medijsko znana predvsem zaradi pogostega pojavljanja v rumenem tisku«. Izpeljanke porno starleta, ki jo Mojca Dobnikar navaja, nisem uporabil in je to napletanje in podtikanje za doseganje učinka. O. K. Če nekoliko zastareli pojem »rumenega tiska« razširimo še na plažo družbenih omrežij, kaj glede na definicijo ne drži? T. G. se pojavlja prav tam, v rumenem tisku in družbenih medijih v funkciji nenehnega samopromoviranja, samorazkazovanja. Vse, tudi aktivizem in domnevna dobrodelnost, je v tej funkciji. Pač nekakšna oblika socialnega ekshibicionizma. Ta perverzija se je do obisti pokazala, ko je dan po najhujši vodni ujmi obiskala direkcijo Rdečega križa, kjer jo je sprejela generalna sekretarka in se ji zahvalila za prostovoljstvo (!?). Jo sprejela kot kaj, kot koga? Najbrž tako, kot je osebno sprejela in se poimensko zahvalila tisočem in tisočem prostovoljkam in prostovoljcem, kajne? Ta bizarni izpad je zgolj vrh ledene gore. T. G. brez formalnega statusa paradira po vladnih prostorih, nepooblaščeno organizira sestanke z izbranimi skupinami nevladnikov. Vpliva na kadrovske odločitve, na ukrepe vlade. Oporeka strokovnim elaboratom in mnenjem ... T. G. je, ko ji ustreza, neodvisna in avtonomna aktivistka, ko to bolje unovči za samopromocijo, pa je partnerka premiera. Prva dama? Še portal GOV.SI objavlja fotografije in zapise njenih aktivnosti (!?).

In tu je ključni problem in zmota Mojce Dobnikar, ko napiše: »Pravila vedenja v položaju premierove partnerke so pravila vedenja, ne pa odrejanje mej.« Namreč, pravila vedenja glede na vlogo so jasna in v tem primeru eklatantno kršena. Zato – še enkrat – kdor jih vseeno krši ali jih ne razume, mu je pač treba postaviti meje. Kako sicer? To pač nima nič opraviti s spolom, ampak s hojo čez rob.

Se pa v tej točki zapletanje apologetk T. G. ne konča. Mojca Dobnikar se zgraža nad mojim retoričnim vprašanjem, ali bo naslednja intervencija »prve dame« nasprotovanje deratizaciji podgan. Češ da je to zaničevalen odnos do vseh, ki si prizadevajo za čuteči odnos družbe do živali. Khm, čisto zares poznam osebo, ki ima udomačeno podgano, tako kot ima kdo drug kanarčka, mačko, psa, pitona … V čem je razlika? V tem, da imajo nutrije lepši kožušček od podgan? To je približno tako kot v kakšni distopiji (ali utopiji, če hočete), kjer bi ženske zavladale svetu in bi ohranile (za razplod) postavne mladeniče, grde, debele, plešaste, ostarele, neatraktivne pa bi deratizirale.

In še k problematiziranju politične korektnosti. Mojca Dobnikar evidentno ni razumela ekonomije domislice, ki jo je avtoironično lansirala sama etnična skupnost (!), ali se jih prav naslavlja Cigani ali Romi. Pravo vprašanje samega poimenovanja je vprašanje, koliko otrok skupnosti obiskuje in konča šolo, koliko je mrtvorojenih, kakšne so elementarne življenjske razmere (voda, elektrika ...), kakšne so zaposlitvene možnosti ... Zato so bili Romi ob nastanku šale tisti, ki so v partiji, ki so »na liniji«, preostali pa so se zavedali, da še naprej živijo cigansko življenje ...

Jasminka Dedić je zmotno ali zavajajoče v zaključku svojega pisma zapisala, da sem Barbaro Rajgelj obtožil intelektualne lenobe zaradi zapisa na Facebooku, v katerem me je označila za »mizoginega moškega kolumnista«. Ne, ni razumela, lenoba je, ko na mestu, ki mi ni dostopno za sledenje in ugovor, lahkotno stigmatizira in se z eno besedo ne potrudi utemeljiti kategorizacije. Sicer pa me je J. Dedić predlagala za nekakšen pokal. Prepozno! Takšno priznanje mi je pred časom že podelila Janševa mladež, torej podmladek tiste politike, s katero njena stranka Vesna ne bi imela apriornih težav sodelovanja.

Sicer pa v razmislek in pomoč zagovornicam emancipatornega potenciala in subverzivnega naboja avtonomne aktivistke T. G.: ko še ni vedela, da bo prva dama, je v eni svojih objav lansirala vic, za katerega trdi, da je njena domislica. Torej: »Lek je poslal v Afriko tono zdravil. A so pošiljko v celoti zavrnili.

Zakaj? Ker je pisalo: vzemi po jedi!« V nekem drugem zapisu pa je v času, ko se je pri nas sredi zime zbirala pomoč za žrtve uničujočega potresa na Haitiju, duhovičila: »Prosim Karitas, da se na poti na Haiti ustav še kle pr men ... rabm dodatne odeje. Lp Zmrznjeni Slovenije.« Pa dober tek!