Zacementirani na mestu

Po katastrofalnih poplavah je ključno razumevanje, da zgolj sanacija uničenih objektov in infrastrukture ne bo dovolj, ker kot takšna temelji na vzdrževanju in ohranjanju statusa quo, ta pa ni več mogoč. Naše reke so prekomerno regulirane: vzeli smo jim preveč prostora, ko smo ožili njihove struge, pozidali poplavne ravnice ter gradili neustrezne, betonske nasipe in različne rečne pregrade, od večjih do manjših jezov. Opozorila narave prihajajo v obliki opustošenja in sporočilo poplav je, da si bodo reke vzele svoj prostor nazaj, betonu in človeški trmi navkljub. Vodja pravkar ustanovljenega sveta za vode, ki deluje pod okriljem ministrstva za naravne vire in prostor (MNVP), hidrolog Rok Fazarinc je opozoril, da bodo ljudje nekatera obrečna območja morali zapustiti. Samo ta ukrep ne bo zadostoval. Rekam bo treba tam, kjer je to najbolj potrebno oziroma najlažje izvedljivo, ponovno omogočiti prost pretok.

V Evropski uniji se je v zadnjih letih uveljavil izraz »renaturacija« rek. Renaturacija pomeni obnovo naravnih procesov rek in njihovih habitatov ter blaženje poplavne nevarnosti. Pred tremi leti je bila sprejeta Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030, ki med drugim predvideva obnovo vsaj 25.000 kilometrov evropskih vodotokov, predvsem z odstranjevanjem zastarelih, nepotrebnih in škodljivih rečnih pregrad ter vzpostavitvijo naravnih, poplavnih ravnic. Večina obstoječih jezov in drugih pregrad na evropskih rekah je bila zgrajena od 19. do druge polovice 20. stoletja. Med njimi številni že davno ne opravljajo nobene funkcije, ker so bili mlini opuščeni, ker ribnikov, ki so jih varovali, ni več, ker v danih, vedno bolj ekstremnih vremenskih razmerah ne zagotavljajo več učinkovite protipoplavne zaščite. Z več kot milijon ovirami evropske reke spadajo med najbolj razdrobljene oziroma zamašene reke na svetu. Posledice so se skozi čas izkazale za uničujoče, za ljudi in tudi za naravo.

»Dogodki po svetu so v zadnjih letih razkrili še eno, večinoma nepričakovano grožnjo zastarelih ovir na rekah. Čeprav je bila večina zgrajenih z obljubo, da bodo zmanjšale poplave dolvodno, so mnoge imele obraten učinek. To je najbolj izrazito v času močnega deževja, ko narastejo rezervoarji, saj pregrajene in regulirane reke doživijo spremenjene režime pretoka, nasipov in drugih struktur. Te spremembe lahko motijo naravne procese poplavne ravnice, kar privede do spremenjenih vzorcev poplav. (…) Poleg tega lahko enakomeren pretok, ki ga vzdržujejo regulacije, prepreči spiranje sedimenta in ostankov, povečuje tveganje za zamašitev struge, kar okrepi poplave,« v skupni Pobudi za odstranjevanje zastarelih ovir na rekah opozarjata naravovarstveni organizaciji WWF Adria in Alpe Adria Green. Kar zadeva Slovenijo, »raznolika geografija države, od alpskega severozahoda do panonskih ravnic na vzhodu, prispeva k različnim vzorcem poplav. Jezovi in nasipi so bili zgrajeni za obvladovanje teh poplav, vendar so prav tako povzročili spremembe v dinamiki rek in povečali tveganje za poplave na nekaterih območjih.«

Reke so preveč regulirane in jim je treba vrniti nekaj njihovega prostora, sicer si ga bodo vzele same, betonu in človeški trmi navkljub.

Številne pregrade na rekah ne povečujejo zgolj grožnje poplav, doslej so tudi bistveno pripomogle h katastrofalnemu kolapsu rečnih habitatov, skupaj s še drugimi posegi v reke, nadaljnjim onesnaževanjem, prekomernim ribolovom in podnebnimi spremembami. Svetovni sklad za naravo (WWF) je v poročilu, objavljenem julija 2020, opozoril, da »so se populacije selitvenih sladkovodnih vrst rib od leta 1970 po vsem svetu zmanjšale v povprečju za 76 odstotkov, v Evropi pa za 93 odstotkov. (…) Propad selitvenih populacij sladkovodnih rib je v Evropi hujši kot na katerikoli drugi celini. Ti podatki so del alarmantnega regionalnega trenda. V EU je 60 odstotkov rek, jezer, mokrišč in potokov trenutno nezdravih, kar vpliva na kakovost in razpoložljivost vode ter številnost vrst, ki živijo v njej.« Teh škodljivih učinkov za ljudi in uničujočih za naravo ni mogoče ignorirati. Navsezadnje je vse povezano, na kar je opozorila tudi evropska komisija ob objavi Strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030: »Izguba biotske raznovrstnosti in propad ekosistema sta med največjimi grožnjami, s katerimi se bo človeštvo soočalo v naslednjem desetletju. Ogrožata tudi temelje našega gospodarstva; stroški neukrepanja so visoki in pričakuje se, da se bodo še zvišali. (…) Posledica izgube biotske raznovrstnosti so zlasti zmanjšanje donosa pridelkov in ulova rib, večje gospodarske izgube zaradi poplav in drugih nesreč. (…) Naložbe v varstvo in obnovo narave bodo tudi ključnega pomena za gospodarsko okrevanje Evrope po krizi zaradi covid-19. Ob ponovnem zagonu gospodarstva je bistveno, da ne zapademo znova v škodljive stare navade. Evropski zeleni dogovor (razvojna strategija EU) bo dajal smer našemu okrevanju ter zagotovil, da bo gospodarstvo koristilo ljudem in družbi ter naravi vrnilo več, kot ji jemlje.«

V številnih državah so se brez odlašanja lotili izvajanja ukrepov vseevropskega projekta obnove rek. Mednarodna okoljevarstvena organizacija Dam Removal Europe je že maja 2022 poročala o velikem napredku pri odstranjevanju zastarelih in nepotrebnih ovir: v letu 2021 je bilo v 17 evropskih državah odstranjenih 239 jezov različnih velikosti in tipov, kar je pomenilo povečanje za 137 odstotkov glede na leto prej. Španija je bila vodilna med državami, saj je leta 2021 iz svojih rek umaknila 108 ovir, Portugalska, Črna gora in Slovaška pa so izvedle svojo prvo odstranitev. Gre za trend, ki je v očitnem razmahu. Poročilo iste organizacije iz aprila letos navaja, da je bilo lani odstranjenih vsaj 325 različnih rečnih pregrad v 16 državah. Na prvem mestu je spet Španija, sledita ji Švedska in Francija, s prvimi odstranitvami ovir pa sta se na seznam aktivnih držav uvrstila še Luksemburg in Latvija. Strategiji EU sledijo tudi zunaj Evropske unije. V Veliki Britaniji je bilo odstranjenih 29 ovir, eno pa so odstranili celo v Ukrajini, navkljub vojnim razmeram. Šlo je za šest metrov visok jez, zgrajen pred 120 leti na reki Perkalabi v narodnem parku Verhovina v karpatskem gorovju.

Glavni problem je v tem, da je upravljanje voda v Sloveniji v primežu državnih uslužbencev, ki v veliki meri uporabljajo zastarelo znanje, in gradbene stroke.

Zdravje slovenskih vodotokov je, žal, primerljivo z evropskim povprečjem: kar 60 odstotkov jih ne dosega dobrega ekološkega stanja. V Sloveniji imamo približno 27 tisoč kilometrov rek, na njih pa stoji nekje med štiri do pet tisoč manjših jezov (po nekaterih ocenah je to število bistveno višje) ter še vsaj 400 malih in 50 večjih hidroelektrarn.

Plavanje proti toku

Na ministrstvo za naravne vire in prostor smo še pred katastrofalnimi poplavami naslovili več vprašanj, povezanih z načrti države na področju renaturacije rek. Med drugim so nam odgovorili, da je »treba obstoječe prečne objekte razvrstiti glede na nujnost za vzpostavitev prehodnosti«, da je »predvidena določitev prioritet za sistematično izboljševanje prehodnosti za vodne organizme«, prav tako »je predvidena priprava strokovnih podlag, kjer se opredelijo tudi ustrezni tehnično izvedljivi ukrepi«, »pri določitvi pilotnih lokacij bodo prioritetno izbrane tiste, kjer bodo ukrepi tehnično najlažje izvedljivi«, vzporedno pa se bodo iskali še »ukrepi za zmanjševanje poplavne ogroženosti in izboljšanje hidromorfološkega stanja voda«, ob vsem skupaj pa na ministrstvu še dodajajo, da v bistvu ne razpolagajo s celovitimi podatki, saj Direkcija za vode (DRSV) »zaenkrat nima vzpostavljenih evidenc, ki bi omogočale pregledovanje oz. pridobitev podatkov o ukrepih za izboljšanje stanja habitatov. Določene evidence se na direkciji za vode v sklopu digitalizacije že izboljšujejo, trenutno je v izvajanju nadgradnja obstoječih baz podatkov o hidromorfoloških obremenitvah, ki vplivajo na stanje voda in stanje habitatov.«

Iz tega birokratskega mulja se da izvleči dvoje: rečnih pregrad ne odstranjujejo, niti to ni predvideno, saj se že v izhodišču daje prednost sanaciji obstoječih objektov na rekah z gradnjo prehodov za vodne organizme. A to ni renaturacija rek v smislu vrnitve vodotokov v neregulirana stanja, to so zgolj novi gradbeni posegi vanje.

Strokovnjaki opozarjajo, da ni problem le v neizvajanju ukrepov iz strategije EU za biotsko raznovrstnost, temveč da na celotnem področju državnega upravljanja voda vladajo slabe razmere. Predstojnik Inštituta za vodarstvo in strokovnjak za poplavno varnost dr. Primož Banovec poudarja: »Načrte upravljanja voda morajo po Okvirni direktivi o vodah iz leta 2000 države članice EU pripravljati, izvajati in spremljati izvajanje v šestletnem ciklu. Pri nas je trenutno v obravnavi tretji načrt 2022–2027. Žal pri nas to obravnavamo predvsem kot obvezo do Bruslja in ne kot obvezo do lastnih državljanov. Podobno se vsebin loteva tudi Načrt zmanjševanja poplavne ogroženosti, ki je bolj spisek želja kot operativni dokument.« Država premalo upošteva neodvisno stroko, opozarja doktorica biologije Polona Pengal: »Glavni problem je v tem, da je upravljanje voda v Sloveniji v primežu državnih uslužbencev, ki v veliki meri uporabljajo zastarelo znanje, in gradbene stroke. Medtem smo neodvisni strokovnjaki drugih strok z univerz, iz zavodov in inštitutov odrinjeni na stranski tir. Država nas ne posluša, čeprav smo mi tisti, ki bi lahko najnovejše prakse in rešitve, ki se izvajajo v tujini, pomagali načrtovati in izvajati tudi v Sloveniji.«

Nekateri okoljevarstveni oziroma naravovarstveni strokovnjaki, ki smo jim pokazali odgovore z ministrstva, se ne želijo izpostaviti javno, ker se bojijo, da bo država prešla od ignoriranja njihovih opozoril do onemogočanja njihovega dela. Opozorili so nas, da so načrti upravljanja voda preveč splošni in neoprijemljivi in da za nekatere navedene ukrepe sploh ni predvidenih finančnih sredstev. Država ne ignorira strokovnjakov zgolj, ko opozarjajo na probleme, temveč tudi ko ponujajo svojo pomoč, denimo, pri popisu in razvrstitvi pregrad na rekah.

Diskreditacije in napadi na naravovarstvenike so politikom priročno orodje za odvračanje pozornosti od nereda na področju upravljanja voda.

Ker ne morejo sodelovati z državo, se slovenski strokovnjaki povezujejo s tujimi organizacijami. WWF Adria trenutno izvaja dva projekta, ki ju v celoti financira nizozemska fondacija Open Rivers Programme. »V partnerstvu z ribiško družino Sevnica bomo odstranili zastareli jez Kopitarna na potoku Sevnična, ki je že dolgo neuporaben. Drugi projekt, odstranitev zastarele ovire na reki Reka, izvajamo v sodelovanju s Parkom Škocjanske jame,« navaja predstavnica WWF Adria Nevenka Lukič Rojšek. »Izvajanje projektov odstranjevanja ovir na rekah poteka s sodelovanjem na lokalni ravni, torej z lokalnimi oblastmi in skupnostmi ter s sektorjema DRSV – sektorjem območja Spodnje Save v Novem mestu in Sektorjem območja jadranskih rek z morjem v Kopru. Na državni ravni, konkretno z Ministrstvom za naravne vire in prostor, pa žal ni neposrednega sodelovanja. Nevladne organizacije in projekti odstranjevanja ovir na rekah nismo vključeni v državne načrte in ne pridemo zraven.«

Kalna voda

Slovenija ima lahko zaradi ustaljene prakse ignoriranja stroke in oklepanja starih praks resne probleme na več področjih. Evropska komisija nam je res odobrila 300 milijonov evrov za protipoplavne ukrepe, ki se bodo financirali iz načrta za okrevanje in odpornost, a le pod pogojem, da bodo ukrepi temeljili na sodobnih in sonaravnih rešitvah. Kot so razkrili mediji, se ta denar deli netransparentno, sporazumi o protipoplavnih naložbah so bili sklenjeni brez javnega povabila, kar je v nasprotju z načrtom za okrevanje, denar je odtekel tudi v občine, kjer sploh ni območij pomembnega vpliva poplav, in bil porabljen za klasične gradbene posege v reke, torej njihovo nadaljnjo regulacijo in betoniranje, pri čemer je nekdanji direktor direkcije za vode Roman Kramer, ki je lani podpisoval sporazume z občinami, izjavil za časnik Dnevnik: »Tudi beton je naravni material, ker je iz naravnih elementov.«

Takšne izjave ne sprožajo frustracij zgolj pri neodvisnih strokovnjakih, temveč tudi pri nekaterih zaposlenih na direkciji za vode in sploh vseh, ki so kakorkoli seznanjeni z dejanskim stanjem upravljanja voda v Sloveniji. Dnevnikova novinarka Urška Rus je aprila zapisala: »Ekipa na ministrstvu [MNVP] in direkciji [DRSV] bodisi nima pojma, kaj počne s 300-milijonskim projektom, bodisi brezsramno laže. Drugače si preprosto ni mogoče razložiti dejstva, da so po tednih izmikanja našim vprašanjem, praznih odgovorov, krotovičenja dejstev in celo obtožb, da so naše dobesedne navedbe njihovih lastnih izjav neresnične, naposled dejali, da na naša novinarska vprašanja preprosto ne znajo odgovoriti. Kako so izbrali občine, s katerimi so sklenili sporazume o naložbah? Ne vedo. Zakaj v polovici izbranih občin ni območij pomembnega vpliva poplav? Ne vedo. Kdo je odgovoren za te odločitve? Ne vedo. Kaj se torej sploh dogaja s porabo tega denarja in ali bo šel v prave roke? Tudi tega – ne vedo. Ta trenutek nam, kot so sami priznali, v zvezi s 300-milijonskim projektom ne morejo dati niti ene verodostojne informacije.«

V podjetju Stritih, ki se ukvarja s svetovanjem na področju trajnostnega razvoja, so februarja na ministrstvo naslovili dokument z naslovom Pripomba in predlog k pobudi za državno prostorsko načrtovanje za zagotavljanje poplavne varnosti v Spodnji Savinjski dolini, v katerem so izpostavili: »Predlagana pobuda vključuje skoraj izključno gradbene posege oziroma sivo infrastrukturo, namesto da bi se posluževala bolj učinkovitih (finančno, z vidika varstva narave in poplavne varnosti) sonaravnih ukrepov. Z neučinkovitimi investicijami v t. i. trde ukrepe, značilne za posege v preteklosti, predlagana pobuda pomeni resno tveganje za slabo prilagoditev na podnebne spremembe in posledično povečanje poplavne nevarnosti na dolgi rok ter hkrati za nesmotrno ravnanje z javnimi in evropskimi sredstvi.« Po navajanju namestnika direktorja Jurija Stritiha, ki je podpisal dokument, se z ministrstva nanj sploh niso odzvali.

Medtem ko druge države spreminjajo svoje zakonodaje, da bi bile usklajene z novo realnostjo podnebnih katastrof, ter črpajo sredstva iz evropskih finančnih mehanizmov za izvajanje protipoplavnih in renaturacijskih ukrepov, začrtanih na ravni EU, nam ostane predvsem vprašanje: kaj točno se gremo v Sloveniji? Eni politiki za poplave krivijo okoljevarstvenike, drugi žanjejo pohvale, ker naokoli delijo kratke in koherentne tolažilne izjave. Številni strokovnjaki medtem pazijo na svoja javna sporočila, ker vedo, da bo še najkoristneje, če svoje delo opravljajo v tišini. Diskreditacije in napadi na okoljevarstvenike oziroma naravovarstvenike so politikom priročno orodje za odvračanje pozornosti od splošnega nereda na področju upravljanja voda, ki se da še najbolje ponazoriti s kalno vodo, v kateri uspevajo različni škodljivci, začenši z gradbenimi lobiji. Strokovnjaki, s katerimi smo govorili, opozarjajo, da je treba čim prej narediti konec starim načinom obnašanja in delovanja. V času sanacije škode na objektih in infrastrukturi je treba nujno začeti razmišljati tudi o gradnji mostov med politiko in stroko, ki ne smeta biti več vsaka na svojem bregu.