Poklicni zanikovalci

Na dan Marijinega vnebovzetja, v času, ko se je Slovenija začela zavedati, kakšna vremenska ujma se je zlila nadnjo, je predsednik SDS Janez Janša na omrežju X jezno zapisal: »Za komije na @SpletnaMladina je Nobelov nagrajenec za fiziko za lansko leto navaden klovn. Oni že vedo.« Pisanje se je nanašalo na članek Mladininega kolumnista Janka Lorencija, v katerem je ta pisal o letu katastrof, o pozidavanju poplavnih območij in se retorično vprašal, kako to, da »bolj kot svarila znanosti poslušamo grimse in podobne klovne, ki zanikajo podnebne spremembe«.

John Clauser, Nobelov nagrajenec za fiziko, ki ga je omenil Janša, je skupaj s sodelavci razvil eksperimentalna orodja, s katerimi so dokazali, da je kvantna prepletenost resnična, kvantna prepletenost pa je osnova za delovanje kvantnih računalnikov. John Clauser je teoretični fizik. Hkrati trdi, da podnebnih sprememb ni, predvsem pa ni antropogenih vzrokov zanje. V »Koaliciji C02«, ameriški lobistični organizaciji, kjer zagovarjajo razlago, da C02 ni kriv za segrevanja ozračja, so povzeli njegovo trditev, da gre pri podnebnih spremembah za »izkrivljeno znanost, ki ogroža svetovno gospodarstvo in blaginjo«. Šlo naj bi za psevdoznanstvene trditve, »resnične podnebne krize pa ni«. Vsi klimatološki modeli po mnenju Johna Clauserja menda podcenjujejo vpliv oblakov, zato so v izhodišču skupaj z demoniziranjem C02 nekaj globoko napačnega. Omenjena koalicija je leta 2017 pozvala Donalda Trumpa, naj ZDA odstopijo od pariškega podnebnega sporazuma, John Clauser pa je letos postal član njenega upravnega odbora.

Je smiselno prisluhniti dvomom nobelovca? Lučka Kajfež Bogataj je vodilna slovenska klimatologinja, leta 2007 je IPPC (Medvladni forum za podnebne spremembe), katerega članica je, dobil Nobelovo nagrado za mir. A to ni bistveno, pomembneje je, da se Lučka Kajfež Bogataj strokovno ukvarja s podnebnimi spremembami, ne pa s kvantno fiziko. Zato o njih veliko ve. »Klimatološki modeli so v rabi vsaj 30 let. Če preverimo napovedi od leta 1992 do zdaj, so se izkazali odlično, celo bolje, kot smo pričakovali,« o dvomih nekaterih razmišlja klimatologinja. »Čeprav vpliv oblačnosti ni bil modeliran idealno. Testirani so bili tudi na podatkih za nazaj in delovali so dobro. Ni torej bistvenih razlogov, da bi resno dvomili o njihovih projekcijah za naprej.«

Gonilo podnebnih sprememb je povečan vpliv tople grede, za glavnino tega vpliva pa je odgovoren C02. »Oblačnost se pojavi pri napovedih za vnaprej kot povratna zanka. Pri oblačnosti je to lahko pozitivna ali negativna povratna zanka. Če bo torej nastajalo več nizkih oblakov, bo to nekoliko zmanjšalo segrevanje, če pa bo več visokih oblakov, bo segrevanje še bolj izrazito. Za zdaj opazovanja še ne kažejo, da bi se globalna oblačnost razvijala v eno od teh smeri, zato končna ocena ni mogoča.«

Kaj pa John Clauser in njegove trditve? Lučka Kajfež Bogataj ne dvomi o njegovi strokovnosti na področju kvantne fizike. A dodaja, da je Nobelovo nagrado dobil za znanstveno področje, ki ni kaj dosti povezano z meteorologijo. »Napisal ni enega znanstvenega članka na temo, o kateri razpravlja. Ni razvil nobenega svojega pravega modela (za to potrebujemo večdesetčlanske time in superračunalnike). Postavil pa je tezo, ki naj ji brez vsega omenjenega verjamemo na besedo. Halo?«

Ortoped in kardiolog sta oba zdravnika, a srce zna operirati le eden, zato dejstvo, da je med zanikovalci podnebnih sprememb lanski Nobelov nagrajenec za fiziko, ne pove veliko.

Če poenostavimo – ortoped in kardiolog sta oba zdravnika, a srce zna operirati le eden, zato dejstvo, da je med zanikovalci podnebnih sprememb lanski Nobelov nagrajenec za fiziko, ne pove veliko.

Vroče je

Omenjena Janševa opomba ni naključna. Janša je politik, ki zadržano priznava, da se ozračje segreva, a hkrati zavrača tezo, da sta za spremembe kriva človek in fosilna energija. Po njegovem mnenju je krivo predvsem sonce z različnimi cikli delovanja. »Dejstvo je, da vplivamo. Dejstvo je, da onesnaževanje okolja seveda vpliva delno tudi na podnebje. Mislim pa, da na to vplivamo bistveno manj kot spremembe na Soncu oziroma stvari, na katere človek ne more vplivati,« je dejal leta 2019 v intervjuju za strankarski medij Nova24TV.

Janša ni edini, ki dvomi o pravilnosti teze, da podnebne spremembe povzroča človek. V Sloveniji o tem najglasneje govori Branko Grims, skeptik, ki se sicer nima za skeptika, je tudi Žiga Turk – rešitev vidi zgolj v kapitalizmu in razvoju, ki lahko edini prinese inovacije za čistejšo tehnologijo –, eden izmed prvi dvomljivcev pri nas pa je bil Mišo Alkalaj, matematik, ljubitelj vina in gob, ki je nekoč delal na Inštitutu Jožef Stefan. Leta 2013 je izdal knjigo Zelene laži.

V resnici je zanikanje antropogenih podnebnih sprememb politična tema, taktika, credo, ki ga nekateri politiki uporabljajo ne le v ZDA, ampak tudi v Evropi. Matteo Salvini, ki opravlja funkcijo italijanskega ministra za transport, se je pred nekaj tedni pošalil, češ da je res vroče. »Vroče je, da, brez dvoma. Poleti je vroče, pozimi hladno.« Italijanski minister za okolje Gilberto Pichetto Fratin pa je dodal, da se morda podnebje res spreminja, »a ne vem, koliko je za podnebne spremembe odgovoren človek in koliko narava«. Predsednica italijanske vlade Giorgia Meloni, ki uradno verjame, da so podnebne spremembe resna grožnja, tako je govorila med obiskom pri Joeju Bidnu, je še pred mesecem dni po pisanju bruseljskega Politica med nagovorom španskih kolegov iz stranke Vox rekla, da gospodarstvo ogroža »ultraekološki fanatizem«. Skrajna nemška stranka AfD, ki je po raziskavah javnega mnenja trenutno druga najbolj priljubljena stranka v Nemčiji, svojo politiko gradi prav na nasprotovanju ekološkim reformam, ki jih pripravljajo vladajoči Zeleni, zanjo je prepričanje, da podnebne spremembe povzroča človek, nesmiselno.

»Ravno zdaj gledamo, kako se sočasno krepijo desničarske sile in zanikanje podnebnih sprememb, kako želijo zrušiti podnebne politike,« je o tem, da nekateri politiki podnebne spremembe podcenjujejo ali celo zanikajo, v Mladini dejala nemška podnebna aktivistka Luisa Neubauer. »Zato zame obrambni zid pred skrajno desnico ni več samo obramba demokratičnih vrednot, ampak tudi ekoloških vrednot. Tudi za vse druge stranke mora biti to točka preloma; vsakršno sprenevedanje glede blaženja podnebnih sprememb ali lahkotno zanikanje sprememb je nedopustno.«

Ljudje so sumničavi do ukrepov, ki bi lahko zmanjševali segrevanje ozračja, saj jih razumejo kot vsiljene in protikapitalistične. Kaj govorijo desni populisti? Vse bo dobro, samo volite nas in poskrbeli bomo, da država ne bo žrtvovala malih ljudi.

Praviloma velja, in to potrjujejo znanstvene raziskave, denimo že desetletje stara raziskava ameriškega sociologa Aarona McCrighta, da je zanikanja podnebnih sprememb več med tistimi, ki imajo več premoženja in večjo politično moč. Odgovor, zakaj je tako, je logičen: »Ko začnete govoriti o podnebnih spremembah in potrebi po večjih spremembah, davkih na ogljik in spremembi življenjskega sloga, konservativci v tem vidijo grožnjo kapitalizmu in prihodnji blaginji. Zato so navadno zelo negativno naravnani do podnebnih sprememb,« je McCright dejal za revijo Scientific American.

A zanikanje ni samo posledica skeptičnega uma in politične preračunljivosti, gre za sistem, za interesni boj, za denar. Luka Omladič je filozof, ki se je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ukvarjal z vprašanji okoljske etike in okoljevarstvom. Zdaj je državni sekretar na ministrstvu za solidarno prihodnost. »Zanikanje podnebnih sprememb s sejanjem podnebnega skepticizma v javnosti in medijih je bilo prva, zelo načrtna in premišljena strategija velikih podjetij, tako ali drugače povezanih s fosilnimi gorivi, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Že takrat so se začele oblikovati prve sistemske politike omejevanja proizvodnje in rabe fosilnih goriv kot najpomembnejši del blaženja podnebnih sprememb. Sistematične kampanje so v ZDA vodila izkušena lobistična podjetja, številna izmed njih pa so pred tem delovala na milijardnem polju, povezanem s tobačno industrijo.« Šlo je torej za širjenje dvomov o znanstvenih dognanjih, sistematično in načrtno. S podjetji pa so posredno ali neposredno povezani tudi politiki. »V devetdesetih letih v ZDA republikanci sprva niso nujno nasprotovali sistemskim podnebnim politikam. Celo na ravni konservativnih zveznih držav, kot je Teksas, je republikanska vlada načrtovala spremembe energetske politike v luči podnebnih ukrepov,« pravi Omladič. »Preobrat je sledil v trenutku, ko so velika podjetja izrazila nasprotovanje ter ga prek svojih organskih povezav s politiko prevedla v politično pozicijo. V trenutku, ko je desnosredinska politika tako rekoč sprejela mandat podjetij z interesom glede fosilnih goriv, ga je začela prevajati v svoj ideološki politični besednjak. Politiki desnice – a nikakor ne izključno desnice – so začeli izražati dvom o podnebni znanosti, sočasno, ko so zagovarjali politike, prijazne do podjetij, povezanih s fosilnimi gorivi in izpusti toplogrednih plinov.«

Vendar ima zanikanje podnebnih sprememb še bistveno globlje vzroke kot zgolj željo po dobičku. »Razmislite, na kakšen način so nastale ZDA. Država se je oblikovala iz različnih skupin evropskih izseljencev, nekateri izmed njih so bili verski gorečneži, spet drugi so v ZDA odšli iskat svobodo in drugačen svet. Vse to se dobro vidi v prvem amandmaju ameriške ustave, ki govori o svobodi veroizpovedi in govora. Zdaj pa to povežite z liberalizmom in antisocializmom, pa boste hitro ugotovili, česa se najbolj otepajo Američani. Bojijo se premočne države, ki bi se z davki, regulacijami, nadzorom vtikala v vse pore življenja,« o enem izmed izvorov podnebne skepse razmišlja Peter Klepec, filozof na ZRC SAZU. »Dodajte k tej mešanici še neoliberalizem, idejo o vsemogočnem prostem trgu, pa vam bo takoj jasno, zakaj Američani ne zaupajo državi. Težava je v tem, da ekologija in podnebne spremembe potrebujejo močno oblast. Ljudje so torej skrajno sumničavi do ukrepov, ki bi lahko zmanjševali segrevanje ozračja, saj jih razumejo kot vsiljene in protikapitalistične. In kaj na drugi strani govorijo desni populisti? Vse bo dobro, samo volite nas in poskrbeli bomo, da država ne bo žrtvovala malih, navadnih, drugorazrednih ljudi.«

Skrb zbujajoča ni samo krepitev strank nove desnice, temveč proces »prelivanja« njihove agende proti vladajočim konservativnim in desnosredinskim strankam – podnebno zanikanje v tem procesu spremlja agende proti migrantom, skupnosti LGTB …

Lahko sežemo še dlje, v temelje, osnovne premise, na katerih se ni izoblikovalo le krščanstvo, pač pa tudi drugi verski sistemi. Matjaž Uršič, prostorski sociolog s Fakultete za družbene vede, pravi, da je večina ljudi prepričana, da je človek dobil Zemljo v last in uporabo, da je torej postavljen na vrh hierarhične lestvice, pod njim so vse živali, druga bitja, okolje, tako jih lahko po mili volji izkorišča za lastno blaginjo. »Ta miselni sistem se perpetuira že tisočletja, na koncu pripelje do političnih strank, ki jim je nedojemljivo, da bi se ljudje v imenu okolja odrekli lastnim ugodnostim. Gre predvsem za desne politične stranke, levica je na drugi poziciji, govori o skupnosti, o socialni državi, o skupnem dobrem, o varovanju okolja, desnica pa praviloma zavzame nasprotna politična stališča.«

Načrtno vnašanje dvoma

Vse, kar se dogaja v ZDA, slej ko prej pljuskne tudi v Evropo. A v Evropi je podnebni skepticizem vsaj navidezno manj razširjen kot v ZDA, stranke, ki denimo zagovarjajo fosilno energijo, so glede zanikanja podnebnih sprememb manj eksplicitne, načeloma se strinjajo s tezo, da se podnebje spreminja, dvomijo pa, da je za spremembe odgovoren človek. A tudi tukaj doživljamo obrat. »Podnebno zanikanje je zadnja leta postalo del novega, globalnega političnega polja, ki še nima ustreznega poimenovanja – ’desni populizem’ ni povsem zadovoljujoč izraz – in se izraža na zelo različne načine, prek internetnih medijev, nekonvencionalnih političnih strank in akterjev, takšnih in drugačnih mnenjskih voditeljev, dezinformacijskih akterjev iz držav proizvajalk fosilnih goriv, globalnih, večinoma iz ZDA izvirajočih konservativnih in ultrakonservativnih ’think tankov’. Politični izraz tega polja – stranke ’nove desnice’ AfD, Švedski demokrati, Stranka Fincev … – so zadnja leta zanikovanje začele izrazito uporabljati kot del svoje politične platforme,« še pravi Luka Omladič. Ukrepi zoper segrevanje ozračja naj bi bili torej povezani z levičarji, elito, napadi na svobodno gospodarsko pobudo, na eni strani je vera v ekonomski liberalizem, na drugi v socializem. »Skrb zbujajoča pa ni samo krepitev strank nove desnice, temveč proces ’prelivanja’ njihove agende proti vladajočim konservativnim in desnosredinskim strankam – podnebno zanikanje v tem procesu spremlja agende proti migrantom, skupnosti LGTB itd.«

Podnebne politike torej postajajo nova simbolna točka, novo torišče kulturnega boja. »Desnica je pri teh vprašanjih tudi na mednarodni ravni izredno vplivna, ideje politične levice, ki opozarja na neizbežnost spremembe pravil delovanja ekonomskega sistema, pa ne. Kaj je levo ali desno, je danes težko reči. Nesramno premožni lastniki tehnoloških podjetij so liberalni, ne motijo jih geji in pravice manjšin, a so hkrati absolutno proti državi in njenim nadzorstvenim ter predvsem davčnim mehanizmom. Ni čudno, da sta zanikanje podnebnih sprememb in upor zoper njih tako močna,« pravi Peter Klepec.

Toda kritiki imajo po svoje prav. Vladajoči ne znajo nagovoriti volivcev in ti podnebne omejitve, teh bo v prihodnosti vedno več, jemljejo kot nekaj vsiljenega – to velja še posebej takrat, ko prizadenejo najšibkejše. Zato raje podprejo tiste, ki jim v času erozije zaupanja v znanost razlagajo konspirativne zgodbe. Takšna politična taktika ima resne posledice, dolgoročne – ozračje se še vedno segreva – in tudi kratkoročne. Tako so klimatologi in znanstveniki po svetu pogosto tarča organiziranih trolovskih kampanj in žalitev. To se dogaja tudi v Sloveniji. »Doživel sem kar nekaj takšnih primerov, po telefonu in po elektronski pošti. Očitajo nam, da smo podkupljeni, da namenoma molčimo, denimo o tem, da nas posipajo iz letal in podobno. Nekdo mi je enkrat rekel, da nas bo tožil, pa seveda diskvalifikacije, da smo del zarote in podobno,« o nasilju – natančno za to gre, za nasilje nad tistimi, ki svarijo pred podnebno krizo – razmišlja slovenski meteorolog Andrej Velkavrh.

Pa vendar, bo zanikanje nazadnje zmagalo? Bodo ljudje, ki jih spodbujajo populisti, postali fatalisti, če ne že kar goreči zanikovalci, ki so kot kakšen Donald Trump prepričani, da je razlaga o podnebnih spremembah nastala na Kitajskem?

Klinični psiholog Aleksander Zadel pravi, da ne. »Ljudje potrebujemo velike zgodbe. Velike in pomembne zgodbe, ki osmišljajo naš odmik iz cone udobja, zahodni svet pa se utaplja v izgubljenem smislu, v izgubljenih željah po veliki zgodbi.« Ta velika zgodba je lahko seveda zgodba o velikanski zeleni laži, velika zgodba je lahko tudi namišljena zelena paranoja, o kateri govorijo nekateri, neznanje, nezaupanje, ki ju izkoriščajo politiki. »Takšna zgodba je res lahko tudi zarotništvo, denimo to, da podnebne spremembe ne obstajajo. Seveda nekaj ljudi v to verjame, a so v manjšini, le politika jih zlorablja, njih, njihov dvom, njihove strahove, kot nekakšen alibi. Prava velika zgodba bi morala biti drugačna. Prava velika zgodba je, da je mogoča rešitev planeta, prava velika zgodba je, da je mogoč trajnostni razvoj. Težava je v tem, da politiki živijo v izraziti kognitivni disonanci, na videz želijo narediti nekaj dobrega, a je svet, ki ga upravljajo, tako kompleksen, da se raje zatekajo k parcialnim rešitvam kot pa k strateškim, dolgoročnim. Morda jih niso sposobni izpeljati, morda pa jih vodijo kratkoročni interesi.« Ljudje bodo prej ali slej prisiljeni v spremembe, zaradi okoljskih omejitev se bodo spremenili življenjski vzorci, potrošništvo, potovanja, več bo odpovedovanja, to bo seveda privedlo do novih nesoglasij. Bistveno pa bo, tako Zadel, da bodo ljudje razumeli, kaj se dogaja in zakaj. »S spremembami ni nič narobe, vsak dan imamo opraviti z njimi, vprašanje je le, ali v njih vidimo smisel. Smiselno je nekaj, kar pokaže dolgoročni rezultat. Veliko se govori o strahovih, o tem, da se ljudje ne želijo spremeniti. Trdim, da to ni res. Večina teh strahov je bagatela, še nobeden ni prišel k psihologu, ker decembra ni mogel jesti paradižnika. Če v trgovinah sredi zime ne bo paradižnika, ga ljudje pač ne bodo kupovali, morda ga bodo nekaj časa pogrešali, kaj več pa ne. In če bodo videli smisel v tem, da bodo v imenu varovanja okolja spremenili navade, bodo storili tudi to.«

Vse to je morda res, a potrebno bo skupno ukrepanje, ukrepanje vseh torej. »Skupno ukrepanje pa predpostavlja prave politike in pravo politiko, politiko univerzalnega, politiko za vse, politiko za skupno dobro,« še dodaja Peter Klepec. »Vedno bolj se bo širila zavest, da je lahko ogrožen naš način življenja, gotovo bo veliko upora, veliko konfliktov, različnih interesov, a upam, bodimo vsaj enkrat optimisti, da bo skupno ideološko polje na koncu prešila zavest o omejitvah in zahtevah okolja.«