Racionalizacija kolaboracije skozi karikaturo Tomaža Lavriča

Granda se je razgovoril in med drugim opisal razklanost slovenskega življa v začetku druge svetovne vojne, ko so komunisti organizirali oborožen odpor, »nekomunisti« pa so raje čakali, kaj bo storil okupator, kot pravi

Socialna omrežja so zadnje dneve v spomin naplavila staro karikaturo Tomaža Lavriča, ki jo je ta objavil v Mladini avgusta 2018. Nastala je na podlagi intervjuja z dr. Stanetom Grando – z njim se je na TV Slovenija pogovarjal dr. Jože Možina in je bil objavljen 19. avgusta istega leta.

Granda se je razgovoril in med drugim opisal razklanost slovenskega življa v začetku druge svetovne vojne, ko so komunisti organizirali oborožen odpor, »nekomunisti« pa so raje čakali, kaj bo storil okupator, kot pravi. Urednik izjav tedna v Mladini se je ustavil ob njegovi izrečeni domislici o menda plemenitih ciljih čakajočih:

»In najbolj so si prizadevali za to, da bi vendar Slovence ohranili skupaj, da ne bi bili Slovenci spet razdeljeni, kot so bili včasih. In zato iščejo rešitev pri Nemcih, pri Italijanih, da bi vsaj Slovenci ostali vsaj pod enim okupatorjem, ker bodo potem lažje preživeli. Tega danes nekateri ne razumejo. To je cilj, ne kolaboracija, cilj je Slovence ohraniti skupaj.«

Absurd in dobesednost

Lavričeva vselej genialna karikatura bi zahtevala poglobljeno in poenoteno hermenevtiko, vendar tradicionalno stavi na to, da iztisne komičen učinek iz dobesedno dojete karikaturne konkretizacije izrečenih besed. Na ta način skozi ilustriranje misli poudari njeno absurdnost in nato iz nemogočega kontrasta med vizualno podobo in besedo pritegne vso pozornost, ki v gledalcu sproži huronski smeh.

Tokrat Lavričev absurd stavi na zgodovinsko nesmiselnost razlage gosta oddaje, ki je evidentno skregana z vsemi dejstvi, s čimer smeši Grandovo ponujanje lažnega opravičila za kolaboracijo in domobranstvo. Lahko bi rekli, da je omenjeni zgodovinar desne politične provenience posegel po bizarni racionalizaciji. Moja poanta bo, da slednjo razumemo na dva načina: na psihološki ravni kot obrambni mehanizem, ki poskuša z navedbo navidezno smiselnih razlogov upravičiti nesprejemljivo ravnanje, na ravni argumentacije pa je racionalizacija prepričevanje, pri katerem navajamo logično neprepričljive dokaze.

Včasih preprosto zmanjšujemo pomen in težo dogodka (»Saj vendarle ni tako slabo«), spet drugič neupravičeno krivimo druge (»Se ne bi zgodilo, če bi nam pravočasno pomagali«), se zatečemo v primerjave (»Kar sem storil, res ni nič v primerjavi s tem, kar počnejo drugi«) ali preprosto iščemo opravičila. Grandova taktika glede opravičevanja kolaboracije gotovo najbolj sodi v zadnjo od naštetih variant.

Vendar pa racionalizacija kot psihološki obrambni mehanizem opravičevanja in hkrati kot logična zmota nista čisto vsaksebi in se dopolnjujeta. Končno ljudje delajo logične napake tudi zato, ker bi v stiski želeli ohraniti samospoštovanje, ubraniti svoj jaz in se znebiti notranjih konfliktov, ki so lahko tudi ideološki in povezani z zgodovinskimi dejstvi, za katera vedo, da so neljuba in jih iz določenih razlogov ne želijo priznati.

Zvitost načrta

Če skozi obrambne mehanizme upravičujemo svoja dejanja, občutke ali prepričanja, pri zmoti iz racionalizacije (ali racionalizacijski zmoti) drugim in verjetno tudi sebi dokazujemo, da je nek sklep utemeljen. Predstavljajmo si, da smo na dieti, vendar nas mika pojesti čokolado. Svoje dejanje bomo hitro osmislili na številne načine in na primer ugotavljali, da je za nas zdravo, če jo pojemo, v resnici pa nam je zgolj v užitek, ker je slastna in se ji ne moremo upreti.

Ponujanje lažnih za našo trditev, ker vemo, da so resnični razlogi veliko manj prepričljivi in neprijetni, včasih deluje po principih potrditvene pristranskosti (confirmation bias). Ne vemo sicer, kaj točno se dogaja v Grandovi glavi in kako tvori svoja prepričanja, ampak nagnjenost k temu, da iščemo, razlagamo in končno tudi pomnimo le takšne podatke, ki so nam v prid in s katerimi pritrjujemo obstoječim prepričanjem ali stališčem, ostale pa ignoriramo, se dopolnjuje z mehanizmom racionalizacije.

Končno velja omeniti še pedagoško in kritiško vrednost Lavričeve karikature. S tem, ko grafično izpostavlja komičnost nekega stališča, tokrat racionalizacijskih opravičevanj, na najboljši način odpira oči pred zgodovinskimi potvorbami. »Zvit domobranski načrt končne rešitve slovenskega vprašanja v Tretjem rajhu« s karikaturo Grande, ki pod nemškim škornjem zadovoljno vzklika »Sieg Heil«, na nek način ne potrebuje komentarja. Vse je takoj jasno – le tistemu ne, ki bi rad še naprej racionaliziral.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**