RTV / Arena o policiji in Kučanu, ki družno preganjata Možino

Zgodilo se je brutalno in tokrat vsem na očeh 

Kako razumeti situacijo na javni radioteleviziji zadnjih dveh let in kako jo interpretirati v tem prelomnem hipu? Odgovor že poznamo: naš najpomembnejši servis je bil, zelo preprosto, ves ta čas politično ugrabljen, kar moramo razumeti v ožjem in tudi v strankarskem smislu. Zgodilo se je brutalno in tokrat vsem na očeh s pomočjo novinarskih, uredniških in drugih pomagačev, brez katerih se ne bi moglo.

Novinarsko lakajstvo se je znova pokazalo v svojem zanikrnem blišču in demonstriralo, da je pri nas še kako živo, ker je spona med političnimi strankami in novinarstvom čvrsta. Ne, tu ne gre za to, ali lahko imajo novinarji svoja politična prepričanja, kar je običajna redukcija v argumentaciji tistih, ki stanje dopuščajo, ampak za nekaj drugega – aktivno pomagaštvo. Še huje, po svoje se je ponovila zgodba med leti 2005 do 2008, ko je isto hišo kadrovsko in programsko že obvladoval Janez Janša s svojimi strankarskimi podrepniki, njegov poslance Branko Grims pa je celo spisal besedilo zakona o RTV Slovenija.

Zakaj dopuščajo anomalije?

Toda že nekaj tednov je situacija drugačna: nov zakon je v veljavi, delo je nastopila nova uprava z Zvezdanom Martićem, ki bo morala depolitizirati lastno hišo, v funkciji je nov Svet RTV Slovenija, vodi ga Goran Forbici. Dogajajo se kadrovske menjave in še več jih verjetno bo, toda na programski shemi informativnega programa se to ne pozna dovolj. Gledalke in gledalci TV Slovenija tega ne čutijo dovolj in splača se ogledati zadnji primer.

Pirkovičeva zadnja Arena, ki terminsko tako rekoč nadomešča Studio City, je bila še ena komična prezentacija politično navijaške oddaje z »izbranimi gosti«, kjer se je tokrat pod tendencioznim naslovom »Kaj bo še dovoljeno reči?« vse vrtelo okoli domnevno ogrožene svobode govora pod novo Golobovo koalicijo.

Pustimo ob strani že tisočkrat ugotovljena dejstva, da javni servis ob takšnem informativnem sporedu na las spominja na Janševo paradno Nova24TV. Težave so zdaj res že čisto groteskne: zakaj novo vodstvo dopušča takšne anomalije? Čemu jih tolerira? Ponavljajoči se argument, da se odvija labodji spev janšističnega novinarstva, da moramo počakati še teden, dva ali tri, sploh če smo čakali dve leti, res ne more biti dober. Čakati, da se nekomu izteče čas?

Moj predlog je zelo enostaven: mar ne bi novo vodstvo, uprava in svet morali zelo otipljivo reagirati in pokazati, kaj počnejo narobe novinarski lakaji in s tem zaščititi avtonomijo in ugled svojega zavoda? Zakaj ni nobenih javnih stališč, v katerih bi se od takšnih oddaj vsaj distancirali, če so že spuščene v realizacijo? Mar ne obstaja institut varuha? Se nihče ne želi ukvarjati z varovanjem profesionalnih in etičnih standardov na javnem servisu? Ni ravno pasivnost način, s katerim se najbolj pritrjuje za pesimizem skritim zgrešenim prognozam, da se v hiši zgolj odvija menjava političnih ekip, kjer bodo ene zamenjali drugi – ocena, ki je čisto zgrešena? Si vse to plačniki prispevka zaslužimo?

Kučan o Pirkoviču

Voditelj Pirkovič je, če odmislimo njegove karitativne ambicije pomoči ljudem v stiski, ki po njegovi presoji tvorijo poseben element sicer žanrsko zelo hibridne oddaje, tokrat stavil predvsem na dva gosta: Jožeta Možino in Žigo Turka. Začuda v studio ni povabil Uroša Urbanije.

Potem je po stari navadi soliral s svojimi osebnimi mnenji, storil vrsto profesionalnih kiksov, med drugim polemiziral s tistimi, ki govorijo o njem in nam kazal njihove izjave o sebi. Na ta način je med drugim odprl polemiko s prafiguro demoničnega sovražnika v očeh svojega političnega idola Janeza Janše. Kar nenadoma smo lahko gledali besedilo, ki ga je spisala Špela Furlan, tajnica nekdanjega predsednika republike in ga je voditelj povzel v naslednjo legendarno izjavo: »Milan Kučan pravi, da sem se odpovedal novinarskim standardom.«

Murgle pošljejo policijo

O tem, kakšen status ima Pirkovičeva Arena v depolitizacijski fazi, sem že pisal. Da bi omenjeni podkrepil konspirativni diskurz o demonični figuri, o kateri so v stranki SDS spletli že vse možne bajke, je nadaljeval s prispevkom, v katerem nam Jože Možina pojasni, da se mu Kučan maščuje in nanj pošilja policijo. Zgodba je taka: ker je v zadnjem intervjuju gostil pisatelja Ivana Sivca in je ta hitel razlagat, kako so Kučanu ob nastopu v neki oddaji desetletja nazaj vnaprej poslali vprašanja, da je lahko v radijskem studiu lažje odgovarjal, se mu je moral zameriti. Dokaz: nekaj dni nazaj je doživel obisk policije, in to v RTV hiši na Kolodvorski. Pirkovič je tako napletel vzročno povezavo: »Jožeta Možino, ki je voditelj oddaje, je iskala policija. Iskala ga je kot urednika oddaje Intervju.«

Nato je pred kamero nastopil njegov sodrug istih političnih prepričanj in nam povedal, da mu ni znano, zakaj so ga obiskali, »je pa res, da so se na družbenih omrežjih in med poznavalci razširili govorice, da je to povezano z intervjujem s pisateljem Sivcem«. Smo prav slišali? Potem je še napletel, da je to povezano z omembo Kučana, ki se »je vznemiril« in je prihod policije posledica intervjuja.

S tem je bila začrtana smer enourne oddaje, ki jo je nato dopolnil še Žiga Turk, splošno znani strokovnjak za medije in svobodo govora. Povedano preprosto z besedami Možine: naša svoboda je ogrožena, »ta beloruski model je strašljiv, je neke vrste pritisk name« in gre za neke vrste zastraševanje, je hitel z grozo v očeh razlagati, sploh ker policija doslej še ni prihajala »v našo hišo«.

Vprašanje motiva obiska

Obisk policije pri Možini je očitno enigmatičen in vse ni črnobelo. Po eni strani je skrajno nenavadno, da mu ta ne bi povedala, čemu ga je obiskala, on pa ne, kaj je želela od njega slišati. Zakaj nam voditelj oddaje Intervju v kamere razlaga, kakšne govorice se širijo po družbenih omrežjih glede motiva obiska, saj bi policiste zagotovo lahko o tem vprašal sam, če mu že niso povedali?

»Domnevam, da so me želeli prestrašiti. In preko tega akta, ki je bil tako demonstrativen,« je razlagal Možina in se pridušal, da mu že nekaj dni policija ni pustila nobenega vabila in da ga potem več niso kontaktirali. »Videli bomo torej, kdo bo plačal ceno svobode in koliko je vredna,« je potem pomoraliziral Pirkovič.

Ustavimo se še malo pri obisku policije. Zagotovo je čudno, če ta vstopa v nekatere javne ustanove, na primer v Državni zbor, Univerzo ali tudi v RTV hišo. Pričakovali bi, da to počne le izjemoma. Kasneje je, kot smo lahko prebrali, v izjavi za Slovenske novice zanikala, da je šlo za »ustrahovanje, politične pritiske ali podobno, temveč zgolj za osnovno opravljanje policijskih nalog«. Možini je tudi očitala, da z objavo na tviterju sam vrši pritisk na policiste.

Tudi na tej točki se velja čuditi policijskem piarju: ne, objave na tviterju ne morejo šteti za pritisk, sploh pa ne takrat, ko nekdo pravi, da ga sam čuti. Namesto da bi nam vsaj okvirno povedali, zakaj so Možino poiskali in s tem zanikali klasične teorije zarot o Murglah, so zamudili priložnost. Razumemo sicer, da se mora tandem Senad Jušić in Boštjan Poklukar ukvarjati s svojimi težavami in slabim ugledom, za katerega skrbi kar sam, ampak tokrat je bila to še ena izgubljena priložnost, da bi policija pomirila konspirativne strasti. Tako pa bo obveljalo, da nad njima bdi murgelski penzionist.

Zakaj vodstvo ne reagira?

Naj se vrnem k svoji osnovni poanti. Pirkovičeva nova politična akcija v oddaji bi terjala odziv novega vodstva in obrambo poklicnih standardov. Za vsako takšno oddajo posebej in takoj. Osnovo za to dajejo že osrednja Poklicna merila in načela novinarske etike, ki veljajo za javni servis. V njih piše marsikaj o nedopustnosti poklicne pristranskosti, sploh politično obarvane. Med drugim zahtevajo, da je potrebno novinarjem in urednikom, ki zlorabljajo svoj poklic za širjenje lažnih ali prikrojenih informacij, »preprečiti delo«.

Dokument govori o tem, da se pri poslušalcih in gledalcih v ničemer ne sme ustvarjati občutka, »da so pristranski oziroma da je njihova profesionalna integriteta okrnjena.« No, mar Pirkovič in Možina ne počneta ravno tega, pa sploh nista edina? V merilih piše še, da morajo voditelji oddaj ohranjati svojo verodostojnost in se izogibati izražanju svojih osebnih stališč pri vodenju pogovorov ali okroglih miz in pristranskosti pri izbiri vprašanj. Pirkoviču to ne uspeha niti do te mere, da ne bi na koncu polemiziral s kritiki na svoj račun.

Končno bi v posamezni oddaji moral predstaviti najširši možen obseg stališč in mnenj o neki temi. Voditelj pa se nenehno izgovarja, da se ena stran ne odziva na vabila, s čimer legitimira vabila zgolj »svoji«. Z nepristransko držo novinarja/voditelja je treba poslušalcem in gledalcem omogočiti, da si o zadevi sami oblikujejo sodbo, ki bo temeljila na predstavljenih dejstvih, zahtevajo merila. Kot tudi, da novinarji, uredniki in drugi ustvarjalci radijskih in televizijskih programov s svojim javnim in političnim delovanjem ne smejo zlorabiti položaja v RTV Slovenija, škodovati natančnosti, nepristranskosti in verodostojnosti programov RTV Slovenija, ogrožati ugleda in dobrega imena posameznikov ali celotnega javnega zavoda ter zaupanja poslušalcev in gledalcev v vsebino programov.

Namesto da nova uprava in svet zgolj čakata, kdaj bosta nekatere voditelje in oddaje umaknila, bi se lahko gledalkam in gledalcem najmanj opravičila in povedala, kaj je z njimi narobe. S tem, ko molčita, dejansko nehote legitimirata in pritrjujeta.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**