Vaja iz odgovornosti

V kolumni v številki 35 dr. Bogomir Kovač sprašuje, zakaj se ne izdajo državne obveznice, s katerimi bi se financirala obnova po poplavah. Sam se za izdajo zavzema zaradi tega, ker je potencialno veliko domačega varčevanja, ki bi se iz depozitov lahko preusmerile v obveznice in zaradi tega, ker bi bila oblast prisiljena k transparentnosti. Oba argumenta seveda stojita. Je pa vseeno potrebno pri sestavljanju virov financiranja za tako velik projekt, kot je obnova po poplavah imeti pred sabo širšo sliko. In ta je, da je treba za financiranje obnove dobiti tudi več nepovratnih sredstev EU. Pri tem merim na analogijo z Italijo, ki je po potresih 2016 in 2017 uspela dobiti dodatna nepovratna sredstva iz kohezije. In pot do dodatnih nepovratnih sredstev je samo skozi to, da se prej usmerijo posojilna sredstva, ki so na voljo, to je pa 2,7 milijarde EUR, ki so na voljo iz Mehanizma za okrevanje in odpornost. Od EU ne gre pričakovati, da bi za Slovenijo odkrivali kaj novega, ponudili so tisto, kar že imajo pravila Solidarnostnega sklada EU (EUSF) in na voljo so posojilna sredstva MOO, ki se v celi EU porabljajo manj, kot je bilo načrtovano. In tu je zelo gospodinjska logika: Draga Slovenija, vzemi tisto, kar imamo, če bo pa tega premalo, se bomo pa takrat pogovarjali… Od EU imamo trenutno zagotovilo, da bo letos v Slovenijo prišlo 100 milijonov in naslednje leto do 300 milijonov EUR prav tako nepovratnih EUSF sredstev. 400 milijonov EUR bo Slovenija dobila od EUSF, če se izkaže, da bo neposredne in posredne škode za 6,8 milijarde EUR, EUSF namreč financira obnovo do nekje 5,5% vse škode. Od tu naprej pa lahko vadimo, kako dobiti druga sredstva. Kolikor lahko spremljamo, je Vlada RS v kalkulacijo vključila domače vire, ki gredo v solidarnostni sklad, zavarovalnine in ko se seštejejo domači viri, še vedno manjka več kot 3 milijarde EUR. To si bo treba izposoditi in sedaj je razmislek naslednji: ali se to izposodi od EU, ki ima 2,7 milijarde EUR na voljo za Slovenijo ali pa se to naredi z izdajo obveznic in se jih proda domačim varčevalcem. In vedenje, da če se porabi 2,7 milijarde EUR posojilnih sredstev (predvsem vir Evropske investicijske banke), se bo lahko v nadaljevanju apliciralo na dodatna nepovratna kohezijska sredstva (tako kot je Italiji uspelo leta 2017 ob sanaciji potresov, so dobili še 1,6 milijarde EUR nepovratnih sredstev), če pa tega ne storimo, se lahko obrišemo za dodatna kohezijska sredstva in lahko uporabimo samo tisto, kar je ostalo iz prejšnje finančne perspektive. V tem kontekstu pa razmislek kaže, da je bolje jemati posojila EIB. Če je to vstopnica za dodatna nepovratna sredstva. Zdaj pa pozor: od 375 milijard EUR posojilne vreče od MOO, ki je pri EIB, do sedaj uporabljenih 47 milijard. Če to napotuje , da je cena kredita EIB primerljiva s tržno ponudbo, skratka, da cena ni kaj posebej ugodna, imamo dve možnosti, da se pogajamo z EIB in EU hkrati in sicer za 2,7 milijarde EUR in dodatno nepovratno kohezijsko milijardo (in se pri zadnjem sklicuje na prakso do Italije v letu 2017). Ker, če se dobi 2,7 milijarde po ceni, ki je podobna tržni in zraven še ena milijarda, smo v bistvu dobili 3,7 milijarde po nižji ceni. Če tega ni mogoče izpogajati, se suho ugotovi EU nima dobrega odgovora za obnovo ekonomij članic po naravnih nesrečah in se gre v izdajo obveznic.

Posojilni vir je ena stvar in tu je Slovenija odvisna od pogajalskih spretnosti. Po drugi strani pa imamo škarje in platno pri tem, kako se bi denar porabil. Prepričana sem, da je najbolj učinkovito, da se posojilna masa razdeli na manj svežnjev in da se hkrati opremijo večji posojilojemalci. Če je EIB posojilo, se sklene direktna posojilna pogodba in državno poroštvo za zavarovanje. Če se denar zbere s prodajo obveznic, se potem denar plasira na SID banko in slednja iz tega naredi kredite, zavarovanja pa se vzpostavljajo na kolateralih v lasti kreditojemalcev. Eden od večjih kreditojemalcev bi moral biti republiški stanovanjski sklad, da bi s tem denarjem gradil hiše in stanovanja za tiste, ki jim je voda odplavila dom. Republiški stanovanjski sklad je edina institucija, ki ima izkušnjo hkratne gradnje velikega števila stanovanj in hiš in bi se moral najmanj prilagajati na nove naloge, vsi ostali investitorji pa bi bili tu slabši. Če je v kontekstu organiziranja kreditojemalca potrebno razširiti dejavnost na »task force« za gradnjo hiš in stanovanj, pa če je potrebno dokapitalizirati stanovanjski sklad z vložkom v zemljiščih, potem naj se te stvari dokumentacijsko in zakonsko uredijo. Če je dokapitalizacija možna z vložkom zemljišč, ki so v lasti SDH, je treba zakonsko regulirati neodplačni prenos na državo in potem naprej v stanovanjski sklad in hkrati urediti, da se izguba, ki bi jo SDH doživel z neodplačnim prenosom, ne upošteva pri izračunih donosa SDH premoženja. Tako zgrajena stanovanja in hiše se lahko bodisi oddajajo, bodisi se v nadaljevanju odkupijo (predvidevati je, da bi bili ljudje motivirani take nepremičnine čez nekaj let odkupiti).

Drug velik kreditojemalec bi morala biti nova javna gospodarska družba, ki bi opravljala naloge urejanja hudournikov, sanacije hribin in plazišč ipd. Namreč, v Sloveniji nimamo neke družbe, ki bi bila sposobna dobiti večje kredite za celovito izvedbo infrastrukture (DRI je inženiring hiša z relativno majhno bilančno vsoto, DARS pa je specializiran za gradnjo cest). Ker hkrati ugotavljamo, da je potrebno uvesti novo javno službo za urejanje hudournikov, bi bilo smiselno, da se to uredi hkrati. Skratka, ustanovitev nove gospodarske družbe v 100% lasti države z nalogo izvajanja projektov za zaščito pred naravnimi nesrečami. Kapitalski vložek bi jemali iz sredstev, ki se zberejo za sanacijo, to bi potem omogočilo, da bi bila družba finančno močna za najem kredita. Kolateral bi predstavljalo državno poroštvo. Denar iz kapitalskega vložka se porabi za izvedbe sanacije. Država bi z zakonom tudi določila obvezno javno službo urejanja hudournikov in sanacije plazišč. Hkrati pa bi družba delovala kot «task force« za vodenje obnove uničene infrastrukture, gradnje protipoplavnih zaščit, novih prometnic in mostov in tudi zavarovanje poslovnih con. V ta okvir bi tudi umestili tehnične pisarne. Predvsem zaradi tega, ker je formalno lažje umestiti zaposlene v tako družbo. Če bi pisarne delale v okviru ministrstva, bi se zalomilo pri plačnem sistemu in je bolj smiselno, da se temu izognemo. Zakonsko bi morali biti odseki in objekti, ki se popravljajo, poimensko definirani in imeti poseben status zaradi tega, da se kontrolira alociranje sredstev na projekt in da se opredeli, kdo obnavlja objekt ali odsek in kdo ga vzdržuje po končani obnovi. Na tak način se potem omogoči nadaljnje financiranje rednega vzdrževanja. Taka družba bi potem jemala večjo kreditno linijo za obnavljanje infrastrukture. Kredit se zavaruje z državnim poroštvom. Ne morem izključiti, da bi tule bilo porabljeno cca 2 milijardi EUR kreditov, vendar je treba pogledati, kakšna bo škoda.

Predpostavlja se vzdržen poslovni model družbe in sicer v obliki rednih prihodkov iz javne službe urejanja hudournikov in plazišč. Poleg tega bi proračun države in vseh občin plačeval redno letno tarifo za sanacijo, iz tega bi se potem oblikoval vir za vračilo kreditov za sanacijo ob poplavi. Amortizacijski načrti in poslovni načrti se prilagodijo na način, da bi bili prispevki občin nižji od zneska, ki bi ga občine plačevale, če bi same najele kredit za obnovo infrastrukture.

Naslednji veliki kreditojemalci pa bi bili lastniki plinovoda, elektrovodov in telekomunikacijskih - s tem bi financirali obnovo napeljav, ki so bile poškodovane v poplavi.

Vsekakor pa je treba imeti vse scenarije preigrane čim prej. Zlasti zaradi tega, ker je na bruseljskih mizah tudi italijanska vloga za sanacijo poplav v Emilii Romagni. Pa ne gre izključiti še vloge Malte in Grčijeza sanacijo poplav po deževju, ki se dogaja ravno v času tega pisanja. In v tem kontekstu ne morem razumeti stališča fiskalnega sveta, ki bi najprej počakali, da bi videli, kakšna je vsa škoda, potem bi pa začeli zbirati denar.