Štafetna malica

Bistro Frik
Lokarjev drevored 8, Ajdovščina
Rezervacije imajo najraje na frikbistro@gmail.com
Frikova alfa je bila ta teden zakurjena v torek, sredo, petek in soboto od 18. do 22. ure, v petek pa dodatno še sredi dneva od 11.00 do 13.30. Za aktualni urnik čekirajte instagram.

Ambient:
prijeten, na temno vižo uštiman paviljonček je kljub majhnosti dovolj udoben, k čemur pripomore tudi primerna sredinsko rokovska playlista

Napitki:
fajn; poleg spodobnega nabora vipavskih vin in peliconovih pivakov tudi cock- in mocktaili ter ducat rumov

Vegetacija:
pici margerita in verdura, slednja je na voljo tudi v veganski različici

Dostopnost:
za gibalno ovirane ni zaprek

Fino: 
testo in peka pic
ponudba napitkov

Ne tako fino:
burjata štrukelj je še neobrušen diamant
generična pašta

Margerita je stala 8,5, pica carpaccio 15, z mortadelo polnjeni tortelini 10, sladici pa po 8,5 evra.

»Nihče ne stopi dvakrat v isti lokal, ker to ni več isti lokal, pa tudi sam ni več isti človek,« je po heraklitsko zafilozofiral vodja Konzumove terenske ekipe, ko je prestopil prag okroglega paviljona v središču Ajdovščine, kjer smo njega dni (Mladina 27/2019) odkrivali zanimive začetke vinoteke/prigrizovalnice Faladur, ki je migrirala v večje prostore v Vipavi, sproščenega duha druženja ob srebanju in prigrizovanju pa zdaj ohranja Frik. Ta se sicer – moderno je to – označuje za bistro, a kakorkoli obračaš, gre za picerijo; če imaš na jedilniku devet pic, eno pašto in dve sladici, si pač težko kaj drugega.

Frik se upravljanja osnovne dejavnosti ne loteva prav nič frikovsko, ampak precej resno: gazda temperaturo šamotnega dna v do konca razhajcani prenosni peči italijanske proizvodnje pred peko vsake pice preveri z laserskim termometrom, pico med peko vešče obrača in po dobri minuti na mizo postavi vzoren rokodelski izdelek, katerega glavna odlika je brez dvoma testo. To je zamešeno z drožmi, od zamesitve do peke pa minejo najmanj trije celi dnevi. Rezultat je krasno dvignjen, dobro zapečen in puhast rob ter ravno prav kompaktno dno, da prenese nanj pred peko in po njej naloženo robo.

Opremo pic delijo v dve kategoriji – tri klasične italijanke in šest kreativnih šefovih. Za umeritev okuševalnih mašin smo iz prve kategorije izbrali margerito, pripravljeno s pelati san marzano, mlečnim cvetom in radodarno odmerjenimi listi sveže bazilike, doživetje pa nato nadgradili z avtorskim posegom, ki je isto bazo po peki dopolnil z rukolo, tankimi rezinami surovega govejega hrbta, karakternim gorčičnim dresingom in grobo nastrganim pekorinom; obe pici sta bili krasni in Frik brez dvoma sodi v vrh novodobnega picopeštva na Slovenskem.

To ugotovivši pa je treba tudi priznati, da smo od njega glede na bistrojsko oznako pričakovali malo bolj angažiran pristop v ostalih gostinskih disciplinah, sploh, ker tudi on od gostov pričakuje obvezne rezervacije pa redno spremljanje insta kanala, na katerem sporoča pogosto spreminjajoč se odpiralni čas (včasih pa tudi pol ure po odprtju oznani, kaj vse je že razprodano). Z mortadelo polnjeni, s sesekljano pistacijo potreseni in z žlico stračatele obloženi tortelini so bili sicer dobri, a bi nam bilo ljubše, ako bi – pa čeprav bolj preprosto – pašto namotali sami, gratinirana palačinka z orehi je bila okej, a ne spektakularna; bi pa to lahko postala z orehovo filo polnjena burjata sirarne Golden ring, ki jo v Friku prelijejo z zabelo iz vročega masla, drobtin, cimeta in sladkorja. Zamisel je krasna, potrebuje pa še kar nekaj dodelave: sir na zadebeljenih delih ostane čisto mrzel in samo s priganjanjem gosta, naj bunko hitro prereže (kako, če je pa sir še vedno prevezan s slamnato vrvico?), čim prej zmeša in pojé, pač ni dovolj. Je pa jed dobra metafora za celoten pogon: potencialno vrhunsko. Ampak ne še zdaj.