Zakaj Poljska?

Od konca junija se stopnjujejo napetosti med Rusijo in Belorusijo na eni strani ter Poljsko na drugi. Seveda so politične napetosti vrhunec dosegle že davno prej, saj je Poljska med glavnimi in najzvestejšimi zaveznicami Ukrajine v obrambi pred namerami ruske vlade. Po propadlem pohodu na Kremelj se je 3200 vojakov Wagnerjeve skupine umaknilo v Belorusijo; plačanci menda po smrti svojega vodje Evgenija Prigožina to državo zapuščajo.

Napetosti pa ne popuščajo. In tudi ne morejo. Vnovično stopnjevanje se časovno ujema z neuspešnim uporom Wagnerjevih plačancev.

Julija sta se beloruski diktator in ruski predsednik neusmiljeno spravila nad Poljsko. Putin ji je očital, da hoče vstopiti v vojno med Rusijo in Ukrajino ter si prilastiti nekaj ukrajinskega ozemlja. Ponovil je, da so njena zahodna ozemlja pravzaprav Stalinovo darilo. Lukašenko pa se je na srečanju s Putinom v šali »pritožil« zaradi namere Wagnerjevih plačancev, da se bodo odpravili na »vodeni izlet« v Varšavo in Rzeszów. Zakaj ravno tja? Splošna javnost tega imena verjetno ne pozna. Lukašenko svojih besed ni pojasnil, vendar ni skrivnost, da je to poljsko obmejno mesto glavno logistično vozlišče za vso zahodno pomoč Ukrajini, vojaško in humanitarno. Poleg tega obstaja še zaplata ozemlja, ki je po mnenju Rusije in Belorusije šibka točka, to je koridor Suwałki, redko poseljen, 65 kilometrov dolg pas, ki je vojaško in logistično izjemno pomemben. Poljsko povezuje z Litvo in Belorusijo ločuje od Kaliningrada, ki je pravzaprav največje rusko vojaško in mornariško oporišče. Koridor Suwałki velja tudi za najranljivejše območje na ozemlju Nata in Evropske unije in ga od lanske pomladi ne varujejo le Poljaki in Litovci, temveč tudi Nemci, Nizozemci, Čehi, Norvežani in Američani.

Poleg tega je Lukašenko zatrdil, da je Poljska poslala dodatne čete na območje ob beloruski zahodni meji, in dodal, da ne bi smela zavzeti ukrajinskega ozemlja, Rusija in Belorusija pa da morata biti pripravljeni pomagati prebivalstvu zahodne Ukrajine.

Nato sta 1. avgusta beloruska vojaška helikopterja poletela čez mejo in štiri kilometre globoko nad poljsko ozemlje. Kot kaže, to ni bila naključna napaka. Beloruski piloti (govori se tudi, da je bila posadka v helikopterju v resnici ruska) so preskušali poljsko zračno obrambo in jo skušali izzvati, da bi se odzvala, s čimer bi se razmere na meji še zaostrile.

Ali ruski voditelji res želijo začeti vojno in poslati Wagnerjevo skupino ali katerega drugega posrednika (v Rusiji je več zasebnih ali napol zasebnih vojaških združb), da bi se spoprijel s poljsko vojsko? Ne, nemogoče si je predstavljati napad nekaj tisoč plačancev, ki niso opremljeni s težkim orožjem, na najmočnejšo med vojskami držav članic EU.

Poljski obrambni minister je sredi avgusta napovedal namestitev dodatnih deset tisoč vojakov ob beloruski meji. V Varšavi so na praznik poljskih oboroženih sil 15. avgusta priredili največjo vojaško parado v 30 letih. Mestno središče in več mostov so zaprli. Dva tisoč vojakov, 200 tankov in vojaških vozil, sto reaktivnih letal in helikopterjev – čist in nedvoumen prikaz moči na dan, ko se je zgodil čudež na Visli: avgusta 1920 je poljska vojska dosegla odločilno zmago v bojih s Sovjeti.

Poljska resda razkazuje svojo pripravljenost, da bi se postavila po robu Rusom, vendar ti ne bodo napadli. Igre z wagnerjevci in domnevni izleti v Rzeszów niso povezani z dejansko vojno.

Gre za izzivanje, ki je izvedensko pripravljeno za različno občinstvo.

Ruska federacija namenoma poskuša – in bo to počela tudi v prihodnje – ustrahovati Poljsko in preveriti, kako bi se druge Natove članice odzvale, če bi kdo ogrožal eno od njih.

Kremelj ima zdaj novo taktiko: želi si razdeliti ukrajinske zaveznike. A Poljska je za Putina pomembna tudi zaradi domače javnosti.

Poljska je glavna ukrajinska zaveznica v vojni z Rusijo. Je glavna posrednica opreme iz Evrope in Združenih držav Amerike v Ukrajino, številni poljski prostovoljci se tam borijo že od prvega dneva ruskega napada. Ustrahovanje poljskih oblasti naj bi v državi zbudilo nemir glede varnosti, to pa naj bi potem povzročilo zmanjšanje dobav orožja, streliva in opreme Ukrajini. Število poljskih prostovoljcev, ki bi raje ostali doma in branili domovino, bi se zato morda povečalo.

Od novembra lani je precejšen del poljske vojske nameščen tik ob meji z Belorusijo. A ves hrušč in trušč glede Poljske in Litve ni ustrahoval poljske vojske, temveč evropske politike, ki se bojijo vojne z Rusijo in odkritega spopada. Za Putina je pomembno tudi, da poljsko družbo razdeli od znotraj – že je slišati glasove o utrujenosti od vojne. Ravno na to je računal Kremelj in ravno zato se razmere na poljski meji zdaj zaostrujejo.

Kremelj se nagiba k nadaljevanju bojev v Ukrajini in v ta namen mora Rusija poskrbeti, da bosta EU in Nato ostala zunanja opazovalca. Sicer bi bilo preveč srhljivo nadaljevati vojno, saj bi se Rusija tako utegnila spoprijeti z državami, ki imajo veliko močnejše vojske od nje in jedrsko orožje.

To pa še ni vse. Zahodni Evropejci Belorusijo navadno vidijo kot rusko deklo, čeprav v resnici ni čisto tako. Beloruski diktator s skoraj 30-letnim mandatom si na vse kriplje prizadeva, da bi vijugal med Rusijo in Zahodom in čim dlje ostal neodvisen. Kar je Lukašenko rekel o »ekskurziji« wagnerjevcev, je izzivanje, informacijska vojna in psihološki pritisk. Hkrati je s tem poslal sporočilo Putinu. Prisotnost skupine Wagner v Belorusiji za Lukašenka pomeni tveganje, saj je zaradi tega videti, kot da ne nadzira popolnoma razmer v državi. Sedanje dogajanje je zanj zelo neprijetno in plačancev bi se najraje znebil. A ti niso na plačilni listi Kremlja in nikogar ne bi smelo presenetiti, če bi kje v Afriki pljusknil nov val Wagnerjevega vojaškega delovanja.

To ni le poskus ustrahovanja ukrajinskih zaveznikov in podpihovanja protiukrajinskega razpoloženja v poljski družbi. Kot je Kremlju v navadi, ideološka vojna poteka dvotirno in je osredotočena na mednarodno in rusko občinstvo.

Podoba Poljske kot glavne zgodovinske sovražnice in največje grožnje je eden od temeljev kremeljske propagande.

Ni naključje, da je prvi državni praznik, ki ga je uvedla Putinova vlada leta 2005, dan narodne enotnosti. Praznujejo ga 4. novembra v spomin na osvoboditev Moskve izpod poljske zasedbe novembra 1612.

Ni naključje, da Putinova današnja napadalna retorika spominja na zloglasno trditev sovjetskega premiera Vjačeslava Molotova (da, to je tisti Molotov, ki je podpisal pakt o nenapadanju z nemškimi nacisti). Leta 1939 je rekel: »Poljska je pošastni pankrt versajske pogodbe.«

Ni naključje, da lokalni ruski mediji, za katere se večina zahodnih strokovnjakov ne meni, redno poročajo o sistematičnem rušenju in skrunjenju spomenikov ter grobov poljskih žrtev gulagov. O zadnjem primeru poročajo iz Sankt Peterburga: 23. julija je spomenik Poljakom, ki so jih pobili med veliko čistko leta 1937, čez noč izginil. Podobno se dogaja po vsej Rusiji.

Prva Putinova vlada je že leta 2005 uvedla nov praznik: dan narodne enotnosti v spomin na osvoboditev Moskve izpod poljske zasedbe novembra 1612.

Ne bi me presenetilo, če bi se izkazalo, da so te skrunitve sledile klicu iz Kremlja ali palače Smolni, sedeža sanktpeterburške mestne oblasti. Človek bi samodejno domneval, da je ta vandalizem maslo kakšnega lokalnega birokrata, ki se ima za vestnega državljana in pravega domoljuba in se bori v svoji vojni proti večnemu sovražniku, vendar na domači fronti. Pred kratkim so v vasici na bregu Bajkalskega jezera podrli spomenik Poljakom, izgnanim v Sibirijo po vstaji leta 1864. Ko je novinar storilce, domačine iz te vasi, povprašal, kaj je razlog za vandalizem, so odgovorili: »Spomenik je bil moteč. Zakaj bi sredi Sibirije gledali poljske zastave?«

To je pravzaprav glavni cilj vseh »posebnih operacij« Kremlja, vojaških in ideoloških. Putin in njegovi pajdaši potrebujejo mobilizirano družbo. In jo tudi imajo. Družba, kakršna se v Rusiji oblikuje od začetka tega stoletja, trdno verjame, da je obdana s sovražniki, tudi znotraj države. S takšno militantno in nevrotično družbo bi Kremelj lahko začel vojno v Gruziji, Siriji ali Ukrajini, katerokoli vojno, ki bi pripomogla k ohranitvi sedanjega režima.

Kaj pa Poljska? Pomeni preveliko tveganje. Kremeljski režim morda ne bi preživel tega spopada, zato bo verjetno raje izzival in skušal razdeliti ukrajinske zaveznike.