Populizem delodajalcev

V trenutku, ko je vlada začela govoriti o dveh solidarnostnih sobotah in solidarnostnem prispevku, je bilo politične enotnosti, ki je bila še nekaj dni prej politična maksima, konec. Iz opozicijskih SDS in NSi so nemudoma sporočili, da vsak dodatni prispevek omejuje gospodarsko rast in podjetniško svobodo. Prosto po Janezu Janši bi lahko dodali, da je bolje postrgati po proračunu kot pa uvajati dodatna finančna bremena. Proračun pa naj bi skrival veliko nepotrebnih postavk, recimo nakazila nevladnim organizacijam. Prav tako bi lahko nekatere oprostili plačila nepotrebnega RTV-prispevka. Prisilni solidarnostni prispevek naj bi torej omejeval vse, tudi tiste, ki so bili najbolj prizadeti, vlada Roberta Goloba pa naj bi, tako poslanec SDS Zvonko Černač, iz denarnic ljudi pobrala »1,3 milijarde evrov«.

Bo res? Izmed kopice ukrepov, ki jih uvaja prejšnji teden sprejeti interventni zakon, naj omenimo le en primer. Fizičnim osebam, tistim, ki ne bodo opravile solidarnostnih sobot, bo prispevek ob odmeri dohodnine obračunala finančna uprava. Pri povprečni plači to pomeni okoli 73 evrov na leto. Ali slabih 150 evrov v dveh letih, kolikor naj bi veljal zakon. V davčno osnovo so vključena še druga sredstva, denimo najemnine in kapitalski dobički. Tisti, ki imajo več, bodo tako plačevali višji znesek. Po ocenah ministrstva naj bi od fizičnih oseb na leto pridobili dodatnih 75 milijonov evrov. Po drugi strani zakon predvideva, da bodo podjetja plačevala 0,8 odstotka od osnove za obračun davka od dohodkov pravnih oseb, ki še ni bila znižana za olajšave. Po izračunih ministrstva naj bi od pravnih oseb na leto zbrali okoli 71 milijonov evrov. Hkrati bodo podjetja, v katerih bo opravljena delovna sobota, prispevala enak znesek, kot ga bo na to delovno soboto kot dnevno neto plačo prispeval delavec.

Omenjeni zakon ni nič novega, ampak klasičen ukrep ob takšnih dogodkih. Leta 1998 je na primer država sprejela zakon o popotresni obnovi Posočja, ki ga je prizadel velikonočni potres. Vsi dohodninski zavezanci so tako prvo leto plačali posebni prispevek po stopnji 0,3 odstotka, drugo leto po stopnji 0,2 odstotka od dohodninske osnove.

Tokrat sprejeti zakon je v gospodarstvu povzročil sicer pričakovano, a nesorazmerno veliko nejevoljo. V Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije, ki jo je zmotil že dan solidarnosti, so prepričani, da so njihovi člani že zdaj prostovoljno donirali sredstva prizadetim, da so priskočili na pomoč, da bi bilo torej bolje počakati do končnega popisa škode in šele potem morebiti uvesti nove obremenitve. »Ne smemo pozabiti, da je pri nas gospodarstvo že sedaj izjemno obremenjeno z davki in prispevki,« so zapisali v sporočilu za javnost, njihov predsednik Blaž Cvar pa je za Večer dodal, da lahko »v trenutku, ko solidarnost postane obvezna, govorimo le o novi dajatvi«.

V Sloveniji velja pravilo: več ko jamraš, manj ti vzamejo, zato so se nekatera delodajalska združenja kar navadila vpiti že vnaprej.

Vprašanje solidarnosti je ustavna vrednota. V slovenski ustavi je zapisano, da je Slovenija socialna država, solidarnost pa je njena temeljna značilnost. To se je lepo pokazalo ob poplavah in več tisoč urah prostovoljnosti in nesebičnosti, pa tudi ob milijonih evrov pomoči, ki so jo zbrale različne dobrodelne organizacije.

Vendar je beseda solidarnost zavajajoča. Srečo Dragoš, profesor na ljubljanski fakulteti za socialno delo, trdi, da se izraz solidarnost dobro sliši, a je napačen. »Gre za premišljeno mimikrijo. Pogovarjati bi se morali o dodatnih obdavčitvah. Govoriti bi morali o tem, da se vpeljuje okoljski ali sanacijski prispevek. Tudi ko se govori o socialnih transferjih, politiki radi poudarjajo pomen solidarnosti, toda pozor, ne gre za solidarnostno pomoč, gre za eno od temeljnih nalog države. Zato jo imamo. Solidarnostni prispevek ima hkrati prizvok začasnosti, kot imajo prispevki za vojsko prizvok državotvornosti. Nehajmo se torej slepiti, sanacija poplavnih območij in pomoč ljudem je obveznost države in ta obveznost bo z leti zaradi spreminjajočega se podnebja vedno večja. Prav bi bilo, da bi največji del stroškov sanacije in okoljskega prehoda plačali tisti, ki najbolj onesnažujejo, torej najbogatejši, ne pa tisti, ki imajo že zdaj najmanj, najrevnejši, ki z ekološkega vidika že danes živijo vzorno.«

Ne damo

Nesoglasje med tistimi, ki s stisnjenimi zobmi nasprotujejo dodatnim obremenitvam, in državo, ki jih uvaja tudi zato, ker sistemsko ni uredila posebnega sklada za naravne nesreče – kakršnega imata Nizozemska in Avstrija, pri slednji se ta oplaja tudi s sredstvi iz davka na dohodek in dobiček podjetij – razkriva večje razlike v razumevanju vloge države. Na eni strani so tisti, ki zagovarjajo prepričanje, da mora imeti država čim manj moči, saj naj bi kapital sam od sebe zagotavljal smel in pravičen družbeni razvoj, na drugi strani pa oni, ki bi radi omejili moč kapitala, zmanjševali neenakost in prerazporedili bogastvo.

Nehajmo se slepiti, sanacija poplavnih območij in pomoč ljudem je obveznost države in ta obveznost bo z leti zaradi spreminjajočega se podnebja vedno večja.

»Poglejmo na vse skupaj kot na matematični problem. Če drži, da bo imela država zaradi poplav stroške v višini sedmih milijard evrov, bo to moral v prihodnjih petih letih nekako pokriti državni proračun. Nekaj bo prišlo iz evropskih skladov, nekaj bo novega zadolževanja, a vsekakor bo treba zagotoviti nove proračunske vire. Sprenevedati se, da davkoplačevalci nimajo s tem nič, je populizem, povsem enako je sprenevedanje, da s tem nima nič gospodarstvo. To drugo je še posebej sporno, saj veliko podjetij pričakuje, da jim bo država povrnila poslovno škodo, ki so jo pretrpela zaradi poplav. To pričakujejo tudi tisti, ki niso imeli urejenih ustreznih zavarovanj ali pa so gradili na poplavnih območjih. Kadar potrebujejo pomoč, pričakujejo pomoč države, ko pa ta želi uvesti nove obveznosti, so odločno proti. Hkrati tudi sami nikjer ne povedo, kje najti drugačne vire za solidarnostni prispevek. To je tipičen populizem delodajalskih združenj,« je oster Gorazd Kovačič, sociolog z ljubljanske filozofske fakultete. »Njihovo vztrajno nasprotovanje vsakemu ukrepu socialne države že nekaj časa otežuje socialni dialog in iskanje racionalnega kompromisa. Vse te gospodarske organizacije delujejo kot navadni lobisti, njihove izjave pa so bolj ko ne izjave za mobilizacijo članstva. Težava je v tem, da imajo zagovornike v politiki in tudi v nekaterih medijih.«

To, da se delodajalska gibanja radikalizirajo, je po svoje razumljivo, zbornice med seboj tekmujejo za članstvo. »Odkar je bilo tudi zaradi pritiska iz tujine odpravljeno obvezno članstvo, so se stvari v delodajalskih organizacijah bistveno spremenile. Vodstvo postaja v svojih zahtevah vedno bolj radikalno, a predvsem zato, ker se radikalizirajo člani, ne zanima jih širši interes družbe. Podobno je s sindikati. Zato je dialog med enimi in drugimi zlasti v kriznih razmerah težak,« razmišlja profesor Miroslav Stanojević, eden izmed največjih strokovnjakov za socialni dialog v Sloveniji. »Ko se voditelji združenj, utemeljenih na prostovoljnem članstvu, medsebojno pogajajo ter zbližujejo stališča, se zavedajo možnosti izgube članske podpore.«

Delodajalska stran pogosto pretirava. Gospodarska zbornica Slovenije odločno in vseskozi nasprotuje kakršnemukoli zvišanju minimalne plače, saj naj bi imelo poguben vpliv na konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Podobno trdijo pri AmChamu, ki ga vodi Blaž Brodnjak, bankir z neto povprečno plačo več kot 20 tisoč evrov. Njihove katastrofične napovedi se kljub zvišanju minimalne plače niso uresničile. Minimalno plačo v Sloveniji prejema malo več kot 77 tisoč zaposlenih, to je približno osem odstotkov delovno aktivnih ljudi.

»V Sloveniji velja pravilo: več ko jamraš, manj ti vzamejo, zato so se nekatera delodajalska združenja kar navadila vpiti že vnaprej. To počno tudi, ker jim nekatere politične stranke, predvsem tiste z desnice, zelo rade prisluhnejo,« pravi Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. »Sama se dobro spomnim prerekanj o minimalni plači, trditev, da bo konec slovenskega gospodarstva, in podobno. Kaj se je zgodilo? Danes kljub višji minimalni plači v Sloveniji primanjkuje delavcev. A vsi delodajalci niso takšni, glasna so vodstva gospodarskih združenj in nekateri njihovi člani, toda ne vsi. Ravno danes smo imeli sestanek o poplavah in zbrali smo veliko informacij o tem, kako so podjetja že pomagala svojim v poplavah prizadetim delavcem. Pogosto gre torej za hrup, ki pa ima, žal, politični učinek. In tega se zavedajo.« Pri vprašanju minimalne plače je večja težava od njene višine plačna kompresija, veliko ljudi namreč dobiva le nekaj deset evrov več, kot znaša minimalna plača, a o tem delodajalci seveda ne govorijo radi.

Populizem gospodarskih združenj razkriva tudi zapis Marka Lotriča, uspešnega podjetnika, ki je hkrati podpredsednik gorenjskega oddelka GZS in zadnje leto predsednik državnega sveta, z drugimi besedami –najvišji predstavnik države. A ne vede se tako, zagovarja in poudarja predvsem interese kapitala. Pred dnevi je na družbenem omrežju X objavil, da Nemčija uvaja davčne olajšave za podjetja in da bo do leta 2028 v oživitev gospodarstva vložila sedem milijard evrov. Ima prav, vlada kanclerja Olafa Scholza je res sprejela dogovor o obsežnem programu davčnih olajšav za podjetja, ki naj bi plačala sedem milijard evrov nižji davek. Nato je Lotrič nadaljeval, da »pri nas vlada uvaja obvezne dajatve za podjetja & ljudi, kljub neizkoriščenim EU sredstvom in denarju v drugih skladih«. Šlo naj bi torej »za kontradiktorne ekonomske politike«.

Kadar potrebujejo pomoč, pričakujejo pomoč države, ko pa ta želi uvesti nove obveznosti, jim odločno nasprotujejo.

Resnica je bolj zapletena. Nemčija je z davkom na dobiček pravnih oseb leta 2021 pridobila sredstva v višini 2,35 odstotka BDP, Slovenija zgolj 1,94 odstotka. Podjetja v Sloveniji relativno že zdaj plačujejo nižji davek na dobiček kot podjetja v Nemčiji, plačujejo tudi nižji davek kot v povprečju v državah članicah OECD. Slovenija ima hkrati višjo gospodarsko rast kot Nemčija, ki je zdrsnila v recesijo. Lotrič torej primerja neprimerljivo. Predsednik državnega sveta sicer misli, da je bil dan solidarnosti, tisti ponedeljek, ko so prostovoljci pomagali prizadetim, slaba rešitev. Njegov učinek naj bi bil »negotov«, gospodarstvo pa naj bi »po ocenah stal 120 milijonov evrov«. Si danes to še drzne »kričati«?

V imenu kapitala

Zakaj toliko hrupa, od kod katastrofizem?

»Zakaj že pes miga z repom? Zato, ker lahko,« odgovarja Srečo Dragoš. »Vse od osamosvojitve smo izrazito neoliberalna država. To kažejo mednarodni kazalci, recimo gospodarska statistika Eurostata ali organizacije OECD. Glede na odstotek BDP Slovenija za socialno varnost daje manj, kot je povprečje v Evropi. Izrazito zaostaja. Od leta 2012 do 2020 se je povprečje izdatkov za socialno varnost v Evropi povečalo za 12,4 odstotka, pri nas pa so se ti izdatki zmanjšali za 4,1 odstotka.« Podobno naj bi veljalo za druga področja, vendar z eno izjemo – državni izdatki za ekonomske politike so v Sloveniji vseskozi nad evropskim povprečjem. »Država nadpovprečno financira ekonomijo in podpovprečno socialno državo, če niti ne omenjam davčnega okolja. Iz tega torej ne izhaja sklep, da imamo prebogato državo, da preveč jemljemo podjetnikom in gospodarstvu. Nasprotno, a žal podjetniki in večina novinarjev (recimo pri Delu) ponavlja nerazumne argumente. Zakaj so nasprotovali obdavčitvi bank? Ker naj bi ta prinesla premalo denarja, 50 ali 100 milijonov evrov ni dovolj za popoplavno sanacijo, a naj bi hkrati ošibilo bančni sistem. Zanima me, kaj bi dejali, če bi še bolj obremenili banke.«

Delodajalske organizacije so – podobno kot sindikati – interesne organizacije.

Uporabljajo politična orodja, lobirajo, prepričujejo medije, dogovarjajo se s političnimi strankami. S tem ni nič narobe, a tako bi jih morali dojemati, njihovo delovanje je izrazito partikularno, zastopajo interese članstva, ne pa širše družbe. »Imate prav, delodajalske organizacije so interesne organizacije,« pravi profesorica Aleksandra Kanjuo - Mrčela, ki na ljubljanski fakulteti za družbene vede poučuje ekonomsko sociologijo in sociologijo dela. »A vprašati bi se morali, kdo so lastniki našega gospodarstva, kakšni interesi jih vodijo, zakaj zagovarjajo tovrstno kratkovidno ekonomsko politiko. Razmišljati bi torej morali, kakšna je kapitalska struktura našega gospodarstva«.

Delodajalske organizacije imajo seveda vso pravico delovati politično, toda vprašanje je, zakaj jih politika tako rada posluša. Srečo Dragoš pravi, da je podobno v zdravstvu. »Vse zdravniške organizacije razen nekaterih zdravnikov zagovarjajo takšno ali drugačno privatizacijo in politika jim je vseskozi prikimavala. Pod to vlado se je prvič zgodilo, da se kažejo razpoke v vladni koaliciji glede vprašanja, ali morda ne bi veljalo, da bi vsaj simbolično zvišali davke, četudi minister za finance temu nasprotuje. Takoj ko se je pred meseci pojavilo to vprašanje, je sledil javni pogrom. Toda če preveč upoštevaš interese tistih, ki imajo denar, če poudarjaš neoliberalistične mantre, družba začne razpadati.«

Za zdaj se vseeno zdi, da so poplave povezale Slovenijo. A kot vedno se tudi tokrat zatika pri denarju. Zapišimo torej še enkrat, prav bi bilo, da bi te in prihajajoče stroške novih okoljskih katastrof financirali predvsem tisti, ki imajo največ.