Kdaj, če ne zdaj?

Mladina je v 34. številki objavila članek z naslovom »Kdaj, če ne zdaj?«, v katerem avtorica Monika Weiss pregledno obravnava ta čas zelo aktualno zadevo, to so visoki dobički, ki jih letos v svojih poslovnih knjigah izkazujejo banke. Ta izjemen pojav si zasluži pozornost tudi spričo tega, ker je večina našega bančnega sistema v tuji lasti, ta pa je to lastnino pretežno pridobila na način, s katerim je bila naša družba v nemajhni meri oškodovana. Tudi zato ponujam bralcu še en pogled na to, od kod bankam nenadoma tako visoki dobički, pa ne zgolj pri nas, saj je podobno v vsej EU. Ker je zadeva vse prej kot preprosta, jo bom poskušal pojasniti s pomočjo nekaj relevantnih podatkov, ki veljajo za slovenske banke oziroma največjo med njimi, to je NLB.

Lani ob koncu leta smo imeli občani in podjetja v domačih bankah skupno 37,2 milijarde (mrd) evrov prihrankov (vir Bilten banke Slovenije), od tega je bila večina (31,6 mrd) vpoglednih vlog. V istem času smo bili oboji v bankah v obliki kreditov zadolženi za 26,1 mrd evrov. Prihrankov je bilo torej za 11,1 mrd več od dolgov. Te presežke so banke v velikem delu držale v ECB (Evropska centralna banka), ta pa je z njimi pretežno posojilno in pod ugodnimi pogoji financirala proračunske primanjkljaje evropskih držav. Ker smo pridno varčevali in se malo zadolževali, so nam banke v obliki obresti za prihranke zelo malo plačevale, pa tudi krediti niso bili dragi. Oglejmo si na primeru NLB, kakšne so bile obrestne mere pred enim letom in kakšne so danes.

Za vpogledni depozit in za vezani depozit do 1 leta nam je banka pred letom obresti plačevala po letni stopnji 0,01%. ( 1 evro na leto za depozit v znesku 10.000 evrov). Za petletni kredit, ki smo ga najeli lani avgusta po spremenljivi obrestni meri, pa je ob sklenitvi pogodbe obrestna mera znašala 5,02%. Ta vrednost je vsota dveh postavk: medbančne obrestne mere (euribor) v višini 0,92% in pribitka v višini 4,1%. Obrestna marža, ki jo je banka ustvarila z obravnavanim kreditom ob sklenitvi pogodbe, je bila torej zaokroženo 5%, kar je nedvomno lep poslovni dosežek.

Letos se je obrestna marža za gornji kredit še povečala in znaša ta čas zaokroženo kar 8%. Zaslugo za to spremembo ima ECB. Ta je namreč svojo temeljno obrestno mero povečala z lanskih 0,25% na 4,25%, posledično pa se je povečal tudi avgustovski euribor od lanskega 0,92% na letošnji 3,95%, to je zaokroženo za 3%. Za to razliko je višja tudi obravnavana obrestna marža, saj poslovne banke obrestnih mer za depozite doslej niso večale.

In zakaj je ECB letos tako močno povišala svojo temeljno kreditno obrestno mero? Očitno zato, ker je skrb za stabilnost cen njena osrednja poslovna zaveza, glavni instrument, s katerim jo uresničuje, pa je politika obrestnih mer. Na bančne kreditne obrestne mere namreč lahko odločilno vpliva in te je smiselno povečati, ko je inflacija visoka in jo povzroča presežno tržno povpraševanje, ki ga podpira poceni bančno zadolževanje. Ta čas pa imamo opravka z drugačnim tipom inflacije , saj jo povzroča predvsem dražja ponudba (energija, hrana, težave pri surovinski oskrbi podjetij, …), ki je v nemajhni meri ena od posledic ukrajinske vojne. Ta tip inflacije je smiselno omejevati drugače, in ne z višanjem kreditnih obrestnih mer; če se ga denarna politika vendarle posluži, pa ima to druge gospodarske posledice, ena njih so tudi letošnji izjemni dobički bank.

Kot rečeno, ustvarjajo naše banke podobno kot ostale evropske letos izjemne dobičke, za katere pa same nimajo prav velikih zaslug. V teh dobičkih se namreč odražajo predvsem ogromne izgube, ki so jih že in jih še bodo utrpeli bančni varčevalci zaradi inflacije spričo izjemno nizkih obrestnih mer za depozite. Njihovo poreklo je torej specifično, izjemno in zato upravičeno vzbujajo dileme, ali je prav, da si jih prilastijo lastniki bank. To, da je obrestna politika ECB odločilno prispevala k njihovemu nastanku, bi moralo biti zadostno opravičilo, da se jih davčno drugače obravnava kot dobiček, ki ga banke ustvarjajo z dobrim gospodarjenjem.

Del letošnjega dobička bank, ki presega lanskega, bi torej bilo smiselno dodatno obdavčiti po primerno visoki stopnji, tako oblikovane prihodke države pa prednostno uporabiti za sanacijo naravnih nesreč, ki so nas nedavno prizadele. Normalno je, da bodo uvedbi takega davka banke, tudi ECB, nasprotovale, pri tem pa si bodo lahko pomagale tudi z nekaterimi pravnimi omejitvami. Upajmo le, da naša politika tudi v tem primeru ne bo ravnala tako nespretno, kot je to počela pred leti, ko se je sanacijo našega bančnega sistema izvajalo izrazito v škodo domačih in v korist tujih interesov.