556 let kasneje

Restavracija Spargus
Špitalič pri Slovenskih Konjicah 9
Tel.: 03 292 77 40
V Spargusu od četrtka do sobote kuhajo od poldneva do 22. ure, ob nedeljah pa začnejo enako, zaključijo pa ob 17. uri.

Ambient:
s prti, svetlobo in postavitvijo lepo izkoriščena častitljiva starost objekta, ki pa ni ravno naravno okolje za generične šepetajoče jazzy priredbe 80’s hitov

Napitki:
obsežna in lepo urejena vinska karta, ki sega od bližnjih lokalcev daleč v svet; precej gre tudi na kozarec, pribitki so v rangu dvakratnika kletnih cen

Vegetacija:
glede na prikazano ob predhodni najavi nemesojedi gostje ne bi smeli ostati praznih ust

Dostopnost:
za gibalno ovirane Spargus ni dostopen

Fino:
telečji tatar
gobov consomme
(pred)sladica

Ne tako fino:
gobovi tortelini

Šesthodni meni (+ začetni prigrizki, presečni sorbet, predsladica in drobni cukri na koncu) je stal zelo zmernih 66 evrov; ob sobotah in nedeljah kuhajo tudi preprostejša kosila za okrog 25 evrov.

»Nisem vedel, da danes šihtamo na scenografiji Igre prestolov,« je eden od konzumskih terenskih ogleduhov pokomentiral sceno v senčni dolini potoka Žičnica in se zazrl v starodavne zidove Žičke kartuzije ter ob njo postavljeni Gastuž, ki je z letnico 1467 domnevno najstarejši gostinski objekt na naših tleh. Dobrega pol stoletja kasneje je njegova ponudba razdeljena na kavarniško-prigrizkarski pritlični del in v nadstropje umaknjeno ambiciozno restavracijo Spargus.

V Spargusu so temne, masivne mize prekrili s težkimi belimi prti, nanje postavili lučke, sestavili resno vinsko karto, hrano pa najraje ponujajo v obliki vnaprej nerazkritih od pet- do osemhodnih degustacijskih jedilnikov, v katere nato – kot se za nobl restavracije šika – dodajo še precej zanimivih drobnarij: na začetku ocvrto terino iz telečjega jezika, pašteti iz dimljene postrvi in krškopoljca ter funky sladko-slane grahove lizike; vmes dišeč pehtranov sorbet, za slovo pa še jabolčne želejčke & co.

Spargusova kuharija lepo krmari med klasičnim zaporedjem jedi in šolskim stopnjevanjem njihove intenzivnosti (beri: niso skočili ne na trendovski vlak krožnikov za deljenje ne na uiber raztegnjene degustacije brez števila drobnih prigrizkov) ter uporabo sodobnih tehnik in foric, ki pritičejo chefu v najboljših letih. Našo špuro je tako odprl na roke rezan telečji tatar, poleg s kockami brioša, malinovim coulisom in obvezno hrustljavo čipko opremljen še z drobnimi, le kakšen centimeter velikimi vloženimi smrekovimi storžki, narezane repke potočnih rakov pa je natakar pri mizi prelil z okusno, živahno zeleno grahovo juho; na perfekten hrust zapečen kos zobatca se je družil s cvetačnim pirejem in intrigantnim pistacijevim hrustkom.

V celotnem večeru nas je najbolj navdušil res izjemen, okusa poln, z reduciranjem ravno prav zgoščen gobov consomme, najbolj pa razočarali ljubki, rokodelsko doterani, a po okusu medli in ne dovolj kuhani gobovi tortelini, ob katerih smo se spraševali tudi, ali so res različne stopnje zapečenosti naključne ali načrtovane. Kos jagnječjega hrbta na glavnem krožniku je bil tako perfektno zapečen, da nam ni bilo mar ne za (pre)številne dodatke (dva različna ocvrtka, omaka, zeliščno olje, korenje, pire, brokoli) ne za to, da je jed do mize prišla že malo hladna. A nič ne de – obed se je zaključil z izjemno lahkotno kavno-lešnikovo predsladico in simpatično citronsko sladico, od katere nam bo še dolgo ostal v spominu kompleksen in bogat kislo-grenko-sladek okus kreme črne limone.

Spargus je restavracija, v kateri so vešči številnih kuharskih tehnik, ki jih znajo lepo sestavljati v smiselne krožnike in pospremiti z zanimivimi vini. Potencial za korak več se ponuja sam od sebe – prvotni namen stavbe in bližina Žičke kartuzije kar kličeta po raziskovanju in nadgradnji kakšne meniške specialke iz 13. stoletja. Ora et labora, pa bo!