Policija / Vedno bolj zgodba o janšizmu

O medijskih pritiskih ob izbiri prvega policista

Generalni direktor policije res nima prevelike sreče, dasiravno ima vplivne prijatelje v verigi. Projekt ustoličenja prijatelja Darka Muženiča, ki je prijatelj Roberta Goloba, se zatika že od samega začetka in poraja vedno več sumov. Vsak dan bolj mora biti celo zagrizeno naivnim bližje spoznanje, da smo ves čas priče neokusnemu posegu vrha politike v avtonomijo policije z določenim namenom, zaradi katere sta morala oditi notranja ministrica Tatjana Bobnar in Boštjan Lindav. Z novo politizacijo nimata posebno velike moralne težave niti koalicijski partnerki, SD in Levica: oblast je sladostrastna in prinaša obložene mize. Te pa odtehtajo mižanje na obe očesi.

Minister ga sploh ni poznal

Že sprva ni bilo možno spregledati, da je Senad Jušić nenavadna izbira na nenavadnem položaju. Kakor da bi si ga nekdo tam zaželel. Golob je javnosti povedal, da ga osebno ne pozna. Razumljivo, da ne, če ga je poznal Muženič. Najbolj bizarno ga ni poznal niti novi notranji minister Boštjan Poklukar. Zelo prostodušno, ne da bi vedel, kaj sporoča, nam je to Jušić zaupal kar sam v kamere: »Z gospodom ministrom se ne poznava in tudi osebno se nikoli nisva pred tem srečala.«

Zares imenitna scena: minister si je za prvega policista izbral nekoga, ki ga je prvič srečal! Še dobro, da ga je nekdo moral zelo dobro poznati, če to nista ne premier in ne notranji minister. Toda čeprav ga nikoli ni srečal in so mu ga očitno kar predstavili, je notranji minister ob izbiri ves čas pokal od navdušenja. Da bo predlagal nekoga, ki prihaja »iz terena«, je hitel razlagat. Da je magister in policijski svetnik, kar da zadostuje in »bo zato odličen direktor«. Ob očitkih, da nima vodstvenih izkušenj in ne izpolnjuje pogojev, je nerodno zmajeval z glavo in iskal rešitve. In jih našel v zavlačevanju z razpisom in na druge načine.

Potem so sledila kadrovska dejanja vršilca dolžnosti. Mesto ob Muženiču je na NPU zasedla Tanja Dužnik – s polnimi pooblastili. Zgolj izbrani mediji so se čudili, zakaj Jušić po nareku Poklukarja nastavlja Janševe kadre. Mar nista bila imenovana, da menda depolitizirata policijo, ker sta to premalo vestno počela Bobnar in Lindav? Še ni konec absurdov: predstavljajo kadri z časa vladavine SDS jamstvo za politično neodvisnost? Nam je Golob pozabil povedati, da želi restavrirati prejšnje stanje na policiji in je bil njegov volilni antijanšizem zgolj priročna maska? Kdo točno sploh kadruje na policiji in s kakšnim motivom?

Moral je dopolniti vlogo

Že ob iskanju zamenjave za Bobnar se je premier dodobra spotil, minister Poklukar pa je bil ves čas na trnih, kako inštalirati svojo izbiro – če je bila njegova. Ob razpisu za generalnega direktorja policije sta se pojavila dva kandidata: ob političnem favoritu Jušiću še Lindav, ki z izpolnjevanjem pogojev in referencami nima nobenih težav, hkrati pa je motiviran dokazati, da je bil žrtev krivičnih postopkov odstranitve.

O ustreznosti kandidatov je nato presojala posebna natečajna komisija, ki jo je vodil Andrej Verhovnik Marovšek, tudi predsednik uradniškega sveta. O zadregi komisije so se razpisali številni mediji: kako bo odločila, če pa večina poprejšnjih strokovnih mnenj pritrjuje oceni, da Jušić sploh ne izpolnjuje pogoja osmih let delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih v javnem sektorju? Vse dvome, ali biti pomočnik ustreza vodstvenemu položaju, je nazadnje komisija razrešila in brez javne razlage sporočila, da Jušić pogoje izpolnjuje, vlada pa ga je nato res ekspresno potrdila.

A tudi komisija, ki si ni upala stopiti pred kamere, po vsem sodeč najmanj na začetku ni bila čisto prepričana v svoj prav. Kot je poročal Večer, ga je avgusta pozvala k dopolnitvi vloge. Težko si predstavljamo, da zato, ker se je pozabil podpisati, ampak menda prav zaradi tega, ker je sprva tudi sama ugotovila, da pogojev ne izpolnjuje. S čim jih je prepričal po dopolnitvi, ne vemo.

Zastranitev z zgodbo o nedovoljenih pritiskih

Posebno intriganten moment z vidika analize korupcijskega delovanja predstavlja odločitev natečajne komisije, da Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK) prijavi sum nedovoljenih pritiskov. Kot se je pokazalo, je na ta način interpretirala izjavo neizbranega kandidata Lindava v času postopka izbire, Verhovnik Marovšek pa se je pritoževal tudi nad pritiski medijev.

»V medijih so se namreč pojavljali različni članki o domnevnem neizpolnjevanju pogoja osmih let delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih v javnem sektorju kandidata Senada Jušića,« je zapisal predsednik posebne natečajne komisije.

Že na prvi pogled je več kot očitno, da je ocenjevati za pritisk kritično pisanje novinarjev popolnoma deplasirano in rezultat globokega nerazumevanja njihove vloge in poslanstva v zrelih demokracijah. Končno je prav ocena o pritisku oblika pritiska. Toda nekateri mediji, npr. časnik Delo, v svojih zapisih niso poročali o dveh aferah, ki sta v zadnjih tednih prav po zaslugi novinarskih poročil prišli v javnost: o Jušićevi sporni vlogi v kokainski zgodbi in o njegovem laganju na sodišču. Vsi potemtakem niso pritiskali…

Na drugi strani je komisija je ob naslovitvi na KPK presodila, da za nedovoljeni vpliv štejejo opozorila Lindavovega odvetnika, »da bo posebna natečajna komisija nosila polno osebno odgovornost za strokovnost in skrbnost odločitve« ter »da kršitev predpisov predstavlja nevestno delo na delovnem mestu«.

Lindav bo sprožil tožbo

Če je Lindav zgolj uporabil naznanitev uporabe pravnih sredstev kot posameznik, ki kasneje na razpisu ni bil izbran, je to njegova absolutna pravica, ki mu gre kot državljanu v pravno urejeni državi. Sam je s svojim odvetnikom dejanje komisije kasneje označil za poskus diskreditacije. Razen tega naj bi kot pritisk v komisiji razumeli njegovo napoved, da bo sprožil tožbo na upravnem sodišču. Je takšna izjava, torej napoved uporabe pravnih sredstev v času izbirnega postopka, že nekaj, kar ima status nedovoljenega pritiska?

Zagotovo bo poučno videti presojo KPK v tej zadevi, ampak že na prvi pogled se zdi nerazumno, da bi nekdo odvetnikovo apeliranje k odgovornosti in naznanitev tožbe na sodišču štel za ravnanje, ki bi ga morali obravnavati kot sporno ali celo koruptivno. Apel in napoved pač nista grožnja, temveč v tem primeru pravica udeleženca v postopku. Ob tem velja poudariti, da se komisija ni niti trudila javno pojasniti svojega mnenja – morda tega ne rabi, ampak potem se v nastali situaciji, polni dvomov, res ne more pritoževati.

Toda vrnimo se še k »občutenju« pritiska medijev. Ob opisani politizaciji policije bi se morali resno zamisliti, ali nam želi nekdo sugerirati še njihovo politizacijo? Mar kdo pogreša spisana navodila o tem, kako naj bodo novinarji pridni in manj kritični? O čem naj pišejo in o čem ne? Zakaj tudi njih Verhovnik Marovšek ni prijavil KPK zaradi nedovoljenega vpliva, če je čutil pritisk? Samo zato, ker bi situacija, ko bi prijavili novinarje, kot so Irena Ulčar Cvelbar, Matej Grošelj, Peter Lovšin, Eugenija Carl in druge, potem bila še bolj odkrito komična?

Vedno bolj janšizem

Če nekateri mediji odkrito pišejo, da Golobova koalicija pospešeno reinstalira Janševe kadre v policiji, tj. pretekle izbire Aleša Hojsa in Antona Olaja, pa ni čisto razumljivo, zakaj in po čigavi volji to počne. Zelo verjetno po želji tistih, ki z njo iz ozadja opravljajo.

A to ni edina podobnost s prejšnjim režimom. Marca lani je sedanji premier pred volitvami in kasneje na veliko obljubljal, da bo odstranil ograjo na meji s Hrvaško. Ministrstvo je celo podpisalo pogodbo s podjetjem Mins, odgovornim za izvedbo. Njegov minister Poklukar pa je ravno te dni napovedal nasprotno: da na območju Rigonc, verjetno pa še kje, obmejne ograje ne bodo podrli.

Golob ima srečo, da zaspanih medijev njegove požrte obljube ne zanimajo pretirano. Poklukarjevi napovedi se je nemudoma pridružila stranka SDS, seveda zadovoljna, in sporočila, da od vlade zahteva popolno ustavitev podiranja ograje in ponovno pošiljanje vojaških patrulj na mejo.

Zdi se, da policija in notranji minister končno delata po željah SDS in željah Goloba. In evidentno so to lahko iste želje. Toliko enkrat več o antijanšizmu, ki postaja janšizem. Nič čudnega, da nastavljajo Janševe kadre – z njimi bo šlo hitreje in lažje.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**