Koga motita solidarnost in pomoč prizadetim v poplavah?

Statistični urad Republike Slovenije rad objavlja zabavne podrobnosti. Ob mednarodnem dnevu piva, 2. avgusta, je objavil, da je leta 2020 v državi delovalo 68 pivovarn, in dodal, da povprečni Slovenec na leto popije 26 litrov piva. Nekaj mesecev poprej, ob mednarodnem dnevu sreče, je zapisal, da se je število ljudi, ki zase mislijo, da so srečni, v zadnjih letih povečalo za sedem odstotnih točk in da dojemanje sreče, tako kažejo raziskave, ni nujno povezano s finančnim položajem.

Objava izpred nekaj dni je bila pričakovana. Sedmega septembra, dober mesec po poplavah, so se v statističnem uradu razpisali o prostovoljstvu. Po podatkih je leta 2022 prostovoljno delo, organizirano ali pač ne, opravilo več kot pol milijona prebivalcev Slovenije. Statistika še kaže, da je v povprečju več prostovoljcev med bolj izobraženimi prebivalci. Število ljudi, ki pomagajo, bo letos zaradi vremenskih ujm gotovo višje.

Pa je četrtina prebivalstva veliko? Smo lahko ponosni? Je naša družba solidarna?

Prostovoljstvo je tkivo, ki povezuje družbo. Brez njega bi družba razpadla. Ne gre za pomoč iz usmiljenja, pač pa za način delovanja družbe, brez solidarnosti namreč ni organizirane skupnosti. Tudi kapitalistom, ekscesno bogatim posameznikom, je jasno, da lahko preveliki socialni problemi prinesejo družbeni prevrat. Zato je med njimi veliko dejanskih človekoljubov, nekaj pa tudi navideznih filantropov, ki jim poudarjanje pomena solidarnosti prinaša dodatne točke, zanje je torej solidarnost le še ena od oblik pospeševanja prodaje.

Del družbene solidarnosti je pokojninsko zavarovanje, enako je s pešajočim zdravstvenim zavarovanjem. Res je danes država tista, ki je nase prevzela organizacijo pomoči, obliko institucionalizirane podpore, vendar se prava solidarnost kaže med ljudmi, prijatelji, sosedi, znotraj družin, nevladnih organizacij, humanitarnih združenj, oblikujejo se različna solidarnostna omrežja in pomagajo tistim, ki pomoč potrebujejo.

»Solidarnost nima niti politične niti socialne barve, nobena strankarska ideologija si je ne more prisvojiti in še zdaleč ni samo socialistična: solidarnost je samoumevna osnova vsake dejansko delujoče skupnosti, ljubezenske, družinske, prijateljske, slojevske, verske, kulturne, poklicne, kakršnekoli. Kako so si že prisegli mušketirji – ’Vsi za enega, eden za vse!’ So bili tudi oni grdi ’socialisti’?« razmišlja kulturolog Mitja Velikonja. Solidarnost torej ni omejena s političnim ali kakšnim drugim prepričanjem.

Solidarnost nima niti politične niti socialne barve, nobena strankarska ideologija si je ne more prisvojiti in še zdaleč ni samo socialistična: solidarnost je samoumevna osnova vsake dejansko delujoče skupnosti.

»Duh in praksa medčloveške pomoči in solidarnosti sta lastna človeškemu rodu in mu omogočata preživetje in razvoj. Pomenita vzajemno pomoč, zagotavljanje varnosti skupine, skupnosti in v večjem ali manjšem obsegu varnost posameznika. Solidarnost je treba gojiti, spodbujati, promovirati kot pozitivno silo v neoliberalnem svetu tekmovanja in sebičnosti, brezbrižnosti do manj srečnih drugih. Vendar rešitev velikih težav današnjega sveta, kot so revščina, naraščajoča neenakost možnosti in oboroženi spopadi, ni v solidarnosti, ki povezuje ljudi, temveč terja sistemske pristope,« je v reviji Mladje že pred časom zapisala Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije.

Pri vprašanju solidarnosti je treba ločiti dve ravni. Prva je tista, ko se zgodi kaj hudega in ljudje priskočijo na pomoč, gre za spontani odziv, kadar je takšen, je to dobro, ne le zaradi fizične pomoči, ampak tudi zaradi psihološke. Sporočilo prizadetim je: niste sami, nesreča vas ni osamila, izločila. Po prvi pa, tako pravi filozofinja Alenka Zupančič, sledi druga raven, trajna, sistemska, neosebna. »Našo solidarnost prevzamejo nase družbene institucije in mehanizmi, družba je solidarna za nas, avtomatično, ne da bi se mi posebej ukvarjali s tem. To je solidarnost kot infrastruktura. Kar tudi pomeni, da sami prenehamo biti junaki te solidarnosti in od nje nimamo več nobenega neposrednega zadoščenja. Tu pa nastopijo težave. Če na tej drugi ravni veliko govorimo o solidarnosti, pomeni, da ta raven ne deluje. Tu bi morale stvari biti utečene in precej bolj samoumevne, tudi če gre za izredne dogodke. Obstajati morajo socialni protokoli solidarnosti.«

Prostovoljci in država

Takoj ko so se hudourniki zgrnili nad Zgornjo Savinjsko dolino, nad Koroško in še kam, so ljudje začeli pomagati. Denis Avdić je na Radiu Ena zbral skoraj dva milijona evrov, RTV Slovenija 1,2 milijona. Denar za prizadete so pri nedeljski nabirki zbirali v cerkvah. Zbrali so 765 tisoč evrov, že prej je Slovenska škofovska konferenca primaknila 75 tisočakov. Rdeči križ je doslej zbral 2,8 milijona, poleg tega mu je država v ta namen nakazala še 5,5 milijona evrov. Podobni so podatki Slovenske karitas. Darovala so še različna podjetja, navadni ljudje, nekateri so pomagali z materialom, delovnimi stroji, drugi so v roke vzeli lopate. Ambrož Duler je na Prevaljah čez noč postavil most za pešce čez Mežo, neki Celjan je koroškim gasilcem daroval 122 tisoč evrov, ljubljanski hotel InterContinental pa sto tisoč evrov. Slovenski poklicni kolesarji so zbrali 16 tisoč evrov, Slovenci v Italiji 170 tisoč, predsednik UEFE Aleksander Čeferin je organiziral posebno dobrodelno nogometno tekmo, Ana Roš pa je z dobrodelno večerjo zbrala več kot 20 tisoč evrov. Nekateri napovedujejo še višje zneske, Boštjan Bandelj, ki je obogatel s trgovanjem z emisijskimi kuponi, je v oddaji Tarča denimo razkril, da naj bi v prihodnjih letih prek svoje fundacije za pomoč namenil od šest do osem milijonov evrov. Vsak prispevek šteje, ljudje nakazujejo na posebne račune za pomoč družinam, ki so jim plazovi in voda odnesli hiše. Samo v ponedeljek, 14. avgusta, je na dan solidarnosti prizadetim pomagalo okoli 12 tisoč ljudi. Omenjeni dan so kritizirali mnogi, bil naj bi nesistemski in nedomišljen, a prizadeti, ki so jim prostovoljci pomagali, mislijo drugače.

Nekaj dni po poplavah je bil naval pomoči tolikšen, da so človekoljubne organizacije prosile ljudi, naj v njihova skladišča ne prinašajo stvari, ki jih prizadeti ne potrebujejo. »Ne pozabimo, pogosto ljudje razmišljajo na način, če kdo res potrebuje pomoč, bo vzel tudi to. Takšno razmišljanje ni pravo, moramo zagotoviti, da so stvari primerne, dobro ohranjene, če se le da, tudi nove, da jih bodo ljudje lahko dolgoročno uporabljali,« je v radijski oddaji Studio ob 17h poudarila Katja Kotnik, predsednica društva ADRA Slovenija. »Nujna je tudi denarna pomoč, tega ne smemo potisniti na drugi tir, to je pomoč, ki je dinamična. Eden od razlogov je dostojanstvo ljudi, človek bi moral imeti pravico in možnost sam odločati, kaj v tistem trenutku potrebuje.«

Ne gre samo za vprašanja, komu in koliko pomagati, ampak tudi, komu oziroma kje za to pomoč vzeti več ali manj. Ali bomo s »solidarnostjo« še krepili socialne razlike ali jih bomo manjšali?

Neposredno, z denarjem, pomaga tudi država. Prizadeti lahko prosijo za izredno denarno pomoč, ki jo bodo izplačevali centri za socialno delo. Pomoč bo znašala od 4900 do 11.600 evrov na družino, upravičenci pa se bodo zavezali, da jo bodo porabili za odpravljanje škode. Država prav tako subvencionira čakanje na delo za delodajalce, ki delavcem ne morejo zagotoviti dela. Povračilo plač bodo dobili tisti, ki so pri delodajalcu odpravljali posledice poplav. Prostovoljci, ki opravljajo delo v okviru prostovoljne organizacije, so upravičeni do dodatne plačane odsotnosti z dela. Država naj bi povrnila tudi del gospodarske škode, uveden je enoletni odlog plačila za posojila, ponujena so likvidnostna posojila za gospodarske družbe … Samo zakon o interventnih ukrepih za odpravo posledic poplav in zemeljskih plazov v dveh letih predvideva proračunske odhodke 145 milijonov evrov, izpad prihodkov pa je ocenjen na 22 milijonov evrov. Država pripravlja še bistveno obsežnejši in dražji zakon o obnovi.

Ker pa so država njeni državljani, bodo tudi ti pomagali z delovnimi sobotami ali novimi davčnimi bremeni, lepše poimenovanimi solidarnostni dodatek. V dveh letih naj bi to znašalo okoli 150 milijonov evrov.

Hkrati naj bi država varčevala. Tako so konec prejšnjega tedna z ministrstva za obrambo sporočili, da bodo v treh letih iz načrtovanega obrambnega proračuna v javni solidarnostni sklad namenili 215 milijonov evrov. Kritiki bi takoj dodali, da je v času, ko se obrambni proračun naglo krepi, ta znesek pesek v oči. Država naj bi sicer po napovedih skupno s prerazporejanjem in varčevanjem v proračunu poiskala 1,1 milijarde evrov dodatnega denarja.

Vsi ti podatki, vsi ti milijoni evrov, obljube in stiski rok ne povedo vsega. Ljudje ostajajo s porušenimi domovi in cestami sami, daleč od Ljubljane. Finančna pomoč države je povezana z izpolnjevanjem zapletenih obrazcev, hkrati pa se, to je logično, med ljudmi pojavljajo razprtije okoli tega, kdo bo dobil koliko in zakaj. Obnova bo trajala več let in vsak človek ima svojo zgodbo. Tako del poplavljenih prebivalcev iz Letuša podpira napovedano preselitev naselja s poplavno ogroženega območja, spet drugi trdijo, da je za poplave kriva neustrezna sanacija brežin rek Savinje in Pake. In da se ne mislijo seliti.

Preuranjeno bi bilo sklepati (in obsojati), da so podporniki SDS manj solidarni od podpornikov drugih strank, vendar volivci stranke SDS poslušajo, kaj govori njihov vodja.

Filozofinja Alenka Zupančič opozarja, da točno zdaj potrebujemo razmislek, kje se jemlje in po kakšnem ključu, potrebujemo pravila, kako ravnati ob takšnih izjemnih dogodkih, ki bodo vedno pogostejši in vedno manj izjemni. »Zdaj je trenutek, da postavimo nove temelje za družbene protokole solidarnosti, pravila, prioritete, jasne usmeritve in merila. To pomeni, da ne gre samo za vprašanja, komu in koliko pomagati, ampak tudi, komu oziroma kje za to pomoč vzeti več ali manj. Ali bomo s ’solidarnostjo’ še krepili socialne razlike ali jih bomo manjšali? To so politične odločitve, ker prava politika je nekaj več kot krizni menedžment. Pri covidu smo že enkrat pogrnili, ko so se dodatki ob enaki izpostavljenosti tveganju izplačevali glede na siceršnjo višino dohodkov – kdor je imel več, je dobil še več.« Torej ne kupčkanje, ampak prava solidarnostna usmeritev. Solidarnost pač potrebuje konkreten družbeni in sistemski ustroj. »Ko je država, seveda z denarjem davkoplačevalcev, reševala banke, se ne spomnim, da bi na veliko razpravljali o solidarnosti in v anketah spraševali ljudi, ali so temu naklonjeni. Pa je šlo za ogromne vsote. Samo zgodilo se je. Zdaj pa imamo to malce perverzno situacijo, ko se beseda solidarnost na veliko uporablja, mehanizmi in njihova pravila pa se šele vzpostavljajo, precej ad hoc. In vzpostavljajo se na čuden način. Tu bi moralo najprej in samodejno vskočiti splošno načelo družbene solidarnosti, po katerem na primer tisti, ki imajo več, tudi prispevajo več. In smo spet pri bankah in dobičkih …«

Pomagam, ampak

»Solidarnost je še vedno skupna značilnost prebivalstva in praviloma ni strankarsko opredeljena,« pravi Niko Toš, starosta raziskav Slovensko javno mnenje. »Ne poznam podatkov, ki bi kazali, da bi se stopnja solidarnosti, pripravljenosti pomagati drugemu pri nas zmanjševala. Prej velja nasprotno.« Niko Toš ima prav, vsaj za zdaj. V Sloveniji je veliko pritiskov, naj se solidarnost zmanjša. Prihajajo iz desnih političnih strank in od predstavnikov kapitala, ki kritizirajo socialno državo, češ da naj bi bila relikt socializma.

»Današnji dominantni ideologiji in politični praksi – neoliberalizem in etnonacionalizem – čisto vsako stvar, ki se za malenkost oddalji od njunih maksim in delovanja, takoj brezobzirno napadeta, razumeta kot grožnjo, demonizirata. To je njun tihi totalitarizem,« pravi Mitja Velikonja. Ne ena ne druga ideologija ne poznata pojma solidarnosti. »V neoliberalizmu vlada obsesivni individualizem, v etnonacionalizmu pa plemenska zaprtost vase. Pri obeh gre za načelo, rečeno z znano metaforo, da je človek človeku volk, in to samo iz istega volčjega tropa. V srži delovanja obeh je devastacija družbe, razdružbljanje, obsojanje medsebojne pomoči kot nečesa slabega. Solidarnost pa temelji na drugem, komunitarnem načelu: človek človeku sestra ali brat, prijateljica, sodelavec, kolegica, sodrug – torej na gradnji družbe, na sodelovanju, ne na boju vseh proti vsem ves čas z vsemi sredstvi.«

Tipičen zagovornik neoliberalnega razmišljanja je podjetnik Joc Pečečnik, predsednik Kluba slovenskih podjetnikov. Ko je gostoval v četrtkovi televizijski oddaja Tarča, je rekel, da je sam sicer že pomagal, vendar je po njegovem vlada pri organiziranju prenove in pomoči izbrala napačno pot. »Podpiramo, da vlada pomaga ljudem, svojim volivcem, ne podpiramo pa tega, da to počne na način, da uničuje vse ostalo, predvsem nas podjetnike. To res ni solidarnost. Naši člani so takoj priskočili, bili smo tiho, a pomagali, sedaj pa smo za nagrado dobili nov davek.« Nato je nadaljeval: »Ni prav, ne morejo vsi dobiti vsega na novo in zastonj, naj se pomaga tistim, ki res ne morejo sami, a marsikateri bodo iz starih hiš dobili nove. Naj da država posojila in delno pomoč, ne pa vsem vse novo in zastonj iz pobiranja davkov.« Država ljudem seveda ne bo dajala hiš. Scenarijev obnove je več, toda najverjetneje bo prihajajoča zakonodaja določala pogoje, pod katerimi bodo ljudje na novo zgrajene nepremičnine dobili v ugoden in dolgoročen najem z možnostjo poznejšega odkupa.

Solidarnost je za desnico vedno pogojena solidarnost, to v konkretnem primeru pomeni: lahko pomagamo vsi, a šele, ko bo vlada porabila ves evropski denar in v proračunu postrgala vsa sredstva za nepotrebne izdatke.

Neoliberalizem ima zaveznike tudi v slovenski politiki. Eden izmed najglasnejših je Matej Tonin, predsednik NSi, stranke, ki se rada sklicuje na izročilo Janeza Evangelista Kreka, duhovnika in politika, ki je pred več kot sto leti ustanavljal hranilnice in zadruge, da bi s tem pomagal revnim slovenskim kmetom. Ravnal je drugače, kot deluje stranka, ki se sklicuje nanj. »Prisilna solidarnost ni prava solidarnost in zato govorimo o poskusu uvedbe socializma. Želim si, da bi imeli v Sloveniji čim več uspešnih podjetij in uspešnih ljudi,« je Tonin pred dnevi razlagal v oddaji 24 ur zvečer. Dodatna obdavčitev, četudi je začasna, nizka in je namenjena zgolj za pomoč ljudem, naj bi onemogočala delovanje uspešnih podjetij. »Ukrepi te vlade gredo v smeri, da je treba ustvarjalne in uspešne ljudi maksimalno obdavčiti. Tovrstna igra se je v socializmu vedno slabo končala. Popolnoma napačno sporočilo je, da če si v Sloveniji uspešen, če ustvarjaš, potem ti bo država vse to tudi pobrala.«

»Prejšnja, socialistična politična ureditev je solidarnost dejansko postavila v samo središče svoje misli in delovanja – drugo vprašanje pa je, koliko se je to v resnici izvajalo. V prvem, povojnem obdobju socializma gotovo veliko bolj kot v drugem, od konca šestdesetih let, ko so se že začeli kazati obrisi neoliberalnega in etnonacionalističnega primeža. To, da se solidarnost danes skuša razglasiti za ’relikt socializma’, kaže na slepo, popolnoma nereflektirano sledenje omenjenima ideologijama, prejšnji režim in država s svojimi vrednotami pa sta zgolj priročni retorični mašili,« pravi Mitja Velikonja.

Stranka, ki jo vodi Matej Tonin, je v resnici stranka podjetnikov in ekonomskih liberalcev, ne pa stranka, ki zase pravi, da je sredinsko desna ter krščanska in demokratična.

Darja Zaviršek, predavateljica na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, besed o socializmu ne razume kot nečesa slabega. Nasprotno. »Ideje družbene solidarnosti ni poznal le državni socializem, ampak je bila konceptualizirana že stoletja prej. Prav socializem pa je pokazal, da je solidarnost univerzalna vrednota, ki je nujna, ko ima družba velike potrebe; izobraziti veliko ljudi, zgraditi množico stanovanj, cepiti milijone prebivalcev proti črnim kozam, razviti industrijo. Tudi ekološke katastrofe, ki povzročajo depopulacijo in selitve, zahtevajo ukrepe, ki se nanašajo na množice ljudi. Pri tem naj finančne transakcije ne bi šle samo k tistim, ki imajo že veliko denarja, ampak tudi k tistim, ki ga nimajo.«

V isti oddaji je na podoben način kot Tonin nastopil predsednik SDS Janez Janša. Tudi on nasprotuje solidarnostnemu dodatku. Njegova stranka, tako je dejal, vladi ne nagaja in ji pomaga, vendar naj bi se vlada v načrtovanju popoplavne obnove »zaletavala brez neke jasne časovnice. Najprej je treba popisati škodo, potem je treba postrgati po proračunu, izločiti nenujne stvari in nabave raznih luksuznih zadev, financiranje kolesarjev na Metelkovi in tako naprej, in potem lahko, če se izkaže, da sredstev ni dovolj, podpremo tudi določene dodatne dajatve.«

Ko mine prvi šok, ko mine izredno stanje in solidarnostno pomoč prevzame država, se začno stvari vedno zapletati. Levi in desni politiki nagovarjajo ljudi, vendar vsak s svojo ideologijo.

Predlogi omenjenih strank gredo v drugo smer, odgovornost bi z države raje prenesle na pleča posameznikov. Tako obe stranki zagovarjata, da bi bilo bolje, če bi ljudje sami razpolagali z denarjem in si z njim postavili nadomestne gradnje. Vsak človek naj bi se torej sam odločil, kje in kako se bo s pomočjo države postavil na noge. A za Darjo Zaviršek je zamisel, naj vsaki prizadeti družini država pokloni 250 tisoč evrov in si ta sama postavi hišo, skrajno neoliberalna. Zakaj? »V svojem jedru predpostavlja, da bodo nekateri uspešni, drugi pa ne, nekateri si bodo postavili hišo, drugi pa tega zaradi različnih vzrokov ne bodo zmogli. Vnaprej nas deli na zmagovalce in poražence, na sposobne in nesposobne. Naloga države pa naj bi bila drugačna. Država bi morala zmanjševati škodo, ki bi si jo lahko – vedoč ali nevedoč – povzročil vsak posameznik. Ljudje smo različni in država je tukaj, da poskuša zmanjševati izvorne neenakosti, ne pa da jih podpira ali zanemarja in celo omogoča stigmatizacijo tistih, ki bi lahko bili neuspešni.«

Naj plačajo drugi

Strašenje z visokimi davki je klasična politična taktika. Za zdaj še nima posebnega odmeva. Različne analize javnega mnenja namreč kažejo, da velika večina, približno dve tretjini vprašanih, ukrepe Golobove vlade v povezavi s poplavami podpira. Ljudje podpirajo tudi zakonsko rešitev s solidarnostnim dodatkom.

A ne vsi. Raziskava javnomnenjske agencije Ninamedia kaže nenavadno sliko. Na vprašanje, ali anketiranci soglašajo s tezo, da bi morali za odpravo posledic katastrofalnih poplav solidarno in po svojih močeh prispevati vsi državljani, sta skoraj dve tretjini vprašanih (65,5 odstotka) odgovorili pritrdilno. Izražen solidarnostni konsenz pa je odvisen od političnih prepričanj. Podporniki koalicijskih strank solidarnostne ukrepe podpirajo nadpovprečno, volivci NSi podpovprečno (60,5 odstotka), podporniki SDS pa izrazito odstopajo v negativni smeri. Idejo, da vsak prispeva po svojih zmožnostih, podpira le 47,9 odstotka volivcev SDS. Izraženo s številkami to pomeni, da naj bi bili volivci SDS za slabih 30 odstotkov manj naklonjeni zamisli o solidarnostni pomoči, kot pa naj bi bilo povprečje v Sloveniji.

Preuranjeno bi bilo sklepati (in obsojati), da so podporniki SDS manj solidarni od podpornikov drugih strank, navsezadnje je poslanska skupina SDS zadnje tedne mnogokrat pomagala prizadetim (in se zraven nastavljala fotoaparatom). Vendar volivci stranke SDS poslušajo, kaj govori njihov vodja. Janša pravi, da so ukrepi Golobove vlade napačni. Med podporniki stranke SDS je veliko socialno šibkejših ljudi, velja pravilo, da so ti tudi bolj solidarni, a to ne pomeni, da znajo o solidarnosti razmišljati. Zato poslušajo strankarskega ideologa.

Najbolj solidarna država na svetu, do svojih prebivalcev, njihovih otrok in vnukov, do okolja, v katerem živijo, je Islandija, sledi ji Švedska. Slovenija je uvrščena na visoko 13. mesto.

»Podporniki obeh opozicijskih strank so do ideje solidarnosti že načeloma bolj zadržani, v skladu z nazorom, da je pomoč šibkejšim lahko le dejanje izjeme od splošnega pravila, če nočemo, da bi družba zdrsnila v socializem,« razmišlja filozof Tadej Troha. »Ideologi desnice, recimo Žiga Turk, namesto o solidarnosti raje govorijo o dobrodelnosti, usmiljenosti in širokogrudnosti, s čimer že z izbiro besed poudarjajo, da je v središču posameznik, ki se odloči pomagati – in ki si za svojo občasno plemenitost zasluži medaljo. Ne, čeprav pomaga občasno, ampak prav zato, ker ve, da je pravilno pomagati le občasno.« Zadržanost pri volivcih stranke SDS pa naj bi bila logična posledica tega, kako stranka komunicira z javnostjo. »Solidarnost je za desnico vedno pogojena solidarnost, kar v konkretnem primeru pomeni: lahko pomagamo vsi, a šele, ko bo vlada porabila ves evropski denar in v proračunu postrgala vsa sredstva za nepotrebne izdatke. Od tega, kako globoko v mehurčku je konkretni podpornik, bo seveda odvisno, ali bo pri tem imel v mislih Legebitro in Metelkovo 6 ali bolj splošne nebistvene dejavnosti, ki so prisesane na državne jasli.« Tadej Troha pa je kritičen tudi do vladne strani. »Ideja, da bi z odstotkom dohodkov solidarno pomagali vsi zaposleni in vsi upokojenci, je nesolidarna in elementarno nepravična. Logika odstotkov, ki proizvaja različne absolutne številke, ni zadosten korektiv za konkretne razlike v življenjskih situacijah posameznikov iz različnih družbenih razredov.«

Ta grobo izmerjena delitev na ene in druge ni nepričakovana. Ko mine prvi šok, ko mine izredno stanje in solidarnostno pomoč prevzame država, se začno stvari vedno zapletati. Levi in desni politiki nagovarjajo ljudi, vendar vsak s svojo ideologijo. »Desnica jih prepričuje, da je ključ do splošne blaginje ekonomski liberalizem, v katerem bodo socialne razlike sicer ostale, a hkrati bo šlo vsem bolje. Levica jih prepričuje, da je treba krepiti socialne korektive, zmanjševati neenakost. Kapitalizem že s samim svojim obstojem podpira ideje desnice; ekonomski liberalizem je ideologija kapitala, katerega destruktivno moč – na ravni družbe in planeta – vsak dan in vse močneje občutimo,« še pravi Alenka Zupančič. Obe strani, s sredino vred, imata s svojim nagovorom in politikami težave. »Desnica ob podpiranju ekonomskega liberalizma toliko srditeje napada tako imenovani kulturni liberalizem. Za bedo ljudi ni kriva vse bolj brutalna realnost kapitalizma, ampak manjšine, migranti, muslimani, židje, LGBT+ …, tu je zdaj po njenem mnenju družba vse preveč ’liberalna’. To je tradicionalni manever desnice, način, kako objektivno služi kapitalu in finančnim elitam, tudi kadar ima polna usta ’malega človeka’. Sredina bi bila rada liberalna na oba načina, a potem ji zmanjka grešni kozel v položaju, ko ljudje vse bolj boleče občutijo brutalnost ekonomskega liberalizma. In ljudje se v nezadovoljstvu pomikajo v desno, kjer najdejo oprijemljive tarče za svoj gnev.« Kaj pa levica? »Levica se bo morala povsod po svetu na novo izumiti kot levica. Mogoče pa se bo, realnost različnih ’kriz’ jo vsekakor sili v to. Ampak bojim se, da samo solidarnost ne bo dovolj.«

Roman Krznaric, avstralski filozof hrvaškega rodu, avtor uspešnice Dobri prednik, ki govori tudi o pomenu empatije do prihodnosti in nevarnosti njene kolonizacije, je sooblikoval mednarodni indeks solidarnosti. Države so razvrščene po različnih merilih: ekoloških, socialnih, zdravstvenih, finančnih. Najbolj solidarna država na svetu, do svojih prebivalcev, njihovih otrok in vnukov, do okolja, v katerem živijo, je Islandija, sledi ji Švedska. Slovenija je uvrščena na visoko 13. mesto.

»Antropologinja Margaret Mead naj bi bila nekoč dejala, da je prvi znak človeške civilizacije zaceljena stegnenica nekega davno umrlega človeka. Tistega, ki bi brez pomoči, nege, sodelovanja, skrbi – z eno besedo, solidarnosti – svojih bližnjih, soljudi, umrl,« še dodaja Mitja Velikonja. Morda je slavni izrek Margaret Mead apokrifen, a to ni bistveno, vsebinsko je točen, brez solidarnosti človeška družba ne bi obstajala.