Preoptimizacija

Pri lovcu (Art hotel Kristal)
Ribčev Laz 4a
Tel.: 04 577 82 00
Pri lovcu jim za silo uspe sestaviti meni od ponedeljka do četrtka od 17. do 22., od petka do nedelje pa od 13. do 22. ure.

Ambient:
vrt je krasen, razgled nanj iz zimskega tudi; kakšna miza je nerodno prepišno-koridorsko postavljena

Napitki:
zelo osnovna izbira; ponujanje vin z recitiranjem brez vinske karte, navite marže in generična postavka na računu kažejo, da jih pri vinu zanima predvsem denar

Vegetacija:
pri sestavljanju kratkega jedilnika mislijo tudi na vegetarijance

Dostopnost:
parkirišče pred hotelom, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
svinjska zarebrnica

Ne tako fino:
borna ponudba
rižota z gobami
ravnanje z vinom

Za štirihodno večerjo boste Pri lovcu na turiste odrinili 41 evrov.

»Glavna sezona je mimo, a vseeno se primite za tošl – v Bohinj greste!« je našo terensko ekipo pred službeno ogledniško potjo posvaril Konzumov direktor za finančne operacije. Z najbolj splošno znano bohinjsko lupilniško disciplino, parkirnino, tokrat nismo imeli težav, saj ima Hotel Kristal dovolj lastnih mest tudi za vozila zunajpenzionskih gostov, smo pa dvakrat trznili pri pregledovanju fakture, izdane po večerji v Kristalovi restavraciji Pri lovcu: espreso stane 2,10 evra, buteljka pinele 2021 iz kleti Guerila (na računu navedena le kot buteljčno belo vino) pa 36, kar je 22 več kot v spletni trgovini. In 12 več kot v Hiši Franko.

Če številke prevedem v besede: Pri lovcu se cenijo. S čimer ne bi bilo nič narobe, če bi bila samozavest utemeljena na kakovosti ponudbe. Ta obsega v plastično srajčko vložen list z eno predjedjo, eno juho, tremi opcijami glavne jedi in dnevno sladico, za katero imajo alternativo še v monoporcijskih polkroglah (ribezova z ruby čokolado je čisto simpa) iz kavarniške vitrine. Z vini je še slabše: vinske karte ni, natakar te kot leta 85 postavi pred dilemo belo/rdeče, nato mu nekako uspe našteti tri bele in tri rdeče sorte, pri podvprašanju o vinarjih pa se mu že zatika; šele kasneje ugotovimo, da se v vinski vitrini skriva še marsikaj zanimivega.

Skratka: nismo dobro štartali, nadaljevali pa smo le za odtenek bolje – čisto simpatični konstrukciji iz nakockane rdeče pese, mocarele, majoneze in zeliščnega olja je sledila juha iz gomolja zelene, ki je bila v vseh pogledih ena najbolj otožnih, praznih, brezkarakternih beige tekočin, kar smo jih srečali na ne tako kratki poti profesionalnih vgostilnohodcev. Ker fileja orade v neposredni bližini našega največjega jezera že iz konceptualnega inata nismo hoteli naročiti, sta nam bili na voljo dve glavni jedi. Tomahavkasti svinjski kotlet je bil edini res prepričljiv element večerje – lepo začinjen, dobro pečen, sočen in okusen; tudi sirov zapečeni štrukelj in mesna omaka sta bila čisto korektna, je pa vtis krožnika kvaril grah, ob katerem je bilo popolnoma jasno, zakaj se je tej stročnici v Jugi reklo SMB-kuglice. O lovčevi rižoti z gobami bi lahko zapisali marsikaj, a se bomo v svrho brzdanja krvnega tlaka omejili le na nekaj besed: surova, pocasta, prazna. Upamo, da jo bomo pozabili, tako kot smo trdo, po krožniku skakajočo skutno tortico z mangom.

Pred obiskom Hotela Kristal smo v raznih pisnih virih zasledili marsikatero visokoletečo besedo o lokalni kulinariki, specialitetah iz divjačine in sladkovodnih rib ter o lastni čokoladnici s flagship pralino, polnjeno z mohantom. No, od vsega tega ni ostalo praktično nič: ponudbo jedi so oklestili na najmanjšo mogočo količino, nato pa je še izvedba preostalega prgišča – z le kakšno izjemo – prav pišmevuhovsko površna. Tako pač je, ko se iz takšnega ali drugačnega razloga začne izvajati stroškovna optimizacija. Tvegano početje je to.